Kakšna je plesna resnica?

Delo v nastajanju Navidezna resničnost je bilo že predstavljeno 28. junija 2013 na odru Lutkovnega gledališča Maribor – v fazi oblikovanja plesne kompozicije in ko je Tina Dobaj Eder v potencah svoje plesne ekspresije navdušila.

Premiera celotne predstave v produkciji Flote in pod novim naslovom Namišljena resnica je stekla na odru Stare elektrarne – Elektro Ljubljana 7. septembra. Plesni projekt se je porodil iz pesmi Virtual truth Maje Milenovič Workman, po njenem scenariju in v njeni režiji pa razrasel v  popolno plesno dramsko obliko. Koreografijo predstave je zasnoval tandem Maja Milenović Workam in Tina Dobaj Eder. Idejo in ples je prispevala Tina, njena izvrstna plesna izvedba in pristna igra pa predstavo privzdignili še za stopničko višje na umetniškem tronu. Tina se je v siju gledaliških luči znova izkazala kot fatalna plesalka notranjih moči in enkratne plesne izvedbe, igralka, performarka in še več od tega; ko je sejala tesnobo in strah – kot bi ga hotela iztisniti iz svojega ženskega telesa, se premetavala, padala, dvigala, hitela doseči nikoli dosežen pogum, preiti čez svoje blokirane meje vtisnjene v to žensko telo, v kri, v svojo DNK vijačnico, tudi ko je jokala, se smejala, stala ali statično poslušala, bodisi otrplo odgovarjala svojemu notranjemu glasu, se iskala v duetu z zvokom in glasbo v živo, je vse skozi bila ona, Ženska ptica, ki preletava daljave in tisočletja ter zbira moč končno biti to, kar je ona sama, in ne to, kar drugi od nje pričakujejo in jim vedno biti pripravljena ugajati. 

Predstavo Namišljena resnica barva poezija in vodi glas igralke Ayane Workman, ki za trenutek tudi živo posega v igro. Ayanin igralsko sugestiven glas se razlega po etru in nad poljem dogajanja, je notranji glas, ki mu protagonistka – ženska – sledi, jo vznemirja, se z njim bojuje in ga nejeverno odganja. Doživlja ga kot tujek v sebi, ker izpoveduje ravno tisto, kar ji je tako tuje. Monologi, napotki, besede, tišina in nemi pogledi ali nemo odpiranje ust se ujamejo in dojemajo kot trenutki zastojev notranjih razpotij, in je plesni jezik tisti, ki odslikava odgovore ter metaforično pregiba in gnete osebnostna ženska tanja. Ko se ženska vpraša, kaj je narobe z njo, ji glas odgovarja, da le to, da je ženska. Ali ko jo glas sprašuje, kaj želi narediti, ona odgovarja, da se neha pretvarjati. Zvok in glasbo v živo je prispeval Andrej Hočevar, in je ves čas integralni del predstave, ko udarci bobnov zavibrirajo čustvene prehode in prelomnice.

Maja je dodelila vlogo še gledalcem, jih tudi nagovorila, da stopijo naprej iz običajnih sedišč in se po navodilu hostese gibljejo po prostoru odra. Tako se izpostavi še en duet, ženske in gledalcev, nje, ki je večno sama in je ena v množici enakih, pa čeprav med gledališkim občinstvom. Na posameznih segmentih odra in na tlorisih manjše površine se aktivirajo intimna stanja akterke, skozi deloma odstrto okno in ob kančku zunanje svetlobe pomešane s scensko osvetljavo (oblikovanje svetlobe Luk Curk) pa se simbolično razgrinjajo možnosti novega pogleda. Ženska ptica je podrobno orisana v gledališkem listu; je lahko sodobna intelektualka, popotnica navidezne svobode, ki je čustveno omejena na iskanje same sebe in pomena lastnega obstoja, ki je na več nivojih diktirana, bombardirana in posledično izgubljena. Samo od nje same je odvisno, kdaj želi biti  osvobojena, tudi kdaj zbrati pogum in stopiti na svojo lastno pot, ob tem pa končno in dokončno postati povsem spremenjena – prenovljena. Že na začetku se oznani strah in se sledi tesnobi. Poslovno oblečena Tina prisopiha kot kaka ubežnica pred gručo gledalcev, njeni gibi kratki, odsekani, nevrotični, in se ves čas ozira okoli sebe ter hlasta za zrakom, ko ji komaj in po tiho uspe izustiti: "Jaz sem Tina." Sicer so besede bolj berljive z njenih ustnic kot kaj slišne. Krasi jo kratek modni dežni plašč, salonarji (ki jih tudi sezuje, da lažje beži), v roki pa ženski fetiš, črna velika lakirana ženska torbica. Predstava steče v trinajstih kratkih skicah različnih ambivalentnih stanj; ko nastopi prvo zavedanje in se sproži strah, ko se samo sprašuje o lastni podobi in je na sceni zrcalce … zrcalce, v etru pa vprašanje, katera je najlepša … Sledi obtoževanje in spomenik moškemu, tudi samoobtoževanje, ker nikoli ni bila dovolj dobra, in seveda trenutek veselja ob preoblačenju v elegantno dolgo obleko … Nekaj si le mora privoščiti!

Namišljena resnica Maje Milenovič Workman in Tine Dobaj Eder je s prepričljivo režijsko roko v jasninah koreografske berljivosti kompleksno izpisana drama o ženski razcepljenosti med lastno zunanjo podobo in notranjim glasom, ki se svojega nezadovoljstva (notranji glas) najraje znebi  z novimi zunanjimi okraski, novim nakupom, ko sama sebe vedno znova prevara, vse dokler se zavestno ne vzame v roke ter sproži lastno transformacijo. Ki jo lahko le ona sama. 

View Gallery 5 Photos