Enajsti Korpus – festival Koreografske Platforme plesnih ustvarjalcev, se je odprl v svojem ustaljenem pomladnem času, 18. maja ob 19. uri v dvorani ter v organizaciji Plesnega foruma Celje (PFC), po izboru njihove pedagoginje, koreografinje in umetniške vodje Gordane Stefanovič Erjavec, tudi v siju spodbudnega mota: Praznuj življenje s plesom! In tako kot vsa ta leta je tudi 11. Korpus posvečen svetovnemu dnevu plesa, 29. aprilu, še vedno je tudi edini sodobni plesni festival na Celjskem. V treh dneh (od 18. do 20. maja) je združil več kot sto mladih plesnih ustvarjalcev iz Slovenije skupaj z njihovimi mentorji, in domači milje PFC se je izkazal kot zelo privlačen prostor, ki je kar vabil k druženju ter prijateljevanju različnih plesnih generacij, tudi k ogledom festivalske plesne barvitosti, ki je prvi večer okupirala vse njihove notranje ter zunanje prostore. Goga je kar žarela, ko je poročala o dogajanju prvega dne: "Bilo je naporno, vendar docela izpolnjeno z energijo mladih, ki so se v tem našem predprostoru, naši sprejemni sobi, počutili kot doma. Ko je prazna, si prav težko predstavljaš, kje je teh sto mladih sploh lahko našlo svoj kotiček. Pa so ga, se tudi smejali, zabavali in letali naokrog."
Prvi festivalski dan je program potekal v dveh delih: Opus po Opusu ter Prepletanja. V prvem delu so se vrstile avtorske koreografske miniature z letošnjega tekmovanja mladih ustvarjalcev Opus 1, v starostnih kategorijah A1, A2 in B, pod vodstvom svojih mentorjev, posvečene pa letošnji razpisani temi JSKD RS: Kultura in dediščina. Avtorski plesi, ki se uprizarjajo po tekmovanju mladih ustvarjalcev Opus 1, največkrat doživijo plesno ter ustvarjalno nadgradnjo, ko se pleše neobremenjeno, tudi z novim navdihom, se še kaj avtorsko doda ali izpusti. Ples je pač spev trenutka, občutka ter navdiha, tisto, kar ostane in kaže na zrela mladostna razmišljanja, so njihove plesne teme, ki so se jih lotili s svojim poglabljanjem v zgodovinsko tematiko, jo premišljeno primerjali ali soočali s sedanjikom svojega življenja.
Pod mentorskim vodstvom Goge Stefanovič Erjavec so svoje avtorske miniature predstavili: Mia Jenček (A1), Alena Marčič (A1), Izza Teršek (A2) in Sara Praznik (A2). Mia Jenček je razmišljala o demonu, ki odpira vrata pomladi, podoben je tudi naslov njene miniature: Demon pomladi, zaplesala pa svojega Kurenta v tišini. Alena Marčič je iskala nasprotja med fotografijami nekoč in danes, in je v fotografskem jeziku izpisala naslov svoje miniature: Negativ Pozitiv.
Slavni plesalki Isadori Duncan se je posvetila Izza Teršek v svojem solu: Isadora-Dora = Izza, komunicirala pa s plesno klasiko in svobodo gibanja. Sara Praznik je v barvnih poslikavah trikotnikov, kvadratov, romboidov ter ovalnih oblik oblepila ter krasila svoj plesni kostum avtorskega sola El Lapiz/Čopič, posvečen španskem slikarju Pablu Picassu. Mia Lavrenčak (A1), Harlekin – Društvo za umetnost plesa Celje, se je ob mentorici Sandri Jazbec in v avtorskem solu V iskanju zvezde usmerila kar k zvezdnim veličinam. Sejalec je naslov avtorskega sola Jerneja Šmida (B), poimenovan pa po sliki našega slikarja Ivana Groharja (mentorica Ana Romih, KD Qulenium Kranj). Pod mentorskim vodstvom Kaje Janjić je dijakinja SVŠGL Evelina Pristovšek (B) iskala izhod iz osebne razdvojenosti, svoje sočasne zasvojenosti s klavirjem in plesom, naslovila pa Simfonija 91 dB.
V tem prvem delu so svojo avtorsko miniaturo zaplesali še: Hana Obreza (A2) iz KID Plesonoga (avtorski solo Accumulation Reset, mentorica Jelena Oleami); Moj, Moj? Burja Podlesnik iz Plesnega studia Velenje (mentorica Nina Mavec Krenker); nastopil sta še Sara Bačič, Ema Šolar (A2) v avtorskem duetu zgovornega naslova: Pobeg v sedanjost pod mentorskim vodstvom Špele Medved iz Glasbene šole Laško-Radeče. V drugem delu programa Prepletanja so sledile koreografske predstavitve posameznih skupin, ki delujejo v okviru šolskih plesnih učnih programov in društev. Prva je nastopila gostujoča skupina Harlekin s koreografijo Sandre Jazbec Kolesje.
Nato so se vrstila skupinska plesna prepletanja: Atlantida (GŠ Laško Radeče, mentorica Špela Medved); Plesnega gledališča Prosvetnega društva Braslovče, Ikarus, v koreografiji Ane Vovk Pezdir ter v plesni izvedbi Maše Simonič, Jerneje Švajger, Nine Fužir, Gaje Riga; Tri v vrsto nosi naslov koreografija Ane Romih, ples pod njenim mentorstvom pa sta zaplesala: Lucija Čermelj in Jernej Šmid iz Quleniuma Kranj; v skupinskem vzgonu 3. letnika sodobnega plesa Srednje vzgojiteljske šole gimnazije Ljubljana (SVŠGL) je uprizorjen razgiban skupinski model: Nihaj – Teža (mentorici Andreja Rauch Podrzavnik in Nina Fajdiga); Cup of Tea plesne skupine Igen in v koreografiji Lucije Borute; iz sosednjega Velenja je priplesala Sirota Jerica v koreografiji Nine Mavec Krenker ter izvedbi skupine Studia N Velenje.
Pod mentorskim vodstvom Goge Stefanovič Erjavec je svoje Barvosledje zaplesala mlajša skupina PFC Pika, kjer se barvni kostumski odsevi celo čutijo, tudi barvito zadehtijo; njena starejša skupina PFC Frka A (12–14 let) pa se je usmerila v robotski futurizem: Bip, Bip, … Dilit, Komplit … Nagrajena avtorska sola na Opusu 2018 sta k temu barvitemu plesnem večeru dodali še Ana Cvelfar – She Taks Flowers away From Leaves in Kaja Vajdetič – Tok, ki gre in ne laže, obe plesalki PFC.
Plesni večer prvega festivalskega dne je v iskanju novih plesnih vsebin in oblik končala skupina Plesne izbe Maribor – Študijski Izbin Kolektiv (Š.I.K.) pod mentorskim vodstvom April Veselko.
Drugi festivalski dan se je začel z zanimivim interaktivnim predavanjem, ki ga je pripravil Samo Oleami: Kako gledamo sodobni ples, strokovno vodeno ter povezano z videoprojekcijami ob neposredni razlagi gibalnih form, za povrh pa še razgibano ter usmerjeno h gibalnemu izražanju.
Z veliko domišljije, mladostnega soustvarjanja in iskrenega pričevanja je bil zvečer ob 20 uri uprizorjen nov plesno-gledališki projekt PFC: "Ali si z nami?" v koreografiji Gee Erjavec in Kaje Janjič, s plesalkami: Pio Jeleno Džakulin, Zalo Gazvodo, Aliso Kiker, Ano Kukovičič, Ino Trefalt, Nežo Zevnik in Pio Žižek. Že vstop v plesno dvorano PFC je napovedal nepričakovano situacijo, ko smo vstopali skozi stranska vrata ter zagledali dve vrsti stolov na odru, dekleta pa so se vneto gibala, tudi preletavala prostor med stoli in s stoli, pa še zasedala tiste, namenjene gledalcem na obeh tribunah. In ko so se ‘prišleki’, gledalci, le negotovo posedli na kak stol na odru, se je že našla nastopajoča mladenka in se usedla poleg, čez kak trenutek pa svoj stol tudi brez besed odstranila. Po premisleku in ugotovitvi, da je ta mladostni potencial le del odra, so se gledalci končno posedli na tribuni. Začetna scenska poslikava, tudi razgibana situacija na odru je brez besed, vendar vsakega posameznika dobesedno nagovorila v slogu naslova predstave: "Ali si zraven?" Njihov mladostni plesni utrip je še naprej nenehno izpolnjeval plesni oder, le da se je zgostil med stoli in v ubrane vrste ter zavibriral v njihovem življenjskem utripu, v gibalnih frekvencah neizrečenih besed, v koreografiji tišine. Potem se je v tej vročici gibalne vneme le zgodil preobrat, ko prva med njimi spregovori z jasnim, usmerjenim pogledom h gledalcem in se zaslišijo besede: "Hotela si povedati resnico. Pa nisi. Ker se to ne spodobi." Besede prihajajo iz nje, so del nje, so iskrene in obtožujoče, podprte še z njenim iskrivim plesom resnice. Prileti že druga, se postavi in se zasliši: "A nisem dovolj takšna, kot sem?" Vsaka je imela svoj solistični utrip, tudi svojo glasno tezo ali zastavljeno vprašanje, ki si je razlivalo čez gledišče:"Šola je tovarna ovac. Ali je splav umor? In kako vem, da je vse, kar me učijo, resnica? Ne vem. Ti mi povej." Ko ob koncu zavlada trenutek tišine, ki jo dodatno poglabljajo zamišljeni gledalci, nato pa se sproži navdušujoči aplavz.
Plesna predstava "Ali si z nami?" se ne konča na odru, saj zahteva premislek o tej zreli generaciji; večina jih je že srednješolk, sledi tudi še kakšen možen prestop v novo učno obdobje. Gea in Kaja sta želeli, da plesalke, ki jih poučujeta v PFC, spregovorijo o sebi, da poglabljajo želje, izrečejo kritične misli, da spregovorijo brez strahov, da besede pridejo iz njih. Zato so tekli pogovori in se zapisovale misli, ustvarila pa plesna predstava, ki bi se morala uprizarjati na šolah kot del učnega programa, saj odzvanjajo besede mladih, ko tudi njihova razmišljanja dobijo pomen.
Tretji, zadnji festivalski dan je iz Ljubljane prispela v goste skupina Studia za svobodni ples, ki jo vodi in poučuje koreografinja Urša Rupnik. V popoldanskem času je tekla njena plesna delavnica: Follow the Folow v povezavi sodobnih in modernih plesnih tehnik, ko kot asistentka ter plesalka ameriškega pedagoga in koreografa Joeja Alegada sledi njegovim gibalnim usmeritvam.
Zvečer ob 19.30 uri je na sporedu zaživela še njihova zadnja premierna uprizoritev: Ob sončnem zahodu zadnjega poletnega dne se je po rdeči lestvici povzpela na veter in zaplesala po gozdu, plesna predstava, ki sledi pesniški besedi Jerneja Kusterleta; njegovi zbirki Tipkopisi: Geneza, ko se koreografija poglablja v specifiko pesnikove besede.
In tudi 11. Korpus se je končal z veliko aplavza, odmevno nagrado gledalcev tako nastopajočim kot organizatorju, Plesnemu forumu Celje, ki je v svojem izbranem festivalskem programu dobrodošlo združil deset plesnih skupin iz raznih krajev, mest, Slovenije.
