Kako plesati, ko ne moreš uporabljati enega glavnih čutil – vida? Kako se naučiš plesati, če ne vidiš ali če vidiš samo obrise, silhuete? Na to vprašanje nam bo danes odgovorila Sonja Jež iz Nove Gorice.
Sonjo sem spoznala med pandemijo. Pridružila se je moji spletni delavnici o poučevanju orientalskega plesa, ki sem jo organizirala kmalu po izidu svoje knjige o didaktiki orientalskega plesa, in že takrat mi je omenila, da poučuje slepa dekleta. To se mi je zdelo izjemno zanimivo. Potem se je še večkrat udeležila mojih spletnih tečajev, nazadnje pa se je pridružila mojemu hibridnemu vseslovenskemu Shaabi projektu. Glavni cilj projekta je bil hibridno (prek spleta in v živo) povezovati slovenske plesalke z različnih koncev Slovenije, ki jih druži veselje do plesa na moderno egipčansko shaabi glasbo. Cilj projekta je bil končen skupen nastop.
Sonja je bila edina (16 jih je začelo, šest jih je končalo), ki je celoten polletni projekt spremljala samo prek spleta. Torej se je koreografijo učila izključno prek zooma. Ko smo se pred nastopom končno dobile na zadnji vaji v živo, smo bile presenečene. Sonja se je koreografijo naučila tako dobro kot tista dekleta, ki so bila z mano v dvorani. Ničesar takega, boste rekli. Ja, morda res, a ne v te primeru. Sonja Jež ima namreč petodstotni vid. Si predstavljate, da se prek spleta učite koreografijo s petodstotnim vidom? No, jaz si ne, zato me je Sonja s svojo voljo, odnosom do življenja in predvsem ona kot oseba tako navdušila, da sem ji predlagala, da svojo zgodbo deli z bralkami in bralci Parade plesa.
Sonjina zgodba se je začela v Vipavi, kjer je odraščala. Ko je bila stara deset let, je dobila sladkorno bolezen. V času adolescence je bilo stanje stabilno, potem pa je šlo hitro navzdol. Pri sedemindvajsetih letih, ko se je Sonja počutila na vrhuncu življenjskih načrtov zase in za prihodnost, ji je bolezen načenjala vid in ji ga v enem letu skoraj povsem vzela. A Sonja je borka in se ni dala. Že od malih nog jo navdušuje umetnost, predvsem ples. Poleg tega, da je zelo rada plesala doma, se je plesa zares prvič učila v osnovni šoli, kjer je prvič tudi nastopila v koreografiji.
Ko ji je opešal vid, se je bila primorana invalidsko upokojiti in odločila se je, da se iz Vipave preseli v večje mesto, v Gorico, ki ponuja več možnosti za udejstvovanje v umetnosti in kulturi. Tam je najprej preizkusila vse, kar so ponujali v društvu slepih in slabovidnih, vendar ji nobena od dejavnosti ni zares ležala. Bila je mlado dekle, v društvu pa je bilo večino aktivnosti prirejenih starejšim. Kmalu je naletela na goriško plesno šolo Miro, ki je ponujala tečaj družabnih plesov za slepe in slabovidne. Sonja se jim je takoj pridružila in s tedanjim plesnim partnerjem celo nastopila na produkciji plesne šole. A tudi ta zgodba se je kmalu zaključila in Sonja je iskala ples, kjer bi lahko plesala sama, ples, kjer ne potrebuješ partnerja.
Nekega dne pred dvanajstimi leti je opazila oglas ljudske univerze v Novi Gorici, ki je vabil na ples za ženske. To jo je pritegnilo in je šla. To je bila njena prva ura orientalskega plesa. Njena prva učiteljica je bila Sanja Bekrič. V okviru KPD Franc Zgonik iz Branika so ustanovile sekcijo za orientalski ples z imenom Nefes. Sanja je bila gonilna sila Nefes, plesalke pa so ji pomagale ustvarjati plesne produkcije in predstave. Leta 2016 se je Sanja zaradi nosečnosti odpovedala vodenju skupine in dekleta so iskala novo učiteljico. Sonja je prevzela vodenje društva (organizacijo, produkcijo, oblikovanje plakatov, montažo …), poučevati pa jih je začela Teja Žižmond. V tem trenutku skupino Nefes sestavlja šest plesalk.
In kako se Sonja s petodstotnim vidom nauči gibov in koreografije, da lahko sledi skupini žensk, ki imajo zdrave oči?
“Osredotočim se na posamezen gib, ki ga izvaja učiteljica. Najprej na noge, na korake, nato na boke, nato na roke in tako naprej. Na vsaki vaji osvojim en del novega giba. Gibi se tako ali tako vsako vajo ponavljajo, tako da lahko počasi napredujem. Morda je to celo moja prednost, ker ne vidim vsega, ampak se skoncentriram na posamezen del, in ko ga osvojim, grem naprej.”
Sonja pa že nekaj let pleše tudi moderni orientalski ples, ki sliši na ime tribal fusion. Enkrat tedensko hodi na vaje k Niki Mlakar, naši najboljši orientalski plesalki, ki je bila večkratna svetovna prvakinja. In prav tribal jo trenutno najbolj navdušuje in ji daje elan. Tik pred pandemijo se je Sonja z Niko in soplesalkami odpravila na svetovno prvenstvo v Atene, kjer so zmagale. Po prihodu iz Aten se je Sonja odločila, da je čas, da nekaj začne in ustvari tudi sama. Tako se je odločila, da začne poučevati orientalski ples za slepe. Po didaktični delavnici o tehnikah poučevanja pri meni se je lotila prve plesne delavnice, ki jo je organizirala skupaj z društvom za slepe in slabovidne v Novi Gorici. Na prvo delavnico, lani poleti, je prišlo šest žensk. “Večinoma so bile to starejše ženske, ki so potem počasi obupale, ostala pa mi je ena učenka, ki je bila izjemno navdušena. Eno koreografijo se je naučila celo po mojem zvočnem zapisu. Tako da jo z veseljem poučujem, saj ima navdušenja za deset ljudi.”
In kako Sonja poučuje slepe, kakšne metode uporablja?
“Druge slepe učim zelo počasi. Gib moram namreč prav razcepiti oziroma razložiti, da ga razumejo in naredijo. Slepi gredo bolj na občutek. Vedeti morajo, kaj reči telesu, da gib naredi. Gib jim najprej razložim v besedi, potem pogledam, kako ga izvedejo. Nato jih vprašam, kaj so začutile. Skupaj analiziramo občutke in skušamo skupaj poiskati pravi občutek za določen gib. Včasih jim moram pokazati tudi z dotikom, da jih na primer primem za roko in jim jo premaknem ali pa se me one dotaknejo in tako razumejo, kako močan mora biti. Poskušam tudi z asociacijami iz vsakdanjega življenja.” Ker slepi nimajo zunanjih vidnih dražljajev, so na nek način bolj povezani s svojim telesom, bolj ga čutijo. “Plesati na mestu, ni problema,” pravi Sonja, “težava nastane, ko gremo v prostor. Če prostor poznaš in se v njem dobro počutiš, potem gre. Če je prostor nov, pa ti lahko povzroči nelagodne občutke in takrat lahko zmrzneš. Telo postane ‘zakrčeno’.”
Sonja je junija letos v okviru njihovega društva pripravila dogodek, sklop delavnic, imenovan Yaz Nefesi, kar naj bi v turškem jeziku pomenilo poletni dih. Med 7. in 28. junijem so se na Mostovni v Solkanu odvile štiri različne plesne delavnice. Poleg Metike Gorjup, dvojčic Aneje in Nastje Črnigoj ter Teje Žižmond je eno od delavnic vodila tudi Sonja. Poimenovala jo je orientalski ples za slepe. “Prišli sta dve udeleženki, ena od njiju gospa, stara sedemdeset let. Čeprav je vaje težko izvajala in je v telesu čutila veliko bolečin, se mi je na koncu zahvalila in mi čez čas sporočila, da se po vaji počuti izjemno dobro in da čuti, da je njeno ravnotežje boljše. Slepi imamo namreč težave z ravnotežjem, zato ker ne vidimo. Ko gremo izven prostora, ki ga poznamo, se v naše telo naselita dvom in strah, da ne bomo kje padli.”
Sonja Jež, energična Primorka, plesalka, plesna učiteljica slepih, je polna energije. Za konec našega pogovora je povedala, da so ji všeč različni plesni stili (dve leti pred pandemijo je začela plesati tudi country) in da upa, da bo lahko še dolgo in veliko plesala.
Srečno, Sonja, in še na veliko osebnih plesnih dogodivščin!
