Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je minila v znamenju Povodnega moža koreografa Edwarda Cluga.
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika se vsako leto v Cankarjevem domu zbere tki. kulturna smetana z namenom, da zaploska izbranim umetnikom, ki jih je izbral Upravni odbor Prešernovega sklada. Letošnji nagrajenci so seveda znani in njihova dela brezčasno zaznamujejo slovensko kulturo. Od navihanega striparja Cirila Horjaka, poskočne mezzosopranistke Nuške Drašček, umirjenega oblikovalca Tomata Koširja, skrivnostnerežiserke in scenaristke Sare Kern, ki je na podelitev prišla iz Avstralije, kjer živi že deset let do igralke Jane Zupančič, ki mi pred podelitvijo priznala, da ima tremo, in pesnice Miljane Cunta zaradi katere še dodatno vem kam smo zašli. Vsi našteti so nagrajenci Prešernovega sklada.
Velika nagrada, kot poimenujemo Prešernovo nagrado, pa je letos pripadla pesnici in prevajalki Eriki Vouk, nagrado pa je zaradi njene bolezni prevzel njen sin Robert. Končno je pri štiriindevetdesetih letih Prešernovo nagrado dočakal tudi dr. Henrik Neubauer, človek, ki je zaznamoval slovensko baletno in operno sceno. Baletni plesalec, koreograf, zdravnik, režiser, publicist in pedagog ter človek, ki je zaznamoval tudi mene in vplival na razvoj tako oddaje Parada plesa kot portala, ki ga berete. Včeraj se je na njegovem obrazu zaznalo zadovoljstvo ob sprejemu nagrade pokončna drža ni izginila kljub letom, za katere Nojbi, kot mu pravimo v plesnih krogih, da mu sedaj kar konkretno nagajajo. ‘Pred enim letom bi na oder prišel zelo poskočno, letos pa ne bo šlo‘, mi je dejal na sprejemu v Galeriji Cankarjevega doma.
Baletna pedagoginja Claudia Sovre je takole zapisala v biltenu Prešernovega sklada: ‘Jeseni leta 2018 je minilo 100 let od ustanovitve prvega slovenskega baletnega ansambla v Ljubljani, ko se je tedanjemu opernemu in dramskemu korpusu ljubljanskega gledališča premierno pridružil tudi balet z lastnim ansamblom in vodjem, baletnim mojstrom Vaclavom Vlčkom. Pod vodstvom Vlčka in Hane Klimentove se je vzporednoparalelno odprla tudi Operno baletna šola, kjer so se šolale prve, danes priznane slovenske balerine. Leta 1928 je vodstvo baleta za 18 let prevzel Peter Gresserov pod umetniškim imenom Golovin, ki je v Slovenijo emigriral iz Rusije. Z njegovim vztrajnim koreografskim in pedagoškim delom se je ljubljanski ansambel okrepil ter dobival vse več priznanj kritike in občinstva. Leta 1946 sta se iz Nemčije vrnila Pia in Pino Mlakar in stopila na čelo ljubljanskega baleta, leta 1960 pa je oba Mlakarjeva nasledil dr. Henrik Neubauer v vlogi šefa baleta in koreografa ter ostal z baletnim ansamblom vse do leta 1972. Po njegovem odhodu pa se je v ljubljanski Operi izmenjalo precejšnje število umetniških vodij, katerih povprečna doba vodenja je bila le nekaj let, kar nekako ostaja praksa še dandanes. Če le na kratko preletimo zgodovinski presek začetkov in kasnejšega delovanja ljubljanskega baleta, lahko dr. Neubauerju dodelimo mesto ene od ključnih oseb, ki so vidno in pomembno prispevale k njegovem razvoju, kot tudi k razvoju in obstoju slovenske baletne umetnosti v širšem pogledu.
Po vodenju ljubljanskega baleta (1960-72) je dr. Neubauer namreč prevzel funkcijo direktorja in hkrati umetniškega vodje Festivala Ljubljana (1972-82) in leta 1977 dosegel, da je bil ta sprejet v Združenje evropskih glasbenih festivalov. Operi in baletu v Mariboru se je kot umetniški vodja posvetil med letoma 1984 in 1986. Od leta 1989 pa vse do leta 2002 je predaval na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani na pevskem oddelku in Operni šoli, ki jo je tako rekoč ustanovil leta 1997 s pripravo dodiplomskega študijskega programa. Leta 2008 je zasnoval še program opernega oddelka za načrtovano Glasbeno akademijo mariborske Univerze v Velenju. Zaslužen je za realizacijo Višje baletne šole v sklopu Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, katere ustanovitev je pripravljal od leta 1997 dalje, na njej pa poučeval Zgodovino plesa, Karakterne in starinske plese ter Koreografijo med letoma 2007 in 2011. Baletni plesalec, koreograf, zdravnik, režiser, pedagog in pedagog dr. Henrik Neubauer se je rodil 17. aprila na Golniku. Osnovno šolo je končal v Goričah, gimnazijo pa obiskoval v Ljubljani. K baletu je profesionalno pristopil leta 1944 z vstopom v baletno šolo Maksa Kirbosa. Leta 1953 je končal študij medicine in v istem letu diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Na oder SNG Opera in balet Ljubljana je stopil leta 1964 kot član baletnega zbora, kmalu napredoval v status solista in s plesom razveseljeval občinstvo vse do leta 1957. Svoje znanje je želel razširiti še na druga področja baletne umetnosti, zato se je odločil izpopolnjevati na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a v Sankt Peterburgu, ki še danes velja za eno najvplivnejših izobraževalnih ustanov za baletne pedagoge v svetovnem merilu. Pot ga je vodila tudi v ZDA, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije, oz. plesne kinetografije po Rudolfu Labanu, ki predstavlja enega od glavnih sistemov zapisovanja gibanja in plesa. Esenco znotraj izredno širokega polja različnih dejavnosti, v katerem se je Henrik Neubauer tako rekoč 6 nepretrganih desetletij posvečal plesni in operni umetnosti, nedvomno predstavljata ustvarjanje koreografij in priprava opernih režij. Leta 1952 je začel koreografirati prve dramske in operne predstave, katerim so kmalu sledile tudi baletne stvaritve. Njegov ustvarjalni opus v Sloveniji pa tudi v Avstriji, Italiji, na Hrvaškemi, v Srbiji, na Slovaškemi, v Irski, Bolgariji predstavlja prek 80 baletnih koreografij na glasbo tujih skladateljev, med katerimi zasledimo naslove: Prokofjev: Peter in volk, Romeo in Julija, Kamniti cvet, R. Strauss: Čajkovski: Trnuljčica, Caprice, Romeo in Julija, Weill: Sedem smrtnih grehov, De Falla: El Amor Brujo, Françaix: Goli cesar, Hačaturjan: Spartak, Blacher: Othello, Hamlet, Ravel: Bolero, Grieg: Peer Gynt, Lehar: Vesela vdova, Stravinsky: Ognjena ptica, idr.. Z globokim zavedanjem o pomembnosti negovanja in spodbujanja razvoja slovenske baletne ustvarjalnosti je pripravil celo vrsto baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev, kot so: Osterc: Iluzije, Arabeske, Maska rdeče smrti, Savin: Čajna punčka, Ciglič: Obrežje plesalk, Ukmar: Godec, Petrić: Kurent, Škerjanc: Gazele, Mařenka, Kozina: Gorjanske bajke, Vrhunc: Mali princ, idr.. Poleg tega je ustvaril 80 koreografij v opernih in dramskih predstavah, prek 40 koreografij za posebne prireditve, 33 opernih in operetnih režij (Bizet: Carmen, Puccini: Tosca, Verdi: Trubadur, Traviata, Mozart: Ugrabitev iz Seraja, Figarova svatba, La Finta Giardiniera, idr.) in 13 režij dramskih iger v francoščini (Anouilh, Moliere, Labiche, Tardieu, Feydeau, Cocteau, Orsenna idr.). Za več svojih koreografij in režij, je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih. Zakladnica znanja dr. Neubauerja je izjemna, kar je med drugim vidno v izdaji njegovih številnih knjižnih del. Je pomemben publicist in mednarodno priznan ekspert s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh (več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov), prav tako je sodeloval pri mnogih enciklopedičnih izdajah. Svoje številne knjige o baletu, operi in opereti je zasnoval metodološko sistematično in pregledno, s čiemer je utrl pot mladim raziskovalcem za nadgrajevanje svojega dela. Ogromno je prispeval tudi k slovenski operni prevodni praksi s prevodi več libretov iz glasbeno gledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Streula, Paškeviča in Rossinija. S Slovenskim komornim glasbenim gledališčem je oral ledino od leta 1996, da se je to razvilo v nepogrešljivo ustanovo spodbujanja slovenskih skladateljev k nastajanju novih komornih glasbenih del. Sam je v njem je deloval kot koreograf, režiser ali umetniški vodja ter postavil na oder številna manj znana dela iz različnih obdobij. Glede na široko razprtost ustvarjalnih in strokovno-znanstvenih prizadevanj dr. Henrika Neubauerja, ki je gledališki umetnosti ostal zvest tako rekoč vse svoje življenje, velja poudariti še njegov kozmopolitski pogled na ustvarjanje, ki ga je z enako vnemo posvečal celotnemu slovenskemu občinstvu, pri tem pa znal kot velik umetnik in predvsem kot človek preseči polariziranost delitev po geografski, politični ali svetovnonazorski pripadnosti. To je pomembno vplivalo na razvoj obeh profesionalnih baletnih ansamblov, vzgoje mladih opernih pevcev in pevk ter promocije slovenske ustvarjalnosti v širšem evropskem prostoru, kjer so njegovo strokovnost so prepoznale številne mednarodne ustanove.
Eden vidnejših rezultatov njegove neumorne aktivnosti je zagotovo 29. april, Mednarodni dan plesa, ki nastal na njegovo pobudo in ga že 42 let praznujemo po celotnem svetu. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim tudi zlati red za zasluge Republike Slovenije v letu 2009. Dr. Neubauer je neutruden in aktiven človek, ki kljub svoji častitljivi starosti še vedno živi polno in ustvarjalno življenje. Ko so ga v enem do intervjujev vprašali, kako vzdržuje svojo neverjetno vitalnost, je odgovoril: ‘Ničesar posebnega ne delam. Nekateri moji kolegi plesalci si tudi v starosti namestijo v svoje stanovanje drog in vadijo baletne vaje. Jaz tega ne počnem, rad pa grem na kolo, v hribe, hodim na sprehode, očitno mi je usoda tako naklonjena, da še vedno polno živim.’ Neštete zasluge in prizadevanja dr. Henrika Neubauerja na področjih umetnosti in kulture so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru. V zgodovino slovenskega baleta je ime dr. Henrika Neubauerja zagotovo potrebno vpisati z zlatimi črkami, saj je v umetniškem kot tudi organizacijskem pogledu njegov prispevek k slovenski baletni umetnosti enostavno neizmerljiv. Zahvaljujem se vam za to, dragi Henrik, naj vaša ustvarjalna vnema ne presahne in naj jo še naprej podžiga ljubezen do slovenske umetnosti in kulture.’ Dr. Neubauer je bil po včerajšnji proslavi zadovoljen in nekako so se na odru Gallusove dvorane tudi udejanile njegove besede, izrečene v portretu oz. predstavitvi, ki ga je pripravil studio Siposh: ‘Kdor je ustvarjalec ali pa načitan zgolj z Wikipedije, to zagotovo ne bo dolgo trajalo. Na vsak način moraš biti podvržen svojemu delu.’
Tako kot je podvržen svojemu delu koreograf Edward Clug, ki je skupaj z Gregorjem Čušinom spletel niti včerajšnje proslave. Kratko in jedrnato. Za uvod recital Prešernovih pesmi v izvedbi petih naturščikov, spodbuden in razmišljujoč nagovor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožefa Muhoviča brez politiziranja in ‘jamranja’, kako kultura nima denarja, recitacija Zdravljice v meseni izvedbi igralca Toneta Kuntnerja in plesni zaključek. Njegov Povodni mož se je z blejskega otoka preselil na oder Gallusove dvorane.
Štirinajst plesalcev baleta SNG Maribor je zaplesalo skrajšano verzijo originala. V naslovni vlogi Povodnega moža ponovno zablesti Sytze Jan Luske (bil je Povodni mož v video predstavitvi pred štirimi leti, ko je proslava zaradi koronskih ukrepov potekala samo preko neposrednega TV prenosa in je video koreografirala Valentina Turcu) in Urška vedno odlična Monja Obrul.
Povodni mož je bil v originalu postavljen za proslavo predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije 1. junija 2021. Že malo pred tem je ob premieri Carmine Burane Clug padel v nemilost publicista Roka Veverja, ki ga je označil za ‘kolaboranta’ vlade. Članek si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/na-spici/brezkompromisno-rok-vevar-nad-carmino-burano-edwarda-cluga-in-danila-roskerja-oznacil-za-kolaboranta-vlade-in-ministrstva-za-kulturo/
Clug se na očitke ni oziral, nasprotno, njegova kreativa je bila dobrodošla in sprejeta z odprtimi rokami na vseh velikih evropskih odrih in kulminirala na odru Bolšoj teatra z Mojstrom in Margareto. Članek tukaj https://www.paradaplesa.si/na-spici/veliki-dan-za-edwarda-cluga-premiera-mojstra-in-margarete-v-bolsoj-teatru-vstopnica-1000-evrov-in-se-malo/ Pravkar razprodanih sedem predstav Fausta v Gallusovi dvorani pa še nadgradijo Clugove uspehe. Rok Vevar pa uspeva kot zelo odličen ‘nvojevec’ v Kinu Šiška v Ljubljani.
Letos z gotovostjo lahko zatrdim, da je bila proslava dobra. Na sprejemu po proslavi se je večina s to trditvojo strinjala. Prav tako prebiram odobravanja na družbenih omeržjih FB in X. Jasno, da nekaj dežurnih nergačev vedno obstaja. A naj vas potolažim. Pred časom je vlada sprejela sklep in organizacijo proslav, ki je bila do sedaj v domeni Upravnega odbora Prešernovega sklada, se prenese na Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve. Tako se bo Upravni odbor lahko ukvarjal res samo z izbiro nagrajencev in ne več s kreatorji proslav.
Kot članici Upravnega odbora mi letos poteče štiriletni mandat. Bilo mi je v veliko čast, da sem bila del ekipe, ki je neobremenjeno debatirala o možnih kandidatih. O morebitnih kandidatih za izvedbo proslav smo porabili čisto preveč časa, se otepali očitkov, čigavi smo, nalepk, ki so nam jih lepili nekompetentneži in prepotentneži. Kulminacija dogajanja je bila, kot je vsem jasno lani, ko nas je režiser Matjaž Farič očrnil, da smo vplivali na njegovo umetniško svobodo in ga cenzurirali. Ga razumem saj njegova izvedba proslave res ni bila na nivoju, doživel je tudi pogrom kolegov, a zato nikakor ni bil kriv odbor, ampak njegova umetniška kreativa. Z veseljem bom pogledala njegovo novo stvaritev Nezaželeni, ki pride na plano letos oktobra.
Naj zaključim tale članek z mislijo nagrajenca dr. Neubauerja: ‘Da doživiš visoko starost, je pač potrebno, da si zadovoljen s svojim življenjem. Seveda pa tudi določen režim življenja, ki pa nikogar ne ovira, ampak mu samo veliko daje. Treba je samo iti v življenje z radostnim srcem.’
Čestitam praznik kulture in že plešemo v nove zmage.
