V Mariboru se je zgodilo nenavadno plesno snidenje, Meeting, dveh različnih baletnih ansamblov, dveh umetniških vodij in dveh koreografov, Darrela Toulona in Edwarda Cluga, ki sta v dveh urah uprizoritve na velikem odru SNG Opere in baleta predstavila vsak svojo avtorsko stvaritev. Tako je Darrel Toulon z mariborskim baletom postavil novo koreografijo Sladko Suite, Edward Clug pa s plesalci graškega baleta avtorski projekt Skice/Sketches.
Obe deli sta bili premierno uprizorjeni že v letu 2010 na eksperimentalnem odru Opere Graz, Sladko Suite 5. septembra in Skice 11.junija. Ideja za tovrstno sodelovanje se je porodila koreografu in direktorju Baleta Graz Darrelu Toulonu, premiera predstave Meeting v Mariboru pa predstavlja sklepno dejanje tega sodelovanja, ko se obe stvaritvi neposredno predstavljata gledalcem.
Sladko Suite Darrela Toulona je plesna predstava za enajst plesalcev in glasbenika. Glasbo v živo in neposredno med plesalci izvaja avstrijski glasbeni ustvarjalec in jazz basist Reinhard Ziegerhofer. Tako na odru sledimo interakciji glasbe in plesa, ko se ples povezuje s toni skladbe in se glasbenik neposredno odziva na korake ter gibe plesalcev. Koreograf odrski prostor smelo širi na avditorij in izpostavlja dokaj popularno ter že nič kolikokrat videno interakcijo med nastopajočimi in gledalci. Tisto, kar pa je posebnost, je prav to, da tovrstnemu spoju sledimo z baletnimi plesalci, in prav neverjetno, kako je Toulonu uspelo v relativno kratkem času predstaviti mariborski baletni ansambel v povsem novi luči. Kako je baletne plesalce nenadoma preoblikoval v sproščene sodobne performarje, ki na sceni obvladujejo govorni dialog, v igralce, ki se neposredno pogovarjajo z gledalci, se gibljejo med njimi in jim gledališki humor ni neznanka.
Predstavo definirata dve scenski obliki. V prvem delu se izpostavi živahno zakulisje baletnega ansambla, njihov prostor komentarjev, zgodb, vadbenega ogrevanja, improvizacije, kontaktov, scena neposredne akcije in reakcije. Drugi del koreografske skice pa se razume kot uprizoritev nastopajočih v prostoru njihovega umetniškega izražanja, v prostoru odrske iluzije. Plesalci na začetku drugega dela in v novi kostumski preobleki vstopajo posamično na oder skozi resasto kuliso, ki deli imaginarni prehod iz realnega in nevidnega v vidni prostor umetniške iluzije. Slike in video poetika Hewiga Baumgartneja, ki sočasno teče na vseh treh straneh odra, izpolni prostor z novo iluzijo, s poživljajočim tokom večplastnih posegov v plesalčevo intimo. In če je spoj giba in glasbe neposreden in oprijemljiv, se nastopajoča interakcija videa in plesa izkaže kot čutna ter imaginarna.
Koreograf Darrel Toulon je novo ime in odkritje na velikem odru mariborskega kulturnega hrama. V svoji predstavi Sladko Suite virtuozno in z umetniško lahkoto prepleta svet realnega in irealnega, in ko se že zdi, da dinamika predstave upada, kar se je dogajalo zlasti v prvem delu, nastopi novi preobrat, nova virtualna realnost, ki znova pritegne in fiksira. Darrel Toulon je rojen na Karibskem otočju, v mestecu Dominica. Izobraževal se je v studiih sodobnega plesa Thamesdown v Swindonu in na Central School of Ballet v Londonu. Poleg vsestranske plesne izobrazbe je njegova bogata plesna in koreografska kariera prava indicija za uspešni preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma, kar definira tudi sladkost plesne suite v izvedbi mariborskih baletnikov, nastopili so: Tijana Križman Hudernik, Matjaž Marin, Catarina de Meneses, Demetrius King, Evgenija Koškina, Olesja Hartmann, Sytze Jan Luske, Branka Popovici, Eric Burrough in Gaj Žmavec.
Drugo srečanje te premierne uprizoritve pa je zarisal Edward Clug s svojim novim projektom Skice v izvedbi graškega baletnega ansambla. O svoji novi predstavi Clug spregovori kot o zgoščenki njegovih dveh predhodnih del Prét-á-porter in Sacre du temps, kjer ples v novem kontekstu raziskav in okoliščin dobi tudi novi pomen. Svojo koreografsko strukturo avtor snuje na glasbenih delih znanih slovenskih skladateljev, s katerimi je predhodno že sodeloval: na skladbah Ogledala Milka Lazarja in Sacre du tems Boruta Kržišnika.
Predstava se začne s skladbo Ogledala v zatrti svetlobi temačnih stožcev, ki obkrožajo intimo vzdušje skrivnostnih odnosov in srečanj. Zakritost polteme se korenito spremeni z nastopom Kržišnikove skladbe, ko gibalni utrip steče v vihravi plesni dinamiki in v polnem siju odrskih luči. Izbruh energije in notranjih strasti obvladuje pri človeku polna luna, kot pravi Clug, in istočasno ta svoj kompozicijski del označuje kot Pesmi med paritvenim obdobjem.
Clugov ples obredij zaživi v nenavadnih plesnih vibracijah in v prostorski vihri skupinskih sosledij različnih geometričnih oblik. Njegov koreografski stil se tako ponovno izkaže v popolni mizansceni, ki je do potankosti strukturirana in jo izpolnjuje svojevrstna retorika gibalnih oscilacij. Menim, da Clug ves čas raziskuje tako po poljanah gibalnega potenciala kot v čutnih sferah aktualnega sveta in da je ravno to čar njegovega koreografskega opusa, ko se vedno znova napaja v novih življenjskih izvirih in snuje ideje za nove stvaritve. In če je še nedavno plesni kod svojih del snoval na gibalnih izolacijah, ki močno spominjajo na gibe insektov (Arhitektura tišine), in je v minuli sezoni ples plastično gnetel in ga fiksiral v estetiki forme (Gledati druge), tokrat v skicah predstave Skice ilustrira povsem drugačno gibalno obliko, ki močno spominja na interakcijo gibanja pernatih živali – ptičev, kokošk, petelinov …
Clugove Skice mi izzvenijo kot romantični klic Panonske nižine, kot davni spomin na polnokrvnost življenja sožitja in topline, živahnost dvorišč in sosedskega druženja, na tok ženskega klepeta, ki vedno znova nadvladuje moško petelinjenje. Clugova predstava veje pomladno svežino na slovensko plesno sceno, sodelovanje z graškimi plesalci pa je obrodilo umetniški plod dodobra izpolnjen z optimizmom in energijo življenja ter vsekakor vreden ogleda. Nastopajoči plesalci graškega baleta so bili: Laura Fischer, Dianne Gray, Areti Palouki, Sarah Schoch, Daphne van Dooren, Jura Wanga, Shaohui Yi, Norikazu Aoki, György Baán, Philipp Krüger, Michael Munoz Sinisterra, Thomas Smithson, Matthias Strahm, Michál Zabavik, med njimi tudi naš Ptujčan Boštjan Ivanjšič, ki prav dobro sledi Clugovi plesni formi in se izkaže kot plesalec gibalnih moči in finih plesnih dimenzij.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.