Kako resnično! Droge so ga obdržale pri življenju

Vsestranski sodoben ustvarjalec, belgijski režiser in vizualni umetnik Jan Fabre je znan gost slovenske sodobne scene, je večletni gostujoči umetnik festivala Exodos in ljubljanskih odrov, tokrat pa je s svojo najnovejšo predstavo Droge so me obdržale pri življenju gostoval tudi na odru Stare dvorane SNG Maribor. To njegovo najnovejše delo je svetovno premiero uzrlo 9. maja 2012 ravno v Evropski prestolnici kulture Maribor2012. V  sklopu projekta DVANAJST, ko v teku leta 2012 vsak mesec mesto Maribor gosti izjemne in na svojem področju vodilne osebnosti, je bil prvi teden v maju posvečen ustvarjalnemu opusu Jana Fabra, v juniju pa je imel še svojo svetovno premiero.

Jan Fabre je bil rojen 1958 leta v belgijskem mestu Antwerpen, kjer je diplomiral na Inštitutu za lepe umetnosti in na Kraljevi akademiji  za likovne umetnosti. V svojih mladostnih dvajsetih se je začel posvečati umetnosti performansa in se osredotočati na človeško telo, ko je  s  svojo filozofsko globino dojemanja življenja začel prodirati v notranje sfere človeškega  telesnega templja in je telo postalo subjekt ter objekt njegovega umetniškega izražanja.  To so leta, ko se je z močjo svoje mladostne energije spopadal s stereotipi gledališča; ko je sežigal denar na odru in z ostanki pepela risal ali ko je postavljal namišljeno bombo … in vseskozi šokiral gledalce, ki so največkrat osupnili, nato pa mu navdušeno zaploskali.  Iz izkušenj, ki jih je pridobil ob študijah in praksah performansa, se je kaj kmalu uveljavil tudi kot  režiser gledaliških in opernih del, posvečal pa se je še plesalcem in plesnim predstavam.

Tudi pozneje ni nič manj šokiral, spomnimo se njegove maslene predstave Moji gibi so osamljeni kot poulični psi in njegove plesalke Valerie Garre, ki je v Cankarjevem domu leta 2003 z maslom mazala sebe, nagačene pse in je maslo celo lizal pravi psiček na odru. Za  hrvaško plesalko, koreografinjo in članico njegove skupine Ivano Jozić je leta 2008 napisal solo predstavo in ponovno šokiral z ognjenim obročem in uprizoritvijo Prometej pokrajina 2. Fabre je začel že sredi sedemdesetih s pisanjem lastnih dram, zato ni čudno, da ga ob vsej njegovi umetniški produkciji imenujejo Veliki  Mag sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Leta 1986 je ustanovil svojo – Fabrovo gledališko hišo v Antwerpnu in  vse od ustanovitve je tudi njen umetniški vodja.
No, njegova dela niso le šokantna, predvsem jih krasi enkratni Fabrov čut za scensko estetiko, za lepoto, ki je največkrat v nasprotju z njegovimi živimi scenskimi izbruhi in protesti. Svoj umetniški izliv posveča tudi živalski vrsti, pravi, da ga živali privlačijo, še posebej njihova inteligenca, instinkt in intuicija. Lanskega marca se je na treh Muzejskih razstaviščih Ljubljane dogajala razstava njegovega vsestranskega opusa – risb, instalacij in fotografij iz predstav. Posebnost pa so bili nagačeni poulični psi, s katerimi je izzival reakcije obiskovalcev/ instalacija Karneval mrtvih pouličnih psov, Katakombe mrtvih pouličnih psov.

Tudi danes po preteku svojih 30 ustvarjalnih let Fabre še vedno raziskuje in filozofsko razglablja o življenju, telesu in se vizualno dramatično  spopada z demoni navade.  Jasno in vidno ukazuje na nemogoč ter nenaraven odnos človeštva do lastnega motoričnega okvira – do telesa; ko so celo človeški izločki opredeljeni in v generacijsko zavest vpisani kot nekaj umazanega, zelo neprijetnega.
V svojem velikem projektu o tekočini telesnega ustroja (naše telo vsebuje 70 odstotkov vode), je s svojo skupino Troubleyn uprizoril predstavo o telesnih poteh izločanja. In tako je leta 2008 na odru Gallusove dvorane CD gostoval njegov veliki projekt  Zgodovina solz. V  sceni lesketajočega se stekla in steklenih posod v obliki ogromnih kapelj – solz, je Fabre živo slikal človeške blokade in se aktivno spopadal z izločanjem tekočine iz gibajočih se teles.
Tudi kri je tekočina, ki ji Fabre posveča posebno pozornost v svojih delih. V intervjuju z režiserjem Janezom Janšo 10. junija letos v Ljubljani v prostorih AGRFT, ob predstavitvi njegove knjige Dramski teksti, v slovenskem prevodu, je stekel pogovor tudi o krvi kot tematiki njegovih dramskih del; o krvi, po kateri človeški rod (kot kak krvoses) ves čas hlasta, in potrebi po prelivanju žive krvne substance je zadoščeno z boji v vojnah, revolucijah … Tudi človekova nepopolnost, kot pravi Fabre, je vzrok nastopajočih teženj za popolnostjo in lepoto, ki jo človek ne more doseči: "Lepota je kot metulj, ko jo dotakneš, jo uničiš".

Fabrovo najnovejše dramsko delo Droge so me obdržale pri življenju, ki predstavlja tudi zaključni tekst njegove knjige Dramski teksti, je posvečeno znanemu plesalcu, igralcu in koreografu Antonyju Rizziu, glavnemu plesalcu in umetniškemu svetovalcu Williama Forsytha in Frankfurtskega baleta v obdobju 1986 -2008. Ob branju naslova, torej prvi kontakt z naslovom, porodi misel in vprašanje, čemu mladim spodbujati še dodatno slo po opojnostih v tem našem drogiranem času.  V nasprotju s prvotno mislijo pa ob zaključku uprizoritve ugotoviš, kako si nenavadno izpolnjen s toplino in lepoto te intimne odrske izpovedi.
Jan Fabre se je v svojem najnovejšem delu še enkrat potrdil kot umetnik scenske estetike, le da je tokrat s subtilno milino in prefinjenim čutom pesnil dramo o človeški duši, o trpki usodi solista Antonya Rizzia.

Na odru so posejane neštete steklenice in stekleničke, prepolne tablet, ob katerih Antony Rizzi pripoveduje svojo zgodbo, predstavlja svoje življenje v objemu neozdravljive bolezni – aidsa, in spregovori o trnovih poteh zdravljenja ter iskanja pripomočkov za lajšanje hudih bolečin. Ves čas pa se akter Rizzy sprašuje, ali je bolan, saj tako kot je neozdravljivo njegovo bolezensko stanje, on sam neozdravljivo ljubi  življenje. Trpljenje v napredovanju bolezni in ob posledičnih bolečinah so tolikšne, da ga na gladini življenja držijo samo še droge in te je vse po vrsti preizkušal, jih poskuša in meša ter dozira kot pravi laborant. Odličen igralec animator, plesalec, skratka čudovit performar Rizzi ni nikakršna dramatična, še manj temačna osebnost gledališkega odra, je poskočni škrat veseljak (tudi z in brez bele škratovske čepice na glavi), ki pleše, humorno poskakuje in pripoveduje med svojimi gredicami posejanih stekleničk o lastni zasvojenosti s premikanjem, s plesom in z vsemi dovoljenimi ter nedovoljenimi drogami. Razmišljajoče resno izzveni njegova ekspertiza o dognanjih, izkušnjah in posledicah pri doziranju tako posamičnih kot  zmešanih količin raznovrstnih drog.

Na odru se dogaja  zgodba in živi ples ob hoji nad breznom življenja in smrti, peklu in vročici življenja z boleznijo ter zasvojenostjo z drogami, ko uporaba drog ni več le nujen poseg bolnika, ampak s časom je vse pogosteje izgovor in mašilo drogirane zasvojenosti.
Lepota neštetih milnih mehurčkov zaobjame obličje Rizzia, največji, mogočen in prosojno prelivajoč milni mehurček (mehur) pa se razblini v trenutku dotika … in tako kot se razblini milni mehurček, se lahko v trenutku utrne tudi dih življenja …
Dramska uprizoritev (duet) režiserja, koreografa in izvajalca Jana Fabra ter Antonya Rizzia Droge so me obdržale pri življenju je v tolikšni meri otipljiva, da si kar nekaj časa okupiran z zgodbo in zasvojen z mislijo o  tej čutno stkani, a vendar resnični izpovedi tudi s stališča zdravljenja omenjene bolezni; je pristna avtobiografija, ki je v scenskem okviru gledališča pridobila še umetniški sij iluzije.

View Gallery 7 Photos