Kljub angleškemu naslovu slovenski uspeh Kjare Starič in njenih plesalcev

Kjara Starič se predstav loteva profesionalno. Tudi s promo fotografijami. (Foto: Aljoša Rebolj)

Naslov, žal angleški pač, tako kot je navada pri plesnih skupinah in predstavah, kjer se vedno upa na gostovanja po tujini ali pa se ne premore niti časa (volje) in ne sredstev vsaj za slovenski prevod. No, resnici na ljubo angleški naslov tokrat z eno samo besedo opredeli vsebina uprizoritve, in bi verjetno bilo potrebne kar precej besedne domišljije, da bi v naši lepi slovenščini naslov imel enako vabljiv zven in ekvivalenten pomen.
Torej naslov se povsem istoveti z vsebino, ki naj bi ji predstava sledila in ki se oglaša v gledališkem listu. Passion – pasijon je beseda, ki ponazarja širok spekter občutkov, ki jim pravimo strast, sla, poželenje, hrepenenje, jeza, bolečina, bes, in tega vsega je bilo v predstavi v obilju, tudi tako potencirano kot je odebelitev črk v samem naslovu. Angleška beseda compassion pa v prevodu pomeni usmiljenje in sočutje. Poudarek na besedi pass on pa se enostavno prevede – iti dalje (iti svojo pot), in da slutiti misel, da navkljub vsej teži občutkov se pač vedno mora iti naprej. In gotovo bi se bilo težko domisliti pravega naslova v lepi slovenščini, ki bi z eno samo besedo in z odebelitvami posameznih črk tako jasno orisal vsebinsko razpršenost koreografske postavitve COMPASSION, avtorice  Kjare Starič.

Ko se je lani Kjara Starič prvič predstavila z ekipo odličnih mladih plesalk, smo bili navdušeni nad njihovo plesno estetiko. Letos so svojo mladostno energijo dopolnile še z baletnimi in sodobnimi plesnimi trendi ter se skušali v pantomimi in se spogledovali s plesno ekspresijo. V enem letu je to vsekakor obilen plesni zalogaj, in celo preobilen tudi za njihov visok nivo plesne ozaveščenosti, mogoče so ravno zato določeni scenski trenutki bili nedorečeni ali so celo izzveneli dokaj naivno .
Za  pantomimo je nujno potreben prijem strokovnjaka – učitelja, ki to gledališko dramsko obliko zna tudi scensko osmisliti in prepričljivo predstaviti, nasprotno pa je neizrazna in moteča. Tako je žal izzvenel tudi trenutek sprostitve in dejanje s kozarci, ko se celotna skupina postavi v vrsto in si vzame čas za predah (ali kaj je že tisti trenutek predstavljal), ob tem pa se dinamika plesne kompozicije razblini.
Compassion v režiji in koreografiji Kjare Starič je plesna stvaritev, kjer se predstavi raznolik spekter plesnih kompozicij, je skicirka domišljenih skupinskih gibalnih vsebin in subtilnih duetov ter kratkih solističnih utripov, vseskozi v zahtevnem plesnem tempu in v odlični izvedbi, ki pa bi jo lahko še dodatno poglabljali v mehkobi valovanja ramenskega obroča ter v sinergiji diha in giba. Predstava se zdi kot zaplesani roman, ki izpisuje nevrozo časa, prenatrpanega z informacijami, za katerimi se hlasta, ne da bi se vedelo, kaj z njimi, le da gre tokrat za gibalne oblike in vsebine. Posamezni odlomki tega "plesnega" romana so sugestivni, drugi humorni in oni tretji domišljeno izoblikovane gibalne karikature, v katerih lahko zasledimo klasične baletne postavitve prevedene v sodobni plesni jezik: npr. plesni solo, ki me je spomnil na Giselle, ko ta pleše obkrožena z zborom vil …  In  zakaj bi karikature bile le domena slikarjev? Verjetno so tudi prosojni kostumi spodbujali omenjeno vilinsko vzdušje ( kostumografija Almina Duraković).
Slikovit začetek predstave deluje očarljivo, ko vsak posameznik s pomočjo malih premikov skicira svoja stanja, in scenska luč potencira vsako posamično  postavitev (oblikovanje luči Andrej Hajdinjak). V naslednji fazi premikov se posamezniki postavljajo pred ogledala (scenografija Marko Japelj), nato nastopi dobro osmišljen prehod, ki skladno steče v plesu z ogledali in v soju luči. Z nizanjem ogledal in njihovim združevanjem v eno samo veliko ogledalo nastavljeno gledalcem, ki se v njem lahko tudi ogledajo, se ta več kot eno uro trajajoča predstava tudi zaključi. Konec dovolj jasno izpove znani rek – tako kot je v malem, je tudi v velikem; v povezavi s konceptom uprizoritve pa bi se glasil – tako kot mi na odru, tudi vi v avditoriju, saj čustva in bolečine vladajo vsakomur. 
Zaplesala je dobro postavljena skupina že znanih Kjarinih plesalk: Katarina Čegovnik, Liza Šimenc, Simona Kočar, Emanuela Senjor, Ana Jenček, Maja Sonc, Ana Germ, Ajda Bergant, in predstavila so se nova imena skupine: Mateja Železnik, Sara Mlakar, Anamaria Bagarić.  Z žensko ekipo je nastopil tudi fantovski trio: Jure Gostinčar, Drejc Derganc in Leo Ajdinović, ki so se že plesno urili pri Fioni (Gostinčar) in  v  Kazini (Derganc, Ajdinović).
Koreografinja Kjara Starič se je s svojo plesno skupino Kjara´s dance projekt lotila velike celovečerne predstave Compassion in naznanila nove premike v svojem plesnem izražanju. Zelo redki koreografi, pa čeprav že uveljavljeni, so bili obenem tudi uspešni režiserji lastnih projektov (še bolj redki so uspešni režiserji, ki se skušajo v koreografiji). Za izoblikovanje jasnega koncepta in kompaktne režijske postavitve je le potrebno znanje s področja gledališke režije, kar je bila tudi slabša stran predstave Compassion.
Ponovitev predstave si lahko ogledate v nedeljo, 11. marca ob 20.00 v Cankarjevem domu.
     

View Gallery 6 Photos