Ana Mesec razmišlja, kako dobro je treba premisliti, preden si nekoga izberemo za vzornika.
Večkrat so me ljudje vprašali, kdo je moj vzornik v plesu. Po kom se zgledujem, kdo me navdihuje. Ko sem bila mlajša, sem imela veliko vzornikov plesalcev in neplesalcev. V enega sem bila nekaj časa celo zaljubljena (smeh). Potem pa sem nekaj mesecev nazaj, ko smo se na enem od zoom treningov pogovarjali o vzornikih in inspiraciji, ugotovila, da sploh ne čutim več potrebe po tem, da bi se po nekom zgledovala. Zdelo se mi je nenavadno, ker so vsi drugi na dolgo in široko razlagali, koga vse občudujejo, kaj je dobro pri enem plesalcu, kaj je dobro pri drugem itd. Meni pa se je zdelo, da nimam v mislih nobenega specifičnega človeka, ki bi me tako pritegnil, da bi lahko rekla, da je moj vzornik. Da ne bo pomote, veliko je plesalcev in ljudi, ki se me s plesom ali le s svojo prisotnostjo dotaknejo in me navdihnejo. Ampak začutila sem, da je včasih lahko dobro tudi, da nimaš vzornika oziroma se malo odmakneš od tega, kaj počnejo drugi, in se začneš ukvarjati s tem, kar zares počneš ti sam.
Predvsem pri mlajših plesalcih je seveda do neke mere super, da si najdejo starejše plesalce, ki so jim vzor. To jih pripravi do tega, da raziskujejo sebe, ko poskušajo ponoviti kakšen nov gib, ki so ga videli pri drugih, ali pa da eksperimentirajo s stilom oblek in tako iščejo svoj izraz. Ampak zelo hitro se zgodi, da mlajši (včasih tudi starejši) plesalci nimajo še toliko zavedanja in ne znajo filtrirati vseh impulzov, ki jih dobijo od svojih vzornikov. In potem začnejo kopirati kar vse. Koreografije, obleke, mimiko … in včasih celo vedenje izven plesnega parketa. Pride do pretiravanja, in včasih je kar malo smešno, ko svetovna prvakinja obleče kakšno novost in jo potem čez en teden že vidiš pri drugih plesalkah na tekmi ali pa ko imajo kar nenadoma vsi enak začetek angleškega valčka. Zelo hitro se izgubi originalnost in kar v hipu se pari sploh ne razlikujejo več med seboj, vsi postanejo nekako podobni. Vedno je bilo tako, da so pač pari finalisti nekako diktirali nek stil plesa ali oblek, ki je bil v določenem obdobju popularen, in ostali pari so temu zavedno ali nezavedno sledili. Lažje je slediti in se malo prilagoditi okolju, kot pa ostajati v svoji resnici in biti avtentičen. Ker za avtentičnost potrebujemo neko mero poguma, da si upamo biti drugačni, da si upamo predstaviti nekaj novega. In to novo je lahko od okolja sprejeto ali pa ne, zato nas je po navadi strah, da bo naša novost zavrnjena. Menim, da se v tem razlikujejo zares uspešni plesalci od ostale množice. Ker si upajo, ker so drzni in imajo pogum.
Če pogledam nazaj, zdaj vidim, kolikokrat sem pri plesu neke gibe poskušala včasih nezavedno spremeniti, zato da so bili videti bolj kot pri tisti ali oni uspešni plesalki. Da so se skladali z nekim navideznim idealom, ki se sodi recimo na tekmi. Do tega hitro pride in včasih sploh ne vemo, kdaj začnemo izgubljati svojo originalnost, ker se tako trudimo biti nekomu podobni, ker se trudimo ugajati neki določeni shemi. In kolikokrat smo skupaj z drugimi plesalci in trenerji analizirali posnetke top plesnih parov in poskušali ponoviti neke figure ali pa trike itd. Vse to je super in je nova izkušnja in je novo znanje. Ampak dobro je imeti poleg zavedanje, da to nismo mi in da je v nas gotovo še kaj drugega, kar lahko prinesemo na plesni parket, nek bolj avtentičen izraz, ki ga ne smemo zanemariti. Zdi se mi, da se včasih preveč oziramo na nek ideal zunaj nas, ki ga poskušamo doseči, mu poskušamo slediti, hkrati pa se pozabimo vprašati, kaj zares čutimo, ko nekoga poskušamo posnemati. Vedno se mi zdi malo smešno, ko recimo na družbenih omrežjih zasledim, da nekatere plesalce blazno zanima, kakšna je trening rutina najuspešnejših plesnih parov, kako se fizično in psihično pripravijo na tekmovanje, koliko trebušnjakov naredijo na dan itd. Kot da bi iskali nekakšen recept za uspešnost. Tudi mene je nekaj časa vse to zanimalo, ampak potem sem začutila, da moja trening rutina pač ne more biti enaka rutini Olge Kulikove ali Kristine Moshenskaye in da je moja priprava na tekmovanje lahko popolnoma drugačna. Ker moje telo ni popolnoma enako in moji možgani ne delujejo popolnoma enako kot njuni. Ker sem drug človek in je nesmiselno, da se tlačim v rutino nekoga drugega. Lahko poskusim in vidim, katere stvari pri meni funkcionirajo in katere ne. Ampak ni pa moj namen slepo slediti vsemu, kar diktira plesna elita.
Fascinira me tudi nekakšen fenomen čaščenja določenih uspešnih plesalcev ali pa trenerjev, ki so sicer plesno res sposobni in unikatni, a to še ne pomeni, da je vse na njih popolno. Pa jih še vedno kujemo v zvezde, kot da so bogovi in da je vse, kar počnejo oni, gotovo prav. Spoštujem vse ljudi in ni moj namen, da jih sodim, ker ne poznam ozadja njihove poti do uspeha. Želim poudariti samo to, da se je dobro zavedati, da niso vsi ljudje na visokih položajih popolnoma pristni in da ni vse na njih vredno kopiranja. Včasih občudujemo gibanje in plesne sposobnosti nekega plesalca, pa ga potem vidimo, kako se v garderobi nespoštljivo obnaša do svojih sotekmovalcev ali do svojega plesnega partnerja/partnerke, pred dvorano kadi in se po tekmi nalije z alkoholom, da se sprosti po stresnem dnevu. Ali pa tisti, ki ima na plesnem parketu največji nasmešek in je najbolj samozavesten, pa se zvečer v hotelski sobi ne more pogledati v ogledalo, ker ne čuti notranjega zadovoljstva in si ni všeč. Ali pa trener, ki organizira največje (in najdražje) svetovne priprave in na njih gosti vse najelitnejše plesalce, ki ga s svojo udeležbo na pripravah promovirajo, njegovi zasebni odnosi pa so popolnoma zmedeni in nestabilni. Ali pa tuj trener, ki ima res veliko plesnega znanja in zelo dobro uči, ampak občasno vara svojo ženo z mlajšimi učenkami. Čisto nepomembna informacija, kajne? Ni vse zlato, kar se sveti, in dobro je pomisliti, preden si nekoga izberemo za vzornika in ga postavimo na piedestal.
In to ne velja samo za plesni svet, žal je takih primerov še veliko več v svetu znanih igralcev, pevcev, umetnikov in sploh vseh znanih ljudi, ki nas vsak dan navdihujejo s svojimi kreacijami. Ampak samo poglejmo, koliko slavnih konča v svetu drog in alkoholizma ali pa kolikokrat imamo neko idealno podobo o določenem uspešnem človeku, preden ga spoznamo v živo in ugotovimo, da se ob njem počutimo zelo nenavadno in prav nič navdihnjeno. Prav tako se večkrat zgodi, da tisti najelitnejši zvezdniki v medijih promovirajo način življenja, ki sploh ni zdrav ali je celo nevaren. Seveda obstajajo tudi slavni ljudje, ki živijo zdravo in uravnoteženo življenje in se zavedajo svojega resničnega vpliva na človeštvo, čeprav jih morda ni prav veliko. Zato je dobro, da se, preden nečemu sledimo samo zato, ker je popularno, vprašamo, ali je zares dobro in podporno za človeka in ali je to res nekaj, kar čutimo znotraj, ali pa je le še eden od zunanjih impulzov, ki ne potrebuje našega odziva in strinjanja.
