Kako s telesom merimo mesto

Telo in mesto
Program, ki so ga  snovali na letošnjem festivalu sodobnega plesa 7Front@, zajema tudi prostor in telo. Selektor programa in umetniški vodja festivala Matjaž Farič poudarja, da s telesom lahko merimo mesto, in v mestu je veliko kotičkov, ki v trenutku lahko postanejo odrsko prizorišče. Organizator je poskrbel tudi za strokovno vodenje po mestu in ogled objektov, dela arhitekta Fredija Novaka (1906-1959), ki je  zaslužen za mestno podobo.

Dodajam pa, da je obseg mesta tako kot njegova struktura enako merljiv, kot je merljivo fizično telo, kar je dokazala tudi skupina več kot dvajsetih performarjev oblečenih v pastelno obarvane mehke trenirke s kapuco in primerne pohodne čevlje. Postavljali in zatikali so se v prezrte mestne kote in kotičke, po drevesih, na ograjah in v vrstah eden za drugim po globelih, po nizkih strehah in ob fasadah zgradb. Pot se je začela na železniški postaji ob muzejski lokomotivi, ki stoji na koncu ulice arhitekta Novaka, in se nadaljevala skozi mestno jedro do Gledališča Park. Žal pa za ulico posvečeno arhitektu  Frediju Novaku ravno ne morem reči, da zrcali urbani poklon njegovim zaslugam  za današnji videz mesta.

Koncept Telesa v urbanih prostorih je vodila Willi Dorner iz Avstrije. Nastopajoči (prostovoljci) plesalci in športniki dobre fizične kondicije in predvsem neustrašni so skupaj z avtorico ogledovali mestne kotičke in izbirali svoje prostore še pred uradnim začetkom festivala. Za dovoljenje je bilo pravočasno poskrbljeno, in seveda tudi za cestno varnost. Vseeno pa se je zgodil nepredvideni incident, ko stanovalec določene stavbe ni zmogel posluha za tovrstni koncept, pa so izvajalci morali svojo idejo nekoliko korigirati in so jo hudomušno izpostavili nekaj merljivih enot stran. Uspelo pa jim je tisto prvotno postavitev zajeti v objektiv, in tako so ob novi inštalaciji  teles, tokrat na pločniku, in  v neposredni bližini omenjene stavbe izpostavili tudi predhodno sliko, seveda povečano, pač da se ve, kako bi bilo, če bi … Avtorica je na pogovoru dejala, da je doživela še veliko težjih incidentov po evropskih mestih ob izvedbah svojega projekta, in da to, kar se je zgodilo v Murski, ni vredno niti omembe, da pa je bilo na svoj način celo zanimivo … Je projekt, ki se sooča z utripom mesta, ki privablja ljudi ter radovedne poglede, tudi nasmehe in veselo sledenje, ter vsesplošno fotografiranje trenutnih telesnih postavitev.

Na 7Front@ je 27.avgusta tekla tudi mednarodna konferenca Umetnost in Javni prostor, okrogla miza o tematskem povezovanju umetnosti in javnega prostora. Je regionalni kulturni program, ki teče že od leta 2007 in se bo končal 2013, zajema šest kulturnih stičnih točk v sklopu evropskega nadnacionalnega sodelovanja EU Kultura. Stična kulturna točka za Slovenijo je SCCA- Ljubljana in URS – Urbanistični inštitut RS, ki je bil tudi organizator okrogle mize v sodelovanju z zavodom Flota ter kulturnimi stičnimi točkami iz Avstrije, Belgije, Hrvaške, Madžarske in Srbije. V sklopu konference so predstavili še odprte programe in možnosti  financiranja teh do izteka postavljenih rokov,  in tudi že nekaj uspešno zaključenih projektov.

Program je zanimiv, kajti izhaja iz dejstva, da arhitekti ob svojih projektih pozabljajo na uporabnike, na telo, na ljudi, na njihove zmožnosti in potrebe, skratka na prebivalce urbanih prostorov. Na video projekciji smo lahko sledili barvnim različicam cestnih zeber, prijazni likovni podobi otroških igrišč in sledili inštalaciji glasbenikov ter igralcev v mestnem prevozu Beograda …
Ob predstavljenih primerih so moje misli zajadrale v tista naša 70.  in 80. leta Studia za svobodni ples, ko smo plesali po mestnih ulicah, po parkih, pa še na popotovanje Jasne Knez, Sonje Polanec, Toneta Stojka in Morisa Vita po večjih in velikih mestih naših nekdanjih bratskih republik, na Jasnin avtorski projekt Burkina Faso, ko so se pogovarjali s prebivalci, plesali, se postavljali in improvizirali ob mestnih znamenitostih, na urbanih površinah, na zelenicah … Zvečer pa sta na odrskih deskah plesalka Jasna in igralka Sonja uprizorili performans navdihnjen z dogodki in  posnetki, ki so istočasno kot  video-projekcija tekli v ozadju, in so dvorane polnili prebivalci ter neposredni akterji teh posnetkov. Zgodovina se pozablja, preoblikuje in se na novo odkriva, tudi z novimi prijemi in možnimi oblikami.
In tako je nekoč spontani umetniški navdih, tekom let in iz povsem drugega zornega kota, dobil nove vpoglede, nova obzorja uporabnosti in dognanj v sferah umetnosti ter znanosti, tokrat za širše namene in za prijaznejše bivanje večine. 

Sodobni ples in  izobraževanje
Plesno izobraževanje in prihodnost je bila tema druge strokovne konference festivala, ki je potekla v dopoldanskih urah 29.avgusta. Konferenco z aktualnim naslovom Leta 2030 bodo učili le naši študenti je modeliral dr. Iván  Angelus, direktor Akademije za sodobni ples Budimpešta. Okroglo omizje debat in pogovor so sooblikovale izkušnje tako naših kot tujih pedagogov in študentov plesnih akademij iz Avstrije, Madžarske, tudi srednješolskega plesnega programa Slovenije in Hrvaške, priznanih mednarodnih pedagogov, ki vodijo seminarje na plesnem izpopolnjevanju IZZIV in STIK (strokovno izpopolnjevanje pedagogov sodobnega plesa in ustvarjalnega giba) v organizaciji JSKD RS pod strokovnim vodstvom Nine Meško. Prisotni so bili  sami znani obrazi plesalcev in koreografov, s katerimi se srečujemo na predstavah in na plesnih delavnicah. V debatah, ki so sledile, je izpostavljeno strokovno vodenje plesalca v spoznavanju njegovega inštrumenta – telesa,  pravilna postavitev in kondicija plesalčevega telesa, da se danes plesna tehnika ne naslanja le na posamezne znane tehnike, ampak da mora uk plesa zajemati tudi širša obzorja preteklih in novodobnih dognanj o telesnem gibalnem ozaveščanju in umetniškemu izražanju. V tem kontekstu je bil sestavljen tudi program plesnih delavnic, ki je potekal štiri festivalske dni.
Vadba se je izbirno začela ob 9 uri s programom joge pod vodstvom Maje Kalafatić, in intenzivno vadbo sodobne plesne tehnike Happy Feet & delavnico Solo plesa pod vodstvom Milana Tomašika. Paralelno pa je tekel strokovni program za plesne pedagoge projekta STIK: Učenje plesa  pod vodstvom plesne pedagoginje z večletnimi pedagoškimi izkušnjami na akademskem nivoju Joan van der Mast in delavnico Osnove plesne anatomije pod vodstvom Ingrid Kerec, Slovenke in plesalke ki živi in deluje na Dunaju. Ingrid  se že štirinajst let  posveča in vodi  Ralfing gibalno obliko po metodi Američanke dr. Ide Pauline Ralf (1896-1979), metodo  posebne manipulacije veznega tkiva, preventive in ozaveščanja zdrave telesne postavitve in  gibanja.

Predstavitev šol in akademij
Študentje Akademije sodobnega plesa iz Budimpešte so se predstavili na odru Gledališča Park z zabavno in temperamentno koreografijo skupine fantov in deklet z naslovom Remake – povzetki iz preteklih predstav. Akademija je uradno začela z letom 2004 kot visokošolski zavodi z državno podporo. Njen rektor Angelus Iván pa skrbi za vsestranski umetniški program kot fuzijo različnih zvrsti kulture, umetnosti in sodobnega plesnega izražanja. Angelus Iván je že leta 1980 imel stike s takratnim ZKOS in strokovno sodelavko Nejo Kos, ki se je skupaj z našo mlado plesno generacijo, med katero je sodil tudi Matjaž Farič, priključila njihovim plesnim seminarjem.
In 28. avgusta je sledil niz nastopov v Gledališču Park, namenjenih predstavitvam plesnih šol in akademij. Umetniška gimnazija smer sodobni ples iz Ljubljane je predstavila odlomek iz predstave AVANTGARDA, koreografijo Vzravnani na vrhu sveta spet izzivamo zvezde. Čeprav številčno okrnjeni (zavoljo dopustov), se je tudi tokrat prav prijetno odrezal razred 2h ob mentorskem vodstvu Dušana Teropšiča in z  njegovo slikovito video projekcijo.

Učenke Šole za sodobni ples Ana Maletić iz Zagreba so na Odprtem odru ubrano zaplesale simpatično prostorsko zasnovane koreografije: Od izjeme do pravila/ koreografinja Adrijana Barbarić Pevek, Nukleus/koreografinja Irena Mikec in Verižna reakcija/kor.eografinja Renata Vraneković.
Nastopili so tudi gojenci SEAD – Eksperimentalne akademije za ples iz Salzburga z raziskovalnim projektom, neke vrste kondicijsko projekcijo srečanj prihajanj in odhajanj 9+1 po konceptu Aliza Pétera. Prav posebej pa so se s svojim  nastopom izkazali študentje Inštituta za plesne umetnosti na zasebni Univerzi Antona Brucknerja v Linzu-IDA, v dinamični koreografiji zaplesanih presežkov avtorja Juana Danteja Murillóa ob asistenci Dolma Joverja Agullóa: U n O. Med šestimi nastopajočimi smo zasledili kar tri naše plesalce: Nežo Hribar, Martino Lorenc in Leona Mariča, ki so zaključili prvo leto šolanja na tej akademiji.
Naslednji dan pa je potekal še performans študentov akademij. Slikovita in dobro strukturirana plesna improvizacija, ki je nastajala med festivalskim programom in je tekla od prizorišča Odprtega odra ob "kafičih" do mestnega parka, po zelenicah do grajskega dvorišča in  nazaj, končala pa se z vadbeno kitajsko obliko umirjanja in energetskega zavedanja tajčija.
Tudi pedagogi akademije IDA so se predstavili s poučno medativno improvizacijo gibalnih sosledij, ki je zaobjela pogosto zastavljena vprašanja o plesni improvizaciji in je izpostavila gibalne začetke ter možne posledične zaključke: FAQ v izvedbi Dolma Joveja Agullóa, Armulfoa Pardoa Ravaglia, Juana Danteja Murillóa.

In ko smo sledili akademskim plesnim predstavam, so v ospredje debat mladih plesalcev prihajali tudi stroški tovrstnega šolanja, ki je na državnih akademijah v tujini največkrat brezplačno, na IDA, privatni akademiji z državno podporo znaša pristojbina 600 evrov, tudi manj, pač odvisno od pogojev, v Amsterdamu okoli 1600 (kjer so tudi naši plesalci), na privatni akademiji SEAD pa je 4100 evrov … in pri nas na naši privatni Akademiji plesa 3800. V Avstriji imajo organizatorji tovrstnih akademij možnost izbire – biti državna institucija ali se organizirati kot  privatna oblika. V Sloveniji teh možnosti nimamo, ker se pač naša država  nevzdržno mačehovsko vede do sodobne plesne umetnosti, in je celo 23. avgusta ukinila inštitucijo Centra sodobnih plesnih umetnosti/CSPU v Ljubljani.

View Gallery 9 Photos