Kdaj postaneš sam svoj rabelj?!

Predstava je bila premierno izvedena 17. oktobra 2008 v Kopru, drugo premiero pa je doživela v Ljubljani teden dni pozneje v Gledališču Glej. Po dveh slovenskih reprizah je Mati odjadrala še na pot po festivalih bivše Jugoslavije in odnesla vse možne prestižne nagrade v Umagu, Skopju in Nikšiču. Žal ji do Borštnikovega srečanja v Mariboru ni uspelo priti. V konkurenci devetih uprizoritev iz osmih držav je Mati/La Madre v režiji Nicka Uppera (alias Niko Goršič) prejela grand prix za predstavo v celoti na 2. Mednarodnem festivalu/SkupiFestival, ki je potekal od 3. do 9. 11. 2008 v Albanskem gledališču v Skopju. Del nagrade je bila tudi uprizoritev na festivalu MIFA jeseni 2009 (Massachusetts International Festival off Arts  ZDA).
Februarja 2009 pa je Grand prix prejela plesalka, koreografinja in pedagoginja Jasna Knez na Mednarodnem festivalu gledališkega igralca/Festival glumca v Nikšiču (16-23.2. 2009) za epizodno vlogo matere v tej Goršičevi monodrami. Plesalki Jasni Knez je za njeno plesno interpretacijo lika matere dodeljena nagrada za uprizorjeno igro; obrazložitev komisije se v prevodu  glasi: "Jasna Knez je v svoji kompleksni koreografiji na meji med sodobnim plesom in previdno otroško igro izoblikovala vrsto izrednih igralskih rešitev, ki so izpolnile multimedialno kvaliteto predstave."
Na mednarodnem festivalu monodrame /Teden monodrame v Umagu (29.3-5.4. 2009) je grand prix za najboljšo vlogo prejela igralka, prevajalka in interpretka Sonja Polanc, in sicer za uprizoritev glavne vloge hčerke v tej monodrami. Na festivalu v Umagu so tudi gledalci namenili predstavi visoko oceno 4,75 točke od možnih 5.

Predstava je nastala v produkciji KUD AAC Zrakogled in v koprodukciji Gledališča Glej. Dramaturg Gašper Maleja pa  je skupaj s Sonjo Polanc obdelal tekst za tekočo in živo odrsko uprizoritev tega dela. In uprizoritev je bila sila sugestivna, je zaobjela avditorij, ki je postavljen v neposredno bližino odrskega dogajanja na malem odru SSG v Trstu, ter tako postal tudi sam del uprizoritvene celote, ko nastopi interakcija zunanjega z notranjim, gledalcev z akterkami. To interakcijo dodatno poglabljajo še izhodi Jasne Knez, ki iz avditorija prehaja v odrsko prizorišče obteženo z blodnjami psihotične hčerke in se vrača nazaj na svoj sedež, v območje gledalcev.
Zgodba monodrame lušči bolečo izpoved hčerke, ko njene obtožbe letijo na neljubečo, meščansko mater, jih premleva kot vzrok in posledico svojega stanja, torej pred seboj imamo večni izgovor krivca ali osebni zagovor krivde, praktično zadnjo izpoved pred lastnim koncem. Avtorica Vesna Furlanič Valentinčič z notranjo globino in bogatim besednim arzenalom zareže v srčico zablod dvatisočletnih stereotipov naše kulture, v iluzijo o ljubečih in požrtvovalnih materah, o očiščujočih izpovedih in iskrenosti zadnje ure. Hčerka se je znašla za zidovi umobolnice zaradi umora ljubimca, v svoji mladosti pa je pod pritiskom matere in njenih meščanskih vzorcev tudi splavila.

Uprizoritev se istočasno gleda kot duet verbalnega in neverbalnega, duet, kjer besede igralke plešejo svoj moreči ples obtožb ob telesni govorici plesalke, ki v svoji plesni izpovedi vetri in briše strukturno težo izrečenih besed. Vsekakor gre za inovativno večplastno režijsko strukturo, sodobni prijem režiserja, ko tekstovni monolog pisateljice preoblikuje v živo dinamiko odrske projekcije. Niko Goršič je znan tudi kot igralec, ki s svojimi  inovativnimi posegi bogati dramsko igro, je vsestranski umetnik, ki se je v svojem plodnem umetniškem življenju ukvarjal z novinarstvom, uredništvom, bil je likovni in plesni kritik, fotograf, glasbenik, selektor slovenskih festivalov in je že nekaj let na sceni prisoten kot vidni dramski režiser, ki je že od leta 1999 zrežiral 20 uprizoritev. Glede na to, da zasleduje odrsko in plesno sceno že iz sedemdesetih let minulega stoletja, ko je v tistih preteklih časih slovenske plesne sodobnosti kot član Studia za svobodni ples nemalokrat pripomogel s svojim odrskim znanjem, mu ni bilo težko izbrati glavni akterki za svojo komorno dramo Mati/La Madre. Jasna Knez in Sonja Polanc sta že dolgoletni ustvarjalni tandem, prvič sta se srečali na odru v komorni plesni uprizoritvi Lenora Studia za sodobni ples v začetku osemdesetih na odru Male dvorane (Kosovelova) CD pod koreografskim vodstvom Damirja Zlatarja Freya. Potem sta igralka in plesalka še večkrat združevali svoja tako različna umetniška obzorja  in poželi nič koliko pohval kritike in nagrad zlasti na območju nekdanje Jugoslavije, in tudi celo na slovenskih odrih.

Scena Urbana Beline je asketska, je ujeta v snop svetlobe, ki osvetljuje namišljeno celico hčerke, v ospredju pa je postavljen fetus, medtem ko v centru scenske formacije stoji monolitna skulptura hčerke, odete v poročno belino. Njena fizična povezava z materjo se zgodi le ob simboličnem ovijanju belega pajčolana, simbolu popkovine, ki ju je povezovala in daje slutiti na genetsko dediščino njenega psihotičnega stanja. Kostum sta si akterki izoblikovali in izbrali kar sami, njuna izbira pa prav dobro likovno okviri stanja, v katerih se predstavljata. Moč notranje bolečine in zla, ki kot vulkanska erupcija bruha iz hčerke, še dodatno poglablja video ozadje, projekcija oblikovalca luči in video Radovana Čoka.
Sonja Polanc je izredno doživeto in docela enkratno izoblikovala dani lik hčerke, njen glas ima nešteto intonacij, ravno toliko, da lahko izpoje vse možne strukture osebnostnega opravičevanja notranjega zla, ki se je polastilo hčerkinega življenja. Globino izrečenih besed Sonja Polanc ovije še s svojo notranjo energijo, tako da na dan pridejo vsi podtoni jaza in njegovega sprenevedanja, zavestnega ali nezavestnega.
Igralka je statična, njeno gibanje minimalno, vendar besede oživljajo duh antične drame in lik Medeje, medtem ko njen pogled zastrašujoče išče odpuščanja. Najbolj pretresljiv trenutek nastopi, ko vzame v svoje naročje fetus in oživlja spomin o izgubljenem trenutku.
Igra je vseskozi zahtevna, saj se v navalih notranjih stanj oglaša dekletce, da bi takoj zatem oživel duh krivde zrele ženske, in vsa ta stanja Sonja Polanc perfektno podaja ter živo otipljivo ilustrira.
Če bi režiser ostal le pri dramskem monologu, potem bi imeli pred seboj sila težko dramo in bi gledalci pretreseni zapuščali scensko prizorišče.  Tako pa je Goršič kot protiutež energetski teži blodne hčerke izpostavil lik matere.
Jasna Knez s svojo plešočo univerzalno žensko animo prevetri dramski prostor in predstavi žensko kot vsakdanje bitje, ki ga srečujemo na mestih druženja, cestah in v našem času. Predstavi se ženska v minimalizmu gibalnih oblik v plešočem vrtincu in v trenutku kratkega padca na tla, ko se enostavno pobere in nadaljuje svojo začrtano pot. Ob Jasninem plesnem segmentu gledalec dobi povsem drugi uvid v lik matere, in slika, ki si jo je ustvaril ob hčerkinem monologu, se počasi razblini.

Vlogo hčerke in matere je lahko razumeti tudi kot preplet stanj med osebnostjo in sebstvom, kot notranji glas, ki vrta v strukturo zunanje podobe, ali kot zlo, ki je zakopano v globinah človeka in se oglaša v nenadnih situacijah življenja, največkrat v času vojn in pomanjkanja.
Uprizoritev se zaključi, ko žrtev postane svoj lastni rabelj in ko v prostor vstopi še tretja podoba življenja, mlado dekle, in izpove zaključne besede,  pesem Črni pajčolan pesnice  Vesne Furlanič Valentinčič. V tem trenutku predstava dobi še tretjo lirično dimenzijo, kjer se srečujeta preteklost in prihodnost ter se zastavlja umetnikovo vprašanje o človeški bivalni harmoniji.
Predstavo Mati/La Madre sem si ogledala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ob njihovem abonmajskem  programu in proti koncu  minulega leta. Na aktualnost izvedbe in tekstualno globino pa je kazalo vzdušje v avditoriju, ko so se brisale solze in je mlado dekle ob meni jokalo, in je aplavz odrsko iluzijo ponovno postavil na realna tla. Ko sta se Jasna  in Sonja še nekoliko zamaknjeni po vtisom njune pristne igre kar nekajkrat morali prikloniti v zahvalo svoji publiki in se je o predstavi še pogovarjalo v preddverju skupaj z zadovoljno avtorico Vesno Furlanič Valentinčič.

View Gallery 5 Photos