V petek, 27. maja, je stekla celovečerna plesna predstava Albedo v produkciji Kazina, Svet Plesa, v koreografiji Mitje Popovskega in v dramaturgiji Pie Vatovec, dramaturginje, ki je na 46. tednu slovenske drame prejela nagrado za mlade dramatike, in to za svojo avtorsko dramo Zimske radosti, bralna uprizoritev. Mitja Popovski je koreograf, ki je s svojimi plesnimi gojenci v Kazini osvojil največ mednarodnih in domačih odličij, medalj in nagrad v tekmovalnih programih plesnih modernih zvrsti v različnih starostnih kategorijah.
Na glasbo Antonija Vivaldija in Maxa Richterja so zaplesali: Tina Turk, Arnika Matko Juvančič, Maša Pušnik, Luka Ostrež, Matej Voušek, Zala Perčič, Katja Turk, Maja Osojnik, Tjaša Bucik, Zala Stojan, Tia Hribar, Tamara Kopač; kostumografija Suzana Krapež. Naslov plesne celovečerne predstave izhaja iz latinske besede albus, kar pomeni belino, medtem ko se z besedo albedo v fiziki oziroma optiki poimenuje koeficient odbojnosti svetlobe, torej koeficient, ki se izraža v odstotkih in označuje popolnoma belo telo, ki svetlobo povsem odbije, ali pa tisto popolnoma črno telo, ki jo povsem absorbira. Vsa telesa pod soncem in celo sam planet Zemlja imajo svoj koeficient odbojnosti glede na površino, ki jo zavzemajo. Na gledališki sceni je veliko svetlobe in odbojnosti, v predstavi Albedo pa se še dodatno senčijo plesne silhuete in svojo odsev dobi tudi zasenčena temačnost. No, tisto bleščečo, idealno belino ali popolno belo svetlobo pa opisujejo ljudje, ki so bili v nezavesti ali tik pred smrtjo ter so menda doživeli tovrstno srečanje s svetlobno belino, doživetja pa pozneje tudi opisovali.
Koreografija se začne s sliko senc in teme, ko je v ospredju plešoča silhueta, za njo na osvetljenem platnu pa identična senca, dobro parafraziranje zunanjega in notranjega ali sveta pred in za zaveso. Senci se razdelita in vsaka silhueta ubira svojo pot. Nato sledi razsvetljava, se uzre novi vhod mladenke, medtem ko Tina v rdečem izstopi iz scene teme in se kar tako postavi na vogelni rob odra. Od tu naprej se koreografija linearno pretaka v kratkih segmentih brez jasnih medsebojnih povezav, ko se slike nizajo ena za drugo, se tudi čaka, pa čeprav le trenutek, da se ujame kak poseben skok ali izvrši dvig partnerice, je kot sestavljenka nametanih lego kock, sicer izvrstnih solističnih utripov in enkratnih kratkih koreografskih povezav, kjer posamezniki izstopajo v svojih plesnih ekshibicijah. Tako se predstavijo izurjeni mladi plesalci, ki pa v svojih gibalnih oscilacijah ne izpostavljajo vsebnosti, je niti ne čutijo in ne znajo izražati, ko se gibi le izvajajo in nikakor ne zadihajo. Saj se v tej fazi mladosti redko komu to tudi posreči, zato njih gibi ne pripovedujejo ali doživeto izražajo zgodbe, zapisane v gledališkem listu, ko roke nemo visijo ob telesu, pogledi pa zrejo v prazno in ni zaznati subtilnejših čutnih vibracij.
Nekoliko več občutkov v svojem gibanju je zasnovala Maša Pušnik, posebej izrazen v trenutku notranje odločitve pa je bil Luka Ostrež, ko v danem trenutku obstane in mu verjameš, da se v njem gnete odločitev, da nastopa novo, kar tudi izpelje v zastavljeni plesni skici. Pred samim zaključkom pa skupina nastopajočih nenadno in prav mladostno zaživi, ko se gneča sproščeno premika, ko zažarijo, tudi se začutijo v trenutnem gibalnem oprijemu. Na koncu je Tina ta, ki obleži na odru, torej se poslovi. Predvideva se, da je bila ona tista, ki se spominja, ki sledi svojim ljubezenskim trikotnikom, duetom, borbam, vendar v prešibki gibalno in vsebinsko zaokroženi celoti, ki predvsem skuša slediti dramskemu zapisu. Ples je živa slika v prostoru in je koreografija, tako kot je slikarjeva slika živ zapis umetnikove čutne ter miselne sfere. V koreografiji ima tako kot v glasbeni kompoziciji pomembno vlogo tudi izvajalec oziroma njegova čustvena zrelost. Ko pa koreografija poseže še na gledališko sceno in se osredotoča na koncept, potem so zahteve še veliko kompleksnejše ali pa je lahko dobrodošla pomoč režiserja, in kot temu velikokrat v plesu pravimo, je to lahko tudi izkušeno (plesno) "tretje oko".
Mitja Popovski zna kot koreograf in pedagog odlično prepresti in zasnovati vse našteto v kratkih tekmovalnih programih, ki jih gradi na koreografskem loku, ko se že na začetku opredeli vsebnost, se boči v koreografsko zasnovanem plesnem (dramskem) loku in primerno vsebinsko tudi zaključi, saj tudi zato njegove koreografske miniature v izvedbah njegovih izvrstnih mladih plesalcev zasluženo pobirajo najvišja odličja. Prehod s kratkih plesnih miniatur na celovečerno zasnovan koreografski dramski koncept pa gotovo ni tako preprost, kot bi se lahko dozdevalo. Tako praksa znova potrjuje pravilo, tisti znani plesni ali usvojeni rek: "In manj je več!" Nedvomno je PŠ Kazina vstopila v novo fazo plesnega iskanja in izražanja pod koreografsko taktirko Mitje Popovskega, kar je vsekakor tudi pohvalno.
Vsem, ki uživajo v modernem plesu in dobrih izvedbah, sporočamo, da Kazina znova vabi v Španske borce 12. junija ob 19.30, saj so gledalci premierno predstavo dobro sprejeli in tudi povsem napolnili dvorano.
