Premiera predstave kolektiva Š.I.K. Kam si razstesla sekunde požela aplavze in odobravanja.
Pred enim letom so na odru Minoritske cerkve Lutkovnega gledališča Maribor opozorile na svoj plesni potencial mlade plesalke plesne skupine Š.I.K., in to v predstavi Materija koreografa Bena Novaka. Plesna skupina Š.I.K (Študijsko izbrani kolektiv) je bila že opazna na produkcijah Plesne izbe Maribor, saj so nadarjene plesalke po zaključku večletnega celostnega izobraževalnega programa PIM tudi bile izbrane v to naj-skupino, da si lahko utirajo plesna pota tako v študijske plesne programe kot v možne profesionalne usmeritve.
Za intenzivno plesno nadgradnjo naj-skupine so skrbele pedagoginje April Veselko, Monja Lorenčič in Maja Lamovšek, tudi z njimi postavljale plesne projekte. Zato tudi je pred nekaj leti Nina Milin, takratna predsednica PIM, na novo ustanovila skupino najboljših plesalk/plesalcev PIM. Pravzaprav je že Minka Veselič Kološa s svojo programsko daljnovidnostjo ob koncu minulega tisočletja v sklopu ZKO postavila stopenjsko plesno izobraževanje v Mariboru. Tudi je ustanovila Kulturno društvo PIM z namenom sodobnega plesnega izobraževanja in možne profesionalne nadgradnje Mariborske plesne scene; in je tako Maribor postal močno središče sodobnega plesa v Sloveniji.
Mladi plesni kolektiv Š.I.K. sestavlja šest plesalk: Vanja Kolanovič, Jasha Robnik, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Vita Trantura in Nika Zidar, ki so že zarana stopile na učna plesna pota, tudi se izobraževale v različnih plesnih programih PIM, vse dokler niso bile izbrane v naj-skupino in združeno stopile na višjo učno raven plesne sodobnosti in ustvarjalnosti. Neizmerna želja in moč po ustvarjanju je bilo tisto vodilo, ki jih je zedinilo, tudi poglabljalo v sfere raziskovanja in pripeljalo do skupnega prvenca, njihove prve premiere 26. septembra na odru Velike dvorane LGM, do postavitve kolektivne avtorske koreografije, predstave liričnega vzdiha: Kam si raztresla sekunde? In če je predstava Materija navdušila mariborske gledalce, je tokrat v polni dvorani LGM eksplodiral orkan navdušenja ob njihovi plesni liriki, bojevitosti in razmišljanju o dimenzijah časa, njegovi neizprosnosti ter ritmu, ki se nikoli ne zaustavi.
V pobarvanki gledališkega lista se sledi njihovi zreli in ustvarjalni besedi: “Kazalci na uri se zmeraj vrtijo z isto hitrostjo, jaz pa minevam hitreje od tebe. Me lahko zaustaviš? … Obtežene s skrbmi sedanjosti, a navdihnjene z obljubo, da bomo nekoč lahko ujele trenutke, ki nam venomer polzijo med prsti. In kje bomo do takrat? Iskale bomo sekunde, ki smo jih raztresle med potjo.”
Po predstavi sem stopila najbližji med njimi, saj so vse bile nenadoma obkrožene z navdušenimi znanci, kolegi, učitelji, obiskovalci, in se o predstavi pogovorila z Jasho Robnik.
Kako jim je uspelo kolektivno postaviti tako celovito zaokroženo plesno predstavo? Kako je njih šest lahko sploh speljalo projekt, ko so na odru v svoji plesni stvaritvi sočasno prisotne v vlogi šestih izvajalk in koreografinj. Jasha je razkrila, da so se usedle skupaj sredi poletja, tudi začele z intenzivnimi treningi v prostorih PIM, ob tem pa se pogovarjale in kovale idejno zasnovo. Vsak predlog so skupaj premlele, vsako koreografsko postavitev si tudi vsaka posamično ogledala, nato zbirale mnenja in se skupno odločale, občasno je prišla še April na ogled in jim bila na voljo. “Prav zanimivo, kako se tega poletja nismo niti enkrat skregale ali si nasprotovale. Saj veste, ko smo toliko let skupaj in se odlično poznamo, tudi prepirov ni manjkalo. Tokrat smo se v naši mali skupnosti osredotočile na plodno sodelovanje in gradnjo; ko smo se spraševale, kaj znamo, želimo in ali zmoremo? Imele smo skupen cilj, vendar pa ne veliko časa,” je Jasha še dodala.
V gledališkem listu piše, da sta za montažo in obdelavo glasbe bili odgovorni Vanja Kolanovič in Nadja Spasovski, za celostno grafično podobo pa Nika Zidar; ob tem pa me je zanimalo, kako je nastal uvodni tekst, pa kostumi? “Vsaka med nami je imela kako zadolžitev, za končni rezultat pa se skupaj odločale. Tekst je nastajal z nami, tudi kostumske želje smo posredovale, kostumografijo pa dorekla Renata Medvešek, enako je bilo z rekviziti (izdelava Peter Horvat), pa s scensko podporo, tudi z odrskimi lučmi, kar je postavljala tehnična ekipa LGM.”
Njihova nevidna, gotovo intenzivna razmišljanja, strnjena v stavek naslova: Kam si raztresla sekunde?, se zaslutijo v temi scene malih krožnih svetlobnih utripov, ob rahlem zvenu tonskih globin, ki se pospešeno širijo, donijo, v zamegljeni svetlobi pa počasi odstira temna gmota. V širjenju svetlobnega topa se že jasno zaznajo telesne konture, ko začnejo valovati premiki, objemi podpore, zgovorne plesne roke in v ‘offu’ oživijo besede njihovega besedila. Ko pa glasba pridobi melodični ton in se svetloba povsem razširi, nastopijo prvi sestopi iz skupine, prvi samostojni koraki v prostor.
Začetek je impresiven, obdan z energijo razmišljanja, iskanja, je slikovit (čaroben) scenski odsev ali prevod liričnega naslova. Koreografija se nato usmeri v časovno komponento, v scenski preplet s časom, ki se gradi v hitrostnih pospeških, tudi sooča z udarnimi kazalci časa, te pa okviri v premočrtno zasnovanih premikih ure in sozvočju minimalističnih vzgibov dlani, tudi v linijskih amplitudah rok, ki se sprožajo v skupinskih vodoravnih in strnjenih horizontalnih linijah. Med časovnimi mejniki gibkega tempa pa scenski prostor zapolni njihova moč druženja, oblikovane povezave plesne sodobnosti, ujete v dovršenih solističnih spletih, v skupinskih formacijah in duetih, tudi v presežkih osvojenih učnih form. V svojem atraktivnem poletu mladostnega duha se izkažejo kot hrabre bojevnice, ki izbojujejo svoj boj nad časom s svojimi paličastimi kazalci in v novem bojevitem prepletu z glasbenim ritmom. Proti koncu se čas že bolj umirjeno doživlja v sozvočju novega glasbenega tona ob dodanem šumenju dežnih kapljic ali v gibanju z lesenimi tulci, ki poustvarijo tovrstne šume, ko čas postane sprejemljiv in sestavni del plesne kompozicije, tudi naznani njihov odhod s scene. Skupinski 45-minutni koreografski prvenec plesnega kolektiva Š.I.K Kam si raztresla sekunde? zrcali zrelost kolektivnega razmišljanja mladih ustvarjalk, ki se potencira v dorečenih širinah njihove plesne izvedbe ob tehnični scenski podpori LGM in video poslikavi Eve Lebar.
Predstava je nastala ob podpori Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Mestne občine Maribor. Na gledališkem listu pa se da slediti še zahvali mladega plesnega kolektiva staršem, April Veselko, II. gimnaziji Maribor in vsem, ki so jim s svojimi predlogi pomagali priti do končnega izgleda predstave, kot zapišejo.
Pred zaključnim dejanjem predstave: Kam si raztresla sekunde? je bilo slišati, da je to njihov zadnji skupni projekt, zadnji skupinski objem, ko se skoraj vsaka članica že usmerja na svoja nova študijska pota: Vanja je študentka medicine, Nika študira v Ljubljani, Anja in Nadja sta letošnji ljubljanski brucki, Vita pa zaključuje II. gimnazijo Maribor in se Jasha odloča za plesno nadgradnjo. Iz tega sledi, da bo ostalo bolj malo časa za skupno delovanje in ustvarjanje. Po predstavi je k sreči Jasha demantirala ta njihov popoln razhod, mišljen še pred samo predstavo: “Na koncu smo se le odločile in si obljubile, da se dobimo za vikende in vadimo, tudi mogoče še kaj skupnega ustvarimo.” Upajmo, da bodo svojo obljubo tudi držale.
P.S. Predstavo si lahko ogledate tudi v Ljubljani, in sicer 13. novembra ob 20.00 v okviru Živa 2021, festivala plesne ustvarjalnosti mladih v Centru kulture Španski borci. Plesalke pa bodo nastopile na Živi še dvakrat in sicer 11. novembra ob 17.30 v sklopu Plesnih miniatur in ob 20.00 s predstavo Materija koreografa Bena Novaka.
