ni neznanec na slovenski fotografski sceni. Študiral je sociologijo in pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se je pri predmetu sociologija medijev ponovno navdušil za fotografijo, s katero se je ukvarjal že v osnovni šoli. Ob pisanju člankov ji danes posveča največ časa. Do zdaj so nekatere njegove fotografije in članki našli pot v medije, kot so National Geographic, Mladina, Večer, Dnevnik, Pogledi, Nedelo, Ampak, Muska, Turist Plus, Mercedes Magazin, Glasna, Slovenske novice, Štajerski tednik, Ptujčan, Adrenalin.si, Rockonnet.com, Muzika.hr, Terapija.net, dvojka.com, ŽVPL in druge.
Do fotografiranja plesa oz. baleta sem prišel postopoma. V osnovi me najbolj zanima fotografiranje glasbenikov oz. na koncertih, saj me glasba in vse v zvezi z njo privlači že od zgodnjih najstniških let. Prvič sem pa fotografiral ples, ko sem pred leti po dolgem času srečal prijateljico Lili, ki se je takrat znova vrnila z daljšega obiska iz Indije. Tam se je v Rishikeshu izpopolnjevala v tradicionalnem indijskem plesu, imenovanem ‘kathak’, ki jo je povsem prevzel. Portretirati jo med plesom ‘kathak’ je bilo zame enkratno doživetje. Takrat nastalo serijo sem tudi nekajkrat razstavljal na Ptuju in v Mariboru. Kasneje sem fotografiral ples še na mednarodnem festivalu sodobnega plesa ‘Nagib ter kot hišni fotograf v Kinu Šiška v Ljubljani predstavo URBANOBALET. Ob tem sem se seveda med fotografiranjem še srečeval s plesom. Tudi na Festivalu Art Stays sta bila z izrazno plesno – gibalno predstavo Gravity of the reveries v programu tandem Alchemic sisters oz.Martina F. Štirn & Ryuzo Fukuhara. Jeseni leta 2010 sem bil s strani ravnateljice Konservatorija za glasbo in balet Maribor, gospe Helene Meško, povabljen, da pričnem fotografirati dogodke – to so večinoma koncerti – šole. No, v lanskem letu je nekdanja srednja glasbena šola praznovala pomembne obletnice ustanovitve. Ob 30. obletnici ustanovitve oddelka za balet so pripravili neponovljiv Jubilejni baletni večer, na katerem so se s plesnimi točkami zvrstili učenci in dijaki baleta ter nekatere maturantke, zdajšnje študentke uglednih akademij po Evropi, nagrajenke Državnega baletnega tekmovanja. Vrhunec večera je takrat nedvoumno bila predstava, ki so jo skupaj s strokovnim vodstvom priznanega baletnika in koreografa Edwarda Cluga postavili na noge na Konservatoriju: ‘Bil sem Peter Pan’. Odziv občinstva, v katerem so bili tudi mnogi starši in bližnji nastopajočih dijakov in učencev, je bil enkraten.
Menim, da fotografiranje plesa ni ravno enostavna zadeva. Že gledališka in koncertna fotografija nista med najlažjimi fotografskimi žanri, medtem pa je ples še zahtevnejši, saj ob pogosto slabih svetlobnih pogojih dinamika dodatno pripomore k težavnosti. Morda je enostavno zgolj poškljocat, da imate pač nekaj na posnetkih. Plesalce, gibanje, figure. Vendar pa če hočete k zadevi pristopiti celoviteje s konceptom, pa brez poglabljanja in premišljenega in zbranega dela ne gre.
Fotografirati balet je bila moja tiha želja že dlje časa. Pri vseh uprizoritvenih umetnostih je namreč čar v tem, da gre za predstave, ki so že same na sebi predstavljene oz. uprizorjene na odru umetnosti. In če to umetnost zgolj dokumentirate, že ustvarjate neke vrste umetnost. Tako je pri vrhunski gledališki fotografiji kot pri koncertni. Glede na nalogo, ki so mi jo zastavili na Konservatoriju, seveda nisem smel preveč eksperimentirati in delati po svoje. Predvsem je bilo pomembno, da so fotografije eksaktne, da so pravilno osvetljene, ostre, da se lepo vidi, kdo je nastopil … Ob izpolnitvi vseh teh zadev fotograf še vedno pusti nek oseben pečat, hote ali nehote, zato se s tem, ali bodo moje fotografije izrazito avtorske, svojstvene oz. umetniške nisem obremenjeval. Najpomembneje mi je bilo, da naredim tehnično na nivoju, obenem pa prikažem vso lepoto in zahtevnost baleta.
Poglavitna naloga je bila dokumentirati, čeprav se s tem nisem omejeval in sem se trudil, da ustvarim presežke. Zamrznit plesalke v pravem trenutku oz. ujeti idealne trenutke med vratolomnimi in zahtevnimi figurami. Vse skupaj ujeti iz najboljših možnih zornih kotov in na način, da svetloba reflektorjev pada, kar se le da posrečeno. Na generalki je bilo to še najlažje, saj sem se lahko v prazni dvorani zelo svobodno gibal. Medtem ko sem na dveh večernih ponovitvah lahko zavzel le mesto ob odru na robu parterja in poskušal od tam narediti najboljše možne posnetke. Takrat sem že imel to prednost, da sem predstavo že enkrat videl na generalki in sem že malo poznal sam potek točk in vsebino.
Pri vsaki figuraliki v fotografiji gre za vizualno predstavitev določenih neponovljivih oseb, obrazov, teles, ki so prežeti s čustvi, z izraznostjo, karakterjem, temperamentom, gre za podajanjem zgodb, in tako je tudi pri fotografiji plesa. Gib in telo pri tem še dodatno podkrepita to idejo. Kot pri vsaki fotografiji gre za zamrznitev trenutka, ustvarjanje zgodovine, če sem nekoliko pretenzciozen. Morda ne gre toliko za izražanje samega ustvarjalca, kot za beleženje tega, kar imajo drugi za povedati, čeprav nenazadnje s svojim neizogibnim subjektivnim pristopom kot avtor pustite na fotografijah svoj ‘podpis’.
Dokumentiranje je osnovni cilj. Vemo, da ni objektivne dokumentarne fotografije, in pri študiju fotografije, recimo na FAMU v Pragi, raje govorijo o subjektivnem dokumentarcu. Koliko pa moj končni fotografski izdelek vsebuje preseženega in tega, čemur lahko rečemo avtorski doprinos oz. umetnost, pa predvsem prepuščam v presojo gledalcem.
Kako so reagirale akterke? So jim bile fotke všečne ali so videle samo “napake” v izvedbi giba?
Z baletkami v bistvu nisem imel neposrednega osebnega stika. Ne prej ne pozneje. Razen preko Facebooka, kjer sem nekaterim, ki sem jih našel, na zid ‘nalepil’ kakšno njihovo plesno fotografijo z odra. Praviloma so bile navdušene. Edini pravi ‘feed back’ je bil s strani vodstva šole. Baletnih strokovnjakov in ravnateljice. Na splošno so bili nad fotografijami navdušeni, čeprav so opažali tudi določene tehnične nepopolnosti pri izvedbi samih plesnih figur. Problem pri tem je, da sem na plesnih predstavah naredil veliko fotografij, saj ne morete že kar iz prve zadeti idealne ‘stotinke’ ali ’tisočinke’ sekunde, v kateri bo plesalka ali plesalec perfekten. Tako sem ustvaril več fotografij vseh točk. In vse seveda niso popolne. Te drobne nepopolnosti se na fotografijah še kako opazijo, saj so za razliko od realnega življenja, kjer ples teče lepo gladko – zvezno – iz trenutka v trenutek, nepreklicno pred nami – zamrznjene. Tako da smo skupaj z baletnimi strokovnjaki s konservatorija izbrali tiste, ki so še najbližje idealnim, in le te so končale na razstavi. Ob vsem tem bi rad poudaril tudi, da je velika večina nastalih fotografij bila tehnično zelo dobra, saj so v SNG Maribor poskrbeli, da je bila osvetlitev in sama scenografija res vrhunska, tako da ni bilo težko delati. Težja naloga je bila med obilico materiala izbrati tiste, ki res izstopajo.
Bi se specializirali za plesno fotografijo? Je to možno?
Kolikor poznam sceno fotografije plesa in kolikor spremljam razstave nekaterih kolegov, ki se ukvarjajo s fotografiranjem plesa, recimo Miha Fras ali Nada Žgank, opažam, da se noben ne ukvarja zgolj s fotografiranjem plesa, temveč se ob tem posvečajo še mnogim drugim žanrom. Od koncertne fotografije, do fotografiranja dogodkov, otvoritev, protokolov in podobno. Skratka, specializacija je dobra z vidika mojstrstva na nekem področju, vprašanje pa je, če je smiselna z vidika preživetja. Slovenci smo maloštevilni z majhnim trgom in s tem bi se še bolj ogradil pri že itak težkem shajanju. Edino smiselno bi bilo usmerjanje izven meja ožje domovine, v Evropo in svet, a konkurenca je povsod huda, tako da se je potrebno neprestano boriti. V svetu še toliko bolj. Za vse žanre v fotografiji sem odprt in sem že fotografiral marsikaj. Tudi šport in arhitekturo, čeprav mi je jasno, da univerzalen in v vsem najboljši ne more biti nihče. Sploh pa ne dandanes v 21. stoletju.
Na ta način le redko razmišljam in ne hodim za motivi, oz. za modeli. Se bolj prepuščam spontanosti in izrabim priložnosti, ki mi prihajajo naproti. Tudi pri fotografiranju dogodkov oz. koncertov sem tako nastrojen. Večinoma fotografiram tiste ustvarjalce, ki pridejo k nam, in če imam to možnost, da imam dostop do njih. Sicer se pa na dolga potovanja zaradi fotografiranja podajam le redko. Razen na psytrance festival OZORA na Madžarsko, kjer so me sprejeli za svojega in že šest let fotografiram zelo razgibano dogajanje na tem ‘tribal’ globalnem srečanju. Tudi tam je ogromno plesa. A to je že popolnoma druga zgodba. Edina želja je, da bi letos spet obiskal festivale EXIT in Metal Camp, a se s tem pretirano ne obremenjujem, ker je dela vedno dovolj. Če ne s sprotnim fotografiranjem, pa z urejanjem in obdelavo mojih fotografij iz digitalnega arhiva, ki postaja iz leta v leto bolj obsežen. Marsičesa še nisem utegnil dostojno predstaviti … Gre za permanentni ‘Work in progress’.
S kakšno opremo delati in ali je oprema sploh pomembna?
Ko berem ali poslušam nasvete izkušenih starejših kolegov, vsekakor priporočajo najboljšo in najdražjo opremo, ki si jo lahko privoščite. A pri nabavi različnih kosov opreme, objektivov, najnovejših in najbolj zmogljivih ohišij ni konca, saj gre razvoj neprestano nezadržno naprej. Ker vedno obstaja kak kos opreme, ki je na tržišču, ki je še boljši kot to, kar imate v svoji fotografski torbi in s čimer delate, se je potrebno na neki točki omejiti in nehati hlastati za tehnično najboljšim in najnovejšim in najdražjim. Tudi z povprečno in ne ravno najnovejšo opremo je možno ustvariti lepe in zavidljive fotografije. Pomembnejše kot oprema je to, kdo jo uporablja in kako. Res je, da vas vsaka oprema do neke mere omejuje in da so za določene pogoje potrebni tehnično in svetlobno zmogljivi objektivi in ohišja, ki se ponašajo z visoko svetlobno jakostjo. Vsaj 2,8 ali več. Pri ohišjih je pomembno, da je pri visokih vrednostih ISO čim manj šuma in da hitro fokusirajo in še kaj … Osebno delam z več različnimi zornimi koti in uporabljam tako širokokotni zoom objektiv kot tele-objektive, s katerimi lahko pri večji oddaljenosti približate motiv kot tudi svetlobno močne fiksne objektive, kjer je ob fiksni goriščnici fiksen tudi zorni kot, prednost le-teh je pa še večja ostrina in lep ‘bokeh’. Če sklenem, da oprema vsekakor je pomembna, a v rokah neukih in nespretnih ne koristi dosti. Tako, da so pomembne tudi izkušnje in znanje.
