Katera Trnuljčica bolj zbode. Ana Klašnja ali Tjaša Kmetec

Nova premiera ljubljanskega baleta je popeljala v pravljični svet speče lepote in predstavila balet Trnuljčica v očarljivih tonih glasbe Petra Iljiča Čajkovskega ter izvedbi orkestra SNG Opere in baleta Ljubljana pod taktirko dirigenta Marka Gašperšiča, v koreografiji umetniškega vodje baletnega ansambla Ireka Mukhamedova, po koreografski zasnovi Mariusa Petipaja in v skrajšani verziji dveh dejanj. Prva scena se začne v obilju izraznega navdiha Tomaža Horvata / Catallabutt, ceremonial mojstra. Pravljični  začetek je obetal enkraten plesni dogodek ob čarobnem kostumskem koloritu in veličini scenske arhitekture. Teh pričakovanj pa premiera ni ravno opravičila, tudi zavoljo likovne kostumske forme, saj bi volumski obseg dvornih kostumov potreboval še pravšnjo manekensko pisto oziroma primerne odrske dimenzije.

Likovno domiselni in barviti dvorni ter baletni kostumi so delo ukrajinske kostumografinje Marije Levitske, in so gotovo prava paša za oči ter vaba za gledalce željnih novitet na ljubljanskem baletnem odru. Tudi tridimenzionalna scena scenografa Andreja Stražišarja je bila pravljična, ki se za povrh podaljša še v perspektivo ozadja ter se celo dviga nad ognjem in peklom. Tako kostumi kot scena bi bili dobrodošel okras Velikega odra SNG Opere in baleta Maribor ali odra Gallusove dvorane, ampak kaj, ko prenova Opere Ljubljana ni razširila dimenzij odra in še tista možnost podaljševanja po dolžini, ki se je že nekajkrat pokazala kot rešitev pri vse bolj letečih skokih in plesni vihravosti ansambla, je bila tokrat zapolnjena še s sceno.

In tako so se dvorna kostumska obličja pač stiskala kot na nekem podeželskem dvoru – odru, česar si gotovo ne zasluži pravljica Bratov Grimm in ne eterični baletni svet francoskega koreografa Petipaja, tudi ne glasbena genialnost skladatelja Čajkovskega, in na koncu koncev prav tako ne baletni ansambel. Imamo slovenske kostumografe, ki operni oder dodobra poznajo, saj je koreografija živo sožitje oblik. Podobno kot mora slikarjeva slika dihati na dimenzijah platna in žareti v danem okviru, mora tudi koreografija, le da je oder koreografov okvir. Enostavni in ponavljajoči se dvorni plesni koraki bi potrebovali prostor za polet plesalcev, za njihove naklone, priklone, tako pa so tovrstni skupinski plesi izzveneli prazno, bežno in se vidno prilagajali danemu prostoru.

Zgodil se je tudi kak zatik ob kostumskem veličastju hudobne vile Carabasse, ki s svojim oblačilom zavzame kar nekaj odra. Tudi Sanja Nešković Peršin je kljub dobri izvedbi in odigrani prefinjeni ženski zlobi na reprizi 21. oktobra nepredviden pripetljaj spretno izničila. To isto vlogo in v enakem kostumu je na premieri zaplesal Lukas Zuschlag. Moškemu plesalcu – hudobnem vilenjaku bi pristajal povsem drugačen  kostum, glede na Lukasov plesni razpon pa tudi bolj konkretna dinamika, prav gotovo pa ne kostum pojoče primadone, pa čeprav v isti interpretaciji. 

Glavna vloga princese Aurore je bila na premieri zaupana solistki Tjaši Kmetec, ki je predstavila plaho in negotovo dekle, ko v svojih najstniških letih vstopa v svet odraslih, predvsem pa sanjavo čaka na svojega usojenega princa. Njenega princa Désiréja je zaplesal Kenta Jamamoto, plesalec letečih skokov in plesne estetike, ki je v zadnjem – belem pas de deux ogrel tudi plahost svoje princeske in gledalce mirnih dlani, ki niso ploskali na odprti sceni, vendar pa se ob zaključnem dejanju bele estetike razveselili v tolikšni meri, da se je aplavz kar usul. No, dvakrat so gledalce le zasrbele dlani in je bili slišen rahel aplavz namenjen plemeniti Lilac, dobri vili, in spevni baletni lepoti Regine Križaj (v alternaciji Olga Andreeva), ki je s svojo baletno estetiko dobesedno reševala premiero, drugič pa še razigranemu in korektno zaplesanemu duetu Hye Min Kim / princesa Florina in Juki Seki / Sinja ptica.

Svojo Belo Mačko je simpatično upodobila Urša Vidmar, in bila ta večer ena redkih z nasmehom na ustih, ljubko mladostna je bila Rdeča Kapica / Tasja Šarler, v svoji  izvedbi pa posebej opazna Mariša Nač / Vila iskrenosti, kanček razigranosti je vnesla še Leila Pantič Šindrić / Canari, vila kanarčkov. 
Ni bilo prvič, da so plesalke ljubljanskega baleta v klasičnih koreografijah Ireka Mukhamedova nekako plesno neizrazne, brez baletne vznesenosti in eteričnosti, kot bi bile blokirane in bi ves čas pazile le na preciznost izvedbe ter se nenehno koncentrirale na statiko ravnotežja; medtem ko je Mukhamedov moškim plesalcem odprl prostor baletnih razsežnosti in jim dal plesni polet. Tako so Štirje princi na premieri – Alexandru Barbu, Juki Seki, Luka Žiher in Lukas Jerkander (v alternaciji še Lukas Zuschlag in Kenta Jamamoto) ter moški del ansambla – Spremljevalci vil ter spremstvo vile Carabosse dobro in usklajeno odplesali koreografske variacije, tudi veliko bolj prezentno, kot je bilo to  kdaj poprej v podobnih klasičnih izvedbah ljubljanskega baleta. Žal pa so bile pri ženskem ansamblu nekatere plesalke celo moteče  sključene, pa čeprav ena ali dve … in je že preveč …!? Simpatičen plesni motiv peric – Barbara  Marič, Poletti Kasza, Olga Kori in Ajda Šegula – je izzvenel poživljajoče in zabavno.

Zato pa je Trnuljčica v veliko večjem siju zaplapolala v ponedeljek, 21. oktobra, na drugi reprizi, kot da ne bi bila enaka predstava in se je prvo dejanje veliko hitreje vilo po odru kot na premieri, pa ne zaradi minut, ampak predvsem zavoljo boljše uigranosti, lahkotnosti izvedbe, torej zaradi občutka, ki so ga plesalci znali dati avditoriju. Sprašujem se, zakaj si za premiero niso vzeli dovolj časa ali pa se predhodno resneje  uigravali na več generalkah?

Na reprizi je princeso Auroro zaplesala solistka Ana Klašnja in zavela prav to, kar opeva glasba. Bila je samozavestna mladostnica, ki se zaveda svoje velike vloge, ko vstopa v družbo odraslih, ko se vse vrti okoli nje, ko lahko izbira, ponagaja, vlada in se zabava, je princeska, ki sestopa na nov prestol ustvarjanja novega. Ana Klašnja je imela dovolj časa ob preciznih pozah in korakih še za nasmeh, pogled, minimalne geste, skratka vladala je in osvajala zasluženi aplavz po vsaki solistični sekvenci. Njen princ Lukas Jerkander je po odru zavel obilje mladostne svežine, in sta skupaj z Ano poletela v višave in daljave, in ni čudno, da se končni aplavz ni in ni hotel nehati.

Tjaša Kmetec je tokrat dominirala v vlogi Miettes, vile krušnih drobtinic, in bila ljubka, lahkotna v svoji baletni prefinjenosti, je solistka, ki izstopa. Tudi preostale štiri vile – iskrenosti Urša Vidmar, cvetočega klasja Gabireila Stojanova Čauševa, velikih strasti Barbara Potokar ter še posebej vila kanarčkov Eva Gašperič so bile dovolj plesno razposajene v svojih preroških vlogah. Lukas Zuschlag pa je v vlogi Obutega mačka vidno izstopal kot poskočen, po mačje ljubek in zabaven mačo-r. 
Postavitev baleta Trnuljčica v koreografiji Ireka Mukhamedova ni bila prva na odru Opere Ljubljana, pravzaprav je četrta po vrsti. Prvič je bila pri nas uprizorjena leta 1964, nato 1970 in še 1999, premierna praizvedba pa se je zgodila leta 1890 v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu.  Koreograf Irek Mukhamedov je za SNG Opero in balet postavil torej že četrto premiero Trnuljčice, pomembno klasično delo, ki bo v svoji pravljični in baletni viziji gotovo osvajala in privabljala obiskovalce željne odrskega sijaja, prefinjenosti baletne glasbe Čajkovskega in estetike baletnih korakov.

View Gallery 9 Photos