Katjuša in Nikola nista čista plesalca sta pa čista gibalca, predvsem pa plesna nomada, ki sta trenutno v Mehiki!
Draga Katjuša, en lep pozdrav v Mehiko. Res, da te spremljam po družbenih omrežjih, ampak tam gre vse zelo na hitro in površno in se mi je iskreno tudi izmaknilo, da zdaj živiš na drugi strani oceana. Zaupaj nam, kdaj si sploh odšla v to deželo, je to selitev za nedoločen čas ali gre za kakšen projekt s časovnico?
Lep pozdrav! Gre za vsakoletni zimski projekt Flow!, ki ga na različnih koncih sveta izvajava skupaj z Nikolo Oreškovićem. Ker najini gibajoči telesi ne marata hladne in temne zime, se podava na umetniške avanture življenja in delovanja na drugih toplih koncih sveta. 2018/19 in 2020 smo skupaj s sodelavcem Malcolmom Wujem izvedli Flow! Borneo, kjer Malcolm z najinim mentorstvom vodi tudi capoeira šolo. Lani sva izvedla Flow! Cabo Verde in letos oz. 2021/22 Flow! Mexico. Pri vseh projektih gre za povezovanje z lokalnimi umetniki, studii, gledališči, šolami itd. V sklopu Flowa! izvajava delavnice capoeire in fluid balansa za otroke, mlade in odrasle ter nastopava s produkcijami ali pa momentalnimi improvizacijami v sodelovanju s kolegi.
Priznam, da sem pod vtisom Netflixove serije Narcos, in me kar skrbi, zakaj ravno Mehika? In kje natanko si?
(Smeh). Ni vse res, kar vidiš na televiziji. Predvsem pa ima vsak kraj in situacija več strani, več realnosti. Ljudje tukaj so izjemno prijazni, topli in željni sodelovanja. Letos Mehika iz dveh glavnih razlogov, ker je preprosto potovati do sem v trenutnem stanju sveta v primerjavi z mnogimi drugimi destinacijami ter ker imam tu več umetniških prijateljev, ki sem jih spoznala že leta 2007 med svojim šolanjem na kitajski cirkuški šoli BIAS v Pekingu. Ena od njih je tudi večletna sodelavka, plesalka Alicia Ocadiz, ki zdaj že nekaj let živi in deluje v Sloveniji. Vedno je lažje vstopit v ‘sceno’, če koga poznaš. Trenutno pišem iz obrobja Ciudada de Méxica; sva se pa ravno pred nekaj dnevi vrnila iz ture po Baja Californiji Sur, puščavskega polotoka na severu Mehike, kjer sva ob jutranji kavi (zahvala gre kolegici Dulce Chavez) opazovala pelikane in kite, ki ravno zdaj potujejo na jug. Neprecenljivo!
Tam nisi sama, s tabo je tvoj ‘partner in crime’ Nikola Orešković, s katerim skupaj kreirata in poučujeta že kar nekaj časa in sta par tudi zasebno. Kaj vse sta v Mehiki producirala in kako se tam ‘borite’ s korono? Ali vpliva na vajino delo?
V Mehiki so glede pandemije precej bolj sproščeni, predvsem ni čutiti toliko političnega pritiska, odlokov, zapiranja in kazni. Ljudje sicer upoštevajo nošenje mask na javnih prevozih, tržnicah, trgovinah; v studiih se posamezen studio in učitelj odloči, kako pristopa do zadeve. Ravno pred dnevi mi je prijatelj govoril, da se je ogromno evropskih glasbenikov začasno preselilo sem, saj so jim tu omogočeni nastopi. Žal pa se tudi tukaj umetniška scena bori s premalo financiranja s strani oblasti in ostalih, ki posedujejo denar. Vendar pa kot tudi pri nas umetniki vedno najdemo način, da se izrazimo, ustvarjamo, četudi velikokrat na podlagi lastnih sredstev in časa. Midva sva v decembru izvedla prvo serijo intenzivnih delavnic v kulturnem prostoru za ples, gledališče in cirkus Cracovia 32 v Ciudadu de Méxicu. Potem sva nadaljevala s serijo delavnic za otroke v El Pescaderu (Baja Californi Sur). Vodila sva skupino najmlajših in pa osnovnošolskih otrok; čudovita izkušnja! V gibanju so izjemno uživali, je pa res, da v vsaki deželi, na vsaki celini poučevanje zahteva drugačen pristop in metodologijo. V sodelovanju z lokalnim cirkusom La Circo AC sva za novo leto izvedla več plesno-akrobatskih nastopov. V januarju in februarju načrtujemo več serij delavnic (La Estudio Infinita z Raul Tamezom; La Carpa de Mente – cirkuška šola in drugje). Hkrati pa v samoprodukciji ves čas snemava in dokumentirava razne artistične videe. Tako smo pred nekaj dnevi z Alicio in Pablom von Sternenfelsom (priznani baletni plesalec) izvedli projekt znotraj nedelujočega kraterja, čudovita in magična izkušnja! Tudi v prelepi Baja Californiji sva izvedla serijo gibalnih edukativnih videov, ki še čakajo na montažo.
Kaj poučujeta, kako sploh poučevati v deželi, kjer se mi zdi, da vsi že znajo plesati ?
(Smeh). Res, da sta na splošno v Latinski Ameriki ritem in ples vpisana v kri. Mehika premore bogat izbor uprizoritvenih umetnosti od cirkusa, plesa do gledališča in performansa. Že samo pogled na nacionalno gledališče v središču je fenomenalen. So pa teme, ki jih z Nikolo poučujeva, in pa tudi najina metodologija je zelo edinstvena, verjetno ravno zaradi spoja raznoterih izkušenj s področja plesa, cirkusa, borilnih veščin, akrobatike, capoeire in gledališča. Tako da sva lokalnim organizatorjem in gibalcem zanimiva.
Ko sta bila v Sloveniji, sta bila zelo aktivna na vseh možnih koncih in krajih. Kdo vse vaju je vabil in kaj je prednjačilo v pedagoškem smislu – capoeira ali fluid balans ali kaj tretjega?
Najin program Fluid balance – creative acrobatics pravzaprav zaobjema vse teme, ki jih poučujeva, vključno s capoeiro. Najbolj priljubljeni temi pa ostajata Enter the spiral: acrobatic flow in pa Perpendicularity: the art of hand – balancing; v zadnjih dveh letih sva razvila novo zanimivo temo Ninjabilty: Precision, proprioception and silence.
Sodelovala sva z Alma Mater akademijo, oddelkom za sodobni ples; kamor naju je povabila kolegica Urša Rupnik; s Konservatorijem za glasbo in balet, kamor naju je povabila Jana Kovač Valdes (moja prva plesna učiteljica); z OŠ Hrastnik in OŠ Franca Rozmana Staneta; Gledališčem Ana Monro; društvom Amazonas, osnovno in srednjo šolo za ples v Zagrebu in Koprivnici; društvom Capoeira Servia in Uniao na Capoeira, Beira do Rio iz Hrvaške, Slovenije in Srbije. Hkrati smo z društvom Gibatorij in GAM ter sodelavci izvedli ogromen sklop brezplačnih delavnic za otroke in mladino, Izrazi se in Zeleni zaklad, kjer prepletamo ples, capoeiro, gledališče in ozaveščanje o spoštovanju narave.
Veliko imata video produkcije. Vaju to posebej vznemirja ali je razlog za produktivnost kje drugje?
Sprva je bil razlog dokumentacija projektov in pa promocija, kar je Nikola kot snemalec in montažer začel delati že pred 15 leti. Sčasoma sem to postala tudi jaz in ob zaprtju vsega smo začeli v našem društvu Gibatorij razne serije gibalnih, poučnih, smešnih, uporabnih in predvsem kreativnih videov. Pa tudi nekaj dokumentarcev, zadnji je zelo zanimiv, saj sva ujela v kamero plesno-glasbeno izročilo Batuko iz Santiaga (Cabo Verde), ki je žal svetu zelo nepoznano. Nekako se je video umetnost pokazala kot zelo priročno sredstvo. Produkcija je lažja, tudi brez zunanjih financerjev, ki so sicer vedno dobrodošli, da si pokriješ svoj honorar za vloženo delo. Občinstvo lahko dosežeš v daljšem časovnem obdobju in ne glede na lokacijo gledalca. Pa tudi ko potujeva, vedno spoznava zanimive ljudi, s katerimi ponavadi nimaš časa pripraviti predstave, lahko pa izvedeš performans ali improvizacijo in le-to dokumentiraš.
Nazadnje smo vaju videli v klasičnem gledališču oz. na odru v predstavi Niti strela ne udari v ravni črti. Je zamisel za predstavo v Sloveniji že nared?
Ja, res je, Strela je bila zadnja klasična gledališka predstava; precej velik del razloga je, da je za tak projekt težje dobiti financiranje oz. ko ga dobiš, si kot snovalec, producent, izvajalec, koreograf in še kaj precej slabo plačan. Velikokrat moraš tudi kriti stroške gledališča oz. dvorane. Zato vedno bolj posegava po drugih medijih uprizoritvenih umetnosti, kot so video, ulično gledališče in performans. V času korone smo pod okriljem projekta Ana pod oknom, gledališča Ana Monro, jaz, Nikola in Camillo Acosta Mendoza razvili gibalno cirkuško predstavo, ki prinese kreativnost na vsako dvorišče, trg ali šolo. Tako smo tudi v času zaprtja in pozneje med ljudi delili umetnost. Drug projekt je Dende – capoeira gledališče, ki je tudi glede uprizarjanja prilagodljiv na različne prostore – klubi, ulice ali galerije. Je pa res, da ima soj luči v temi gledališča, zvok brez zunanjih motenj in popolna pozornost gledalcev svojo magijo, zaradi česar vsakih nekaj let tudi izvedem kakšen projekt v gledališču, že več let tkem zamisel o gibu in risbi; živem čopiču. Ko sodelujem z Branetom Potočanom in Fourklor ter še kom drugim, se naužijem odrske atmosfere.
Zdi se, da sta nekakšna vagabunda, da sta pravzaprav z gibom povsod doma. Je res tako ali bi bil že čas za neko stalno bivališče?
(Smeh). Raje bi uporabila besedo nomada. Ja, gibanje, poučevanje in nastopanje nama pomagajo na najinih potovanjih, za zdaj nama manjka le še ena celina, in sicer Avstralija in Oceanija. Mislim in upam, da bodo daljša potovanja vedno ostala del najinega življenja. To že dolgo ne počneva več kot turista, ampak se res bolj preseliva na en ali dva kraja in tam poganjava korenine, se povezujeva, opazujeva običaje, se učiva in zelo rada obiskujeva vse lokalne tržnice; mislim, da so te pravo srce kraja. V toplih mesecih med marcem in oktobrom pa sva doma v Ljubljani v najini hiši, studiu in pisarni v Šentvidu blizu gozda, kamor zadnja leta zahajava skoraj vsak dan kot strastna gobarja in nabiralca divjih rastlin. Letos želiva kupiti manjše zemljišče v hrvaški Istri in tam postavit jurto – mongolski šotor. Ko bo vse nared, bova gotovo tam organizirala tudi kakšen Flow! Croatia.
Ali čutita, ko se vračata v Slovenijo, da se slovenski ples spreminja? Kako bi ga opisala, kakšen je v danem trenutku, saj je bila produkcija recimo lanskega leta kljub koroni mnogoštevilna?
Slovenski ples in kultura se seveda ves čas spreminjata, mislim, da je to tudi en del karakteristike umetnosti. Preizpraševanje, zrcaljenje realnosti in sistema, njena kritika in iskanje boljših rešitev. V našem prostoru je produkcija izjemno bogata v smislu različnih stilov, starosti umetnikov, nacionalnosti, zamisli, medijev izražanja, prostorov produkcije in še marsičesa. Prav zato je žalostna trenutna situacija, v katero je postavljen marsikateri zavod, festival in posameznik s trenutnimi odločitvami in posegi oblasti. V prihodnje želim slovenski plesni in splošni umetniški sceni več financiranja in drugih načinov podpore, kajti kreativnosti in delavnosti ji ne primanjkuje!
Kdaj je Katjuša najbolj zadovoljna?
Stremim k temu, da iščem zadovoljstvo v malenkostih vsakega dne. Da pa odgovorim bolj konkretno, sem zadovoljna, ko v dnevu uspem opraviti svoje lastne treninge, se sprehoditi po naravi, dobro jesti, imeti vajo ali učiti ter se družiti in poklepetati zvečer z Nikolo; ter da zunaj ni mraza (smeh). Zadovoljna pa sem tudi, ko se rutina razbije in so dnevi nenačrtovani, natrpani ali pa mirni in prazni. Še vedno mislim, da smo v nenehnem Iskanju ravnotežja (2009) in da le to ni statično, marveč Dinamično ravnotežje (2015), prepleteno v Matrico fascije (2016), sveta v nenehnem sodelovanju z ostalimi, okoljem in naravo, ki se ves čas spreminja v nepredvidljivih vzorcih, saj Niti strela ne udari v ravni črti (2018).
Kaj bi bilo optimalno leto 2022? Kaj so načrti in kaj si želita realizirati?
Optimalno 2022 bi bilo, da se nehamo ukvarjati z epidemijo in zgradimo skupaj nov svet, kajti starega nam nihče več ne bo vrnil. Načrti so mnogoteri, med drugim pripravljamo z društvom Gibatorij nov CD-album z mojimi avtorskimi pesmimi, so v portugalskem jeziku in v ritmih capoeire; ja, tudi glasbenica sem, seveda bo ta izveden skupaj z gibalnim performansom. Z Nikolo, Alicio in Aleksandrom Kuzmičem pripravljamo glasbeno-gibalni spektakel Zmajev krog, podprt z besedilom izpod rok Andreja Rozmana Roze. Izšlo bo še precej umetniških videov. Pa seveda gibalne delavnice in redni klasi na zoom platformi in v živo, na katere ste vsi vabljeni; pišite mi, sem na vseh družbenih omrežjih. Hvala za povabilo v virtualni studio, Barbra, upam, da se kmalu ujamemo tudi v živo! Plesni pozdrav vsem in na veliko ustvarjalnosti, sodelovanja in uspeha vsem kolegom!
Hvala tebi in vse dobro želim!
