Ana Mesec razmišlja o energiji, tistemu abstraktu, ki teče skozi fizično telo.
Spomnim se časov, ko smo s plesalci še hodili na kakšne večerne ‘žure’. Govorim, kot da je to bilo zelo dolgo nazaj, ampak po vseh teh karantenah se res tako zdi (smeh). Kakorkoli, vedno mi je bilo zanimivo opazovati, kako so nekateri ‘profesionalni plesalci’ sredi disko kluba obstali na mestu s kozarcem v roki, in zdelo se je, da se počutijo nekoliko nelagodno. Če je morda prišel kakšen latino ‘komad’, so malo zamigali, drugače pa plesali bolj niso. Ne dolgo nazaj nam je eden od trenerjev razlagal prav o tem, kako hitro nam plesalcem postane kar malo nerodno, ko se znajdemo sredi kakšne poroke, rojstnega dneva ali družabnega večera, kjer ljudje plešejo, se zabavajo in sproščeno družijo. Zakaj pride do tega in kako je možno, da ljudje, ki svoje življenje živimo večinoma v plesni dvorani, ‘zmrznemo’, ko moramo na poroki zaplesati družabni valček ali pa v disko klubu sproščeno zamigati ob nepoznani glasbi?
Sama sicer nikoli nisem ravno stala na mestu v takih situacijah in vedno mi je bilo zabavno na družabnih večerih plesati, priznam pa, da sem se v nekaterih trenutkih morala spomniti, da to zdaj ni trening ali tekma in da ni treba stegniti vsake noge in imeti popolne drže. Vedno sem imela rada tudi improvizacijo in mi je bilo raziskovanje različnih plesnih stilov blizu, zato mi je bilo mogoče malo lažje. Kljub temu se mi zdi, da se včasih nekdo, ki nima nekega poglobljenega plesnega znanja, še celo lažje sprosti in preprosto samo pusti, da se ples zgodi v trenutku, mi plesalci pa se ukvarjamo z neko tehniko, pravili in popolnostjo in zato hitro delujemo malo zategnjeni. Zelo lepo je videti, ko včasih nek človek, ki ga poznaš kot sramežljivega ali zadržanega, na kakšni zabavi začne plesati in v njem kar nenadoma začne žareti čisto nek nov izraz. In to je zame vedno bil smisel plesa, da vidiš pristen izraz človeka, ki se odziva na glasbo, ki se skozi gib povezuje z ljudmi in odkriva sebe. Ampak večkrat se na to v profesionalnem plesu malo pozabi in plesalci veliko več ur namenimo tehnični preciznosti in popolnosti forme kot pa raziskovanju lastnega avtentičnega izraza prek giba ali pa recimo komunikacije z glasbo. Forma je v profesionalnem plesu seveda pomembna, toda obstaja še veliko več kot samo to, in če plesalec ni sposoben videti prek fizične oblike, potem pač obstane samo na tej ravni. Kar seveda ni nič narobe, ampak dobro se je zavedati, da je to le en aspekt, ki ga ples ponuja. Če si ga želimo raziskati v vsej svoji polnosti, potem je pač nujno, da se na neki točki začnemo ukvarjati še s čim globljim kot samo s fizično formo.
Na začetku je seveda vse skupaj lahko zelo nenavadno, ker nas je veliko plesalcev navajenih ples dojemati prek tehnike in se nam zdi kar nenavadno, če nam nekdo reče, da nekaj zaplešemo, tako kot čutimo. Večkrat se mi je zdelo, da včasih niti ne vemo dobro, kaj to pomeni, ali pa preprosto nismo v stiku s tem, kar čutimo, in velikokrat plešemo nekaj tako, kot nam je rekel trener, ne pa tako, kot smo to začutili mi. Raziskovanje lastnega gibanja je zato lahko marsikomu popolnoma tuje in nelagodno, ker se mu sprva ne zdi dovolj dobro, ker se ne sklada z nekim tekmovalnim idealom ali ker ga je preprosto sram pred občutki, ki se ob gibanju pojavijo. In najtežje je izklopiti notranjega kritika in vsa prepričanja, pravila, ki smo se jih naučili skozi leta treninga, ter se samo prepustiti energiji, ki pride skozi nas in naše telo vodi v gib. Vem, lahko se sliši precej abstraktno, kakšna energija, kako to prepoznati, kaj sploh to je … Ampak čutim, da je ta energija v vsakem od nas in naša naloga je samo to, da ji pustimo prosto teči in se izražati skozi svoje telo, čeprav je mogoče mentalno ne razumemo dobro. In zanimivo se mi zdi tudi, da se ta energija na koncu lahko izrazi na tisoč in en način − prek gibanja, prek glasbe, prek pisanja, slikanja, kuhanja, teka, pogovarjanja … v glavnem prek česarkoli, kar v življenju počnemo z neko kreativnostjo. In ta ista energija skozi nas teče, tudi ko treniramo plesno tehniko, samo mi jo velikokrat takrat blokiramo in tehniko začnemo preučevati samo z možgani. Pomembno je, da smo v stiku s to energijo vedno in povsod, ne samo takrat ko plešemo ali treniramo, ampak tudi pri vsakodnevnih opravilih. In tako bomo veliko hitreje pridobili zavedanje, kaj sploh ta energija je, kako jo lahko uporabimo v plesu in kako nam je v bistvu vedno na voljo in v pomoč. Ko odstranimo mentalne, čustvene ali fizične blokade, ki to energijo v nas kakorkoli zavirajo, takrat začutimo, da ko se ji znamo prepustiti, je naše telo kar nenadoma vedno v ravnotežju, kar nenadoma med plesom nismo več utrujeni in ugotovimo, da so se stvari zgodile same od sebe natanko ob pravem trenutku in natanko tako, kot je bilo namenjeno. In s to isto energijo se lahko povežemo na plesnem tekmovanju, na poročnem plesu ali ko s starši plešemo v dnevni sobi.
S to isto energijo se lahko povežemo, ko ustvarjamo predstavitev za službeni projekt, delamo jogo in meditacijo ali pa gremo s psom na sprehod. Ta energija je življenjskega pomena in se niti ne zavedamo, kako zares pomembno je, da ji pustimo prosto teči. Vsako telo je unikatno, vsak um je unikaten in ima popolnoma svoj izraz, in kot pravi Martha Graham, če ta izraz zaviramo, je za vedno izgubljen. Ni naša naloga, da ga ocenjujemo ali primerjamo z drugimi, naša naloga je samo, da mu pustimo teči skozi nas, vedno in povsod. “There is a vitality, a life force, an energy, a quickening that is translated through you into action, and because there is only one of you in all of time, this expression is unique. And if you block it, it will never exist through any other medium and it will be lost. The world will not have it. It is not your business to determine how good it is nor how valuable nor how it compares with other expressions. It is your business to keep it yours clearly and directly, to keep the channel open. You do not even have to believe in yourself or your work. You have to keep yourself open and aware to the urges that motivate you. Keep the channel open.” V prevodu: “Obstaja vitalnost, življenjska sila, energija, ki se prek vas prevaja v akcijo. Vseskozi ste edinstveni in vaš izraz je neponovljiv; če ga zatrete, ne bo nikoli več izražen na noben drug način in bo izgubljen. Svet ga ne bo deležen. Ni vaša naloga, da ta izraz ocenjujete ter določite, ali je dovolj dober, in ni vaša naloga, da ga primerjate z drugimi izrazi. Vaša naloga je, da ga jasno in odločno sprejmete in mu omogočite pretok. Ni vam treba niti verjeti vase ali v svoje delo. Ostati morate odprti in biti pozorni na vzgibe, ki vas motivirajo. Omogočite pretok.”
Jasno mi je, da je ta tema morda nekoliko bolj abstraktna in da ni vsem ljudem blizu, ampak meni je pač vedno bila zanimiva in se mi zdi pomembna. In tudi ko pišem te besede, se poskušam povezovati s to energijo v sebi, ki me vodi pri pisanju. Zato tudi če se vam te besede tokrat zdijo nekako oddaljene, neoprijemljive ali preprosto nekam tuje, poskusite jih samo začutiti. Poskusite jih brati brez analiziranja in odmaknite se od prepričanja, da jih morate razumeti. Ker včasih se ravno takrat, ko nečesa ne razumemo, zgodi prava stvar, če ji to le dovolimo.
