Ko ples razvname in osupne

Brazilsko plesno skupino Grupo Corpo je postavil in izoblikoval direktor skupine, njen umetniški vodja, scenograf in oblikovalec luči Paulo Pederneiras. Skupaj s prijatelji, brati in sestrami je Paolo Pederneiras uradno skupino ustanovil leta 1975 v mestu Belo Horizonte v Braziliji/ država Minas Gerais. Posebej poudarjajo, da sta svetovni sloves skupine in njena umetniška prepoznavnost plod njihovega skupinskega dela ter znanja, nad katerim bdi njihov umetniški vodja, ki je v Sao Paulu in v mestih Brazilije znan po svojih scenografskih postavitvah, po velikih razstavnih projektih in po oblikovanju luči na opernih odrih. Sam pa pravi, da o prostoru razmišlja enako kot o luči: "Včasih luč je prostor."

Za koreografske postavitve Grupo Corpo je od leta 1981 naprej zaslužen plesalec Rodrigo Pederneiras, ki je nasledil svojega predhodnika koreografa Oscarja Araiza. O plesu je začel razmišljati, kot pravi, kot o procesu, ki se razvija znotraj telesa. Sodeloval je tudi z drugimi znanimi baletnimi in plesnimi ansambli: Balet Mestnega gledališča Rio de Jeneiro, Balet berlinske opere, Balet Gulbenkian/ Portugalska, Les Ballets jazz Montreal/ Kanada … Pri delu s skupino sta mu v pomoč še njegovi dve asistentki Carmen Purri in Miriam Pederneiras, tako da čim lažje prebrodi težo ustvarjalnosti in da postavljene koreografije tudi čim prej zaživijo. Za kostumografijo od leta 1989 skrbi Freus Zechmeister, vse do leta 2002 pa je za umetniško obliko skupine in scenografijo skrbel tudi Fernando Velloso. Skupina Grupo Corpo je 24. aprila ob uprizoritvi dveh koreografij Rodriga Paderneirasa povsem razvnela navdušen avditorij Gallusove dvorane. V prvem delu so uprizorili njegovo najnovejšo koreografijo iz leta 2011 Sem mim/Brez mene v trajanju 47 minut, v drugem delu pa pet minut krajše delo Parabelo iz leta 1997, v izvedbi triindvajsetih odličnih plesalcev; ko telo ustvarja ritem in ritem glasbe oblikuje telesni gib, ko sta ritem in gib sestavna dela telesnega ustroja, ki se poraja v notranjih globinah in izliva v vidnem plesnem ter slišnem glasbenem objemu.

Posebnost koreografskega sloga Rodriga Paderneirasa je nacionalni ples in je ritem, ki ga študijsko raziskuje ter slikovito transformira v zaplesani sodobnosti, pri tem pa riše portrete, predstavlja temperament naroda, utaplja gibe v strasteh objemov in akrobatskih dvigov čistih subtilno izpisanih linij, kot bi jih umetnik vtisnil v nevidno platno odrske scene. Njegovi koreografski orisi si sledijo v linijskih zaporedjih, se kodirajo v baletnih višajih in hitrih korakih, se solistično vrtinčijo in zgoščajo v plesu dvojic, trojic, da bi se povsem naravno zlivali ter realno stapljali s skupino, tako kot se to dogaja v vsakodnevnem ritmu srečavanj in ob mimohodih ulične množice. Svoje koreografije Rodrigo snuje in riše po glasbi, ki je vodilo in istočasno gonilo njegovega koreografskega opusa. V predstavi Sem Mim je to trubadurski srednjeveški čas komponiran na glasbo Carlosa Núnesa in Miguela Wisnika, navdihnjen s ciklom pesnitev Morje ob Vigu Martina Codaxa. Koreografijo  Parabelo pa odlikujejo čisti brazilski ritmi niansirani z življenjskim utripom in obredjem podeželja, kjer dominira ritem sambe,odzvanja kontrapunkt xaxade in moč borilne capoeire, glasbo pa je poleg že omenjenega glasbenika Wisnika prispeval še Tom Zéa. Srednjeveška prefinjenost vlada trubadurski koreografiji Sem mim, ki jo občasno preplavi plima morskih valov, v kateri vzplamtijo tudi strasti južnega sonca. V plesni kompoziciji se barvito senči in razgrinja čas dvornih plesov, skritih pogledov, minimalnih srčnih vzgibov v moških in ženskih mimohodih, manjkalo pa ni niti velespoštovanih gest ali plemiških poklonov, posebej pa se izpostavljajo tenkočutne silnice hrepenenja, moč strasti in spolne privlačnosti. Tako kot se je v plesu korakov sodobno krojila srednjeveška preteklost, so istovetno in domiselno oblikovani tudi plesni kostumi vzorčnih poslikav. Plesalci so odeti v oprijete drese peščenih barv, poslikane s pestro ornamentiko grbov in oznak  takratnega plemstva, ki dozdevno spominjajo na današnji čas kožnih poslikav, tetoviranih kožnih vzorcev. Sceno Paula Pederneirasa zaznamuje srebrno bela polkrožna kulisa, ki se skupaj s plimo dviguje in z oseko spušča, preprosta zgovorna umetniška vizija opevane pesnitve Morje ob Vigu.

Pljuskanje in šumenje morskih valov v koreografiji Parabelo naznanja zvok bobnov, vizualno podobo pa živo ilustrira sedeča množica plesalcev obrnjenih s hrbti proti gledalcem, upognjenih valovitih kolen, ko slonijo na rokah in se počasi pozibavajo v ritmu nočnih senc in v prosojni črnini, ki obdaja njihova oblačila. Množica se upogiba ter sem in tja valovi, tako kot so nekoč valovala jadra ladij, s katerimi so na ta  ameriški kontinent pripluli zajeti afriški staroselci. Kompaktnost množice se razbija, deli in ponovno združuje, tako kot se valovi razbijajo ob stene ali se razlivajo po peščeni obali. Ko pa se prebuja dan in obsije sončni sij, pa na oder priplešejo plesalci odeti v barviti žar lahkih poletnih oblačil. Na videoposnetkih se istočasno sledi življenjskemu okolju portugalskih vasi, na trenutke se v prostor spuščajo in tudi razobešajo mrežaste ribiške oblike, ki gnezdijo ljubezen v skritem vendar prosojnem ljubezenskem kotičku, kjer zavetje najde tudi  lirika plesnega dueta. To slikovito in dovolj zgovorno sceno sta oblikovala Fernando Vellosa in Paulo Pederneiras. Ples skupine se vseskozi dinamično razdaja v tesnem objemu sambe in v gibalnih okroglinah bokov, ko vsak del telesa vzvalovi v ritmu giba in v glasbi brazilskega življenja, ko ples korakov in telesne estetike vabi, oživlja ter navdušuje. Pohvalno in obenem spodbudno je, da se sodobni umetniki skupine Grupo Corpo dobro zavedajo vrednot svoje narodne dediščine, žal pa prav nasprotno naši plesni ustvarjalci svoje plesne sodobnosti ne znajo ali pa nočejo povezovati z lastno folklorno dediščino, ko se pač po sistemu kopiranja še vedno raje zgleduje po plesnih enačbah tujine.  

View Gallery 4 Photos