Plesno leto 2018 je leto mogočne obletnice slovenske plesne ustvarjalnosti in umetniških vrhov, ki so se aktivirali pred 100 leti, je leto stotih let poklicnega ljubljanskega baletnega ansambla, tudi prvega v takratni Sloveniji. Proslava baletnega obeležja je stekla 12. aprila s premiero baletnega večera Balet 100 v Operi Ljubljana. In je sto slovenskih baletnih let tesno povezanih tudi z nemškim plesnim ekspresionizmom, ki je zavladal odrom Zahodne Evrope med dvema svetovnima vojnama, ko sta Pia in Pino Mlakar s premiero baleta novega časa Vrag na vasi leta 1935 sprožila val navdušenja na baletni sceni Evrope, predstava pa postala umetniška senzacija časa, oba pa izšla iz šole Rudolfa von Labana. Tudi Čeh Vaclav Vlček, ki je postavil ljubljanski balet pred sto leti, se je izobraževal na šolah nemškega plesnega ekspresionizma: Eugenae Delacroixa in Mary Wigman. In je Meta Vidmar diplomirala pri Wigmanovi 1929., leto pozneje pa postavila svojo zasebno šolo izraznega plesa (Ausdrucktanz), ki je aktivno delovala tudi po drugi svetovni vojni.
Pričakovati bi bilo, da se bosta plesna in baletna slovenska umetnost v povojnem času nadgradili do akademske stopnje, tako kot se je glasba študirala in se še na Akademiji za glasbo/AG, neodvisno od tega, katero glasbeno usmeritev ubirajo njihovi študenti, ko je v tem pogledu tudi kompleksno zasnovana Akademija likovnih umetnosti/ALU, kakor tudi Akademija za gledališče, radio, film in televizijo/AGRFT, pa se žal to ni zgodilo, in to vse do današnjih dni, sicer še vedno ne v privilegirani državni univerzitetni postavitvi.
Na naš obstoječi zasebni visokošolski zavod Alma Mater Europaea/AMEU − Evropski center Maribor se vpisuje že tretja generacija študentov sodobnega plesa. Je tudi edina ustanova v Sloveniji, ki ponuja veljavno prvostopenjsko bolonjsko izobrazbo na področju sodobnega plesa in baleta. Akademski program sodobnega plesa AMEU se izvaja v Ljubljani, medtem ko prvič v zgodovini Slovenije teče študij baleta in baletne pedagogike v Mariboru. Dekan AMEU, gospod Svebor Sečak, je na junijski novinarski konferenci dejal, da Akademija za ples na novo odpira program magistrskega študija, ki je do zdaj bil dosegljiv le na katedri za ples in gibalno izraznost AGRFT. In so letos kar tri naše koreografinje ter plesalke magistrirale v produkciji AGRFT.
Že 20. februarja je Iza Skok svojo magistrsko nalogo Blitz Kids premierno uprizorila v Galeriji Škuc, v obliki bele gibalne instalacije, ko je združila lepoto giba ter čistost likovne beline, utopijo bele vizije, s katero je pretresljivo opozorila na naš nemarni svet smetišč, saj je plastika vsepovsod okoli nas in v nas, ”… ko smo, mi otroci novih generacij soočeni s kruto resničnostjo plastične prihodnosti,” pa zapisala v gledališkem listu.
Ob koncu maja je Evin Hadžialjević na odru PTL-ja uprizorila svojo magistrsko predstavo Kakor dih, plesno-glasbeni projekt, ki zavibrira v mehkobi ženskih gibalnih potencialov, tudi v tematsko zasnovanem zlitju plesno-glasbenega dueta, v intimnem spevu plesalke Evin in glasbenika Lucasa Lime Nascimenta, ko je kakor dih lirično izzvenel njun glasbeno plesni duet.
V decembru pa je Maša Kagao Knez predstavila svoj magistrski solo YaaMaam, spev optimizma, humorja ter letečih korakov, s katerimi je obujala zlate čase, ki so obstoječo kulturo Zahoda bogatili s kulturo vroče afriške celine. Na sceni pa se nizali južnoameriški ritmi korakov starega dobrega jazza, bluesa, swinga, vse do pouličnih plesov ameriških črnskih getov, ko so po asfaltu odzvanjali kovinski zvoki smetnjakov ter njih pokrovov. Tematike magistrskih nalog se izkažejo kot pereče in aktualne, saj podobne misli in dognanja odsevajo tudi v delih nove plesne generacije, ki že profesionalno deluje na sodobni plesni in performativni sceni.
Performer ter ustvarjalec Jan Rozman je oktobra predstavil svoj novi projekt Predmetenje, kjer se sooča s tempirano bombo našega časa, z odpadki zastarelih tehničnih predmetov na zemeljskih smetiščih in tehnoloških odlagališčih. Predstava se izkaže kot dobro zastavljen didaktični pristop k animaciji otrok in mladostnikov, ko bogati njihovo ustvarjalnost ob igrivih in duhovitih Janovih domislicah ter možni praktični uporabi že odpisanih predmetov.
Mlada vizualna umetnica in koreografinja, nam znana kot nadarjena plesalka ter ustvarjalka že iz šolskih klopi, Enya Belak, por. Gupta, je na poti od Londona, kjer živi in deluje, pa vse do Ljubljane doživljala moč nesmiselnih (zabetoniranih) razsežnosti državne (slovenske) birokracije, kar je inovativno zarisala v plesni prostor PTL-ja s svojim novim projektom Modro črnilo, v plesnem duetu ter ob soustvarjanju Jerce Rožnik Novak in Madžara Gäborja Ivanova.
Sošolka Enyinih in Jerčinih plesnih šolskih dni na SVŠGL Umetniški gimnaziji za sodobni ples je tudi Veronika Valdés, ki se pogmno bori in ustvarja na področju sodobnega plesa, ko se državne subvencije bolj skopo namenjajo mladim ter nadarjenim slovenskim ustvarjalcem. Ob koncu minule sezone je junija uprizorila svoj novi projekt Nor.mal, intimno plesno zgodbo v duetu s soplesalko in ustvarjalko Tajdo Podobnik o psihofizičnem stanju današnjih ljudi, tudi o pretiranem spogledovanju ter uživanju rdeče-belih in modro-rdečih tabletk, ko se odkrito sprašuje, če ni že sama malo nora, če sploh ve, kako je biti normalen ali pač nor.
Dalanda Diallo, koreografinja, pedagoginja in plesalka, je na Malem odru Narodnega doma Maribor predstavila svoj avtorski prvenec Duet za tolkala in stopala (21. 11.), plesno-glasbeno predstavo v strukturiranem duetu z glasbenikom in tolkalcem Damirjem Mazrekom, ko sta glasba in ples tesno v povezavah in se ne ločujeta, izhajala pa iz dejstva, da ni gibanja brez ritma. V sožitju giba in ritma ter prepletu zgodovinskih poti od Afrike do plesne sodobnosti pa sta ustvarjalca razvijala tudi svoj igrivi partnerski odnos.
Plesno leto 2018 zaznamuje tudi 30 let Plesnega studia Intakt, ki ga je ustanovila Vesna Lavrač leta 1987, na začetku je deloval v okviru Centra interesnih dejavnosti, pozneje pa še v sklopu ljubljanskega ŠOU-a. Umetniška in programska vodja PS Intakt Nataša Tovirac je s praznovanjem začela 10. maja v njihovi dvorani na Poljanski 59, tudi povabila vse, ki so v teh letih delovali v PS Intakt, in so to mnogi znani koreografi, plesalci ter pedagogi slovenske plesne scene, nekateri med njimi pa tudi izšli iz PS Intakt. Svojo obletnico so slavnostno zaključili z junijsko produkcijo v Španskih borcih, ki so jo poimenovali po znanem reku Pine Bausch ‘Paše, paše plesat’.
Za plesno leto 2018 velja tako kot za minulo 2017, da se je plesalo z visoko umetniško noto scenske in plesne izvedbe, ki se močno zazna že pri učnih in programskih postavitvah mladih plesalcev, za kar skrbijo plesna društva, pedagogi in koreografi ob obstoječih učnih programih od najmlajših pa do srednje šolske izobrazbe, in na omenjenih akademskih stopnjah, zaznano pa na letnih produkcijah ter na programskih ravneh in tekmovanjih Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. To plesno leto se vije v fuziji umetniških in plesnih različic, ki so krojile plesna obdobja, ob neverjetni telesni gibkosti današnjih mladih generacij. Na profesionalni sceni pa se zrcali v izostrenih ter zrelih umetniških pristopih, ob raziskovanju umetniških medijev ter snovanju dramskih pristopov, tudi poglabljanju v druge umetniške sfere, ki sodobno plesno umetnost bogatijo ter nadgrajujejo.
Leto 2018 se je začelo na samem začetku s predstavo Tristanov akord v zanimivem pristopu ter konceptu koreografinje Kaje Lorenci, ki svoj projekt snuje na Tristanovem (letečem) akordu Wagnerjeve opere Tristan in Izolda, po mitski zgodbi dveh keltskih ljubimcev, ki nikoli ne zaužijeta svoje ljubezni, ko avtorica njuno ljubezensko stanje oriše v iluziji njunih snidenj ter objemov, in tako že januarja oder PTL-ja preplavijo topli ter gibki plesni objemi.
Novi vodni spev Lize Šimec in Urše Rupnik Meduza/Medusa se je zgodil februarja, in to na najmanjši gledališki površini Pocket teatra, ko se avtorici poglabljata v različice ženskih oblik dualnosti v odsevu Perzejevega ščita, poustvarita pa domiselno prepletanje dveh teles, mistično (ovijalno) moč meduze. Urša in Liza sta se s Katjušo Kovačič in Nikolo Oreškovićem, ob likovnem umetniku ter scenaristu Marku A. Kovačiču in glasbeniku vizualnih umetniških poljan Blažu Pavlici skupno poglabljali v matematične množice. Navdih pa dobili v knjigi Mreža življenja Fritjofa Capre ter postavili vizualni plesno-glasbeni performans, zajet v mrežo šesterokotnih oblik, med katerimi se giblje in poglablja skupina različnih sodobnih plesnih ter akrobatskih usmeritev, ki svoje želje in dognanja usmerja v nove povezave znanosti ter umetnosti, tokrat v znanstvenem naslovu Tudi strela ne udari v ravni črti.
Tudi koreografinja in likovna umetnica Ajda Tomazin se je ob timu umetnikov potopila v vode znanosti in umetnosti, zasnovala pa interaktivni likovni plesni projekt za najmlajše Od kapljice do oceana, ob soustvarjanju, izvedbi ter animaciji Tini Rozman in Mojce Špik. Ljubka predstava za otroke v starosti 3+ je nastala v programskem sklopu Hiše otrok in umetnosti kot nova interaktivna uprizoritev iz cikla Izkustvenega labirinta umetnosti za najmlajše, ki združuje umetnost z znanostjo.
Plesna umetnost se v svoji letošnji programski strukturi opazno navdihuje, vidno poglablja ter povezuje s poezijo. Lirično in sanjsko se je v svojem solističnem plesnem projektu novembrske slovenske premiere koreografinja Mala Kline posvečala svetopisemski ljubezenski poeziji Visoka pesem, ko je ob futuristični zasnovi Velikega odra Španskih borcev in v scenografiji Petre Veber ter čutni izvedbi plesalke Eftu̗chie Stefanou izpela svoj novi koreografski spev Song.
Na sceni Stare mestne elektrarne/SMEL(12. 12.) je koreograf in performer Branko Potočan predstavil svoj letošnji solo projekt Črni Petek v duetu z glasbeno skupino Silence (Primož Hladnik in Boris Benko). Izhodišče za predstavo osamljenosti je našel v pesmi Dragotina Ketteja Melanholične misli, na odru pa metaforično izpostavil črno kroniko sedanjosti v simbiozi glasbe in giba ter dramatizaciji Andreje Kopač.
Črno kroniko zgodovinske morije je na odru Anton Podbevšek teatra v živo začrtala Bara Kolenc, koreografinja in filozofinja, tokrat v vlogi režiserke, koreografinje ter avtorice projekta Anton Podbevšek Izumitelj na zemlji ter v dramaturgiji Miklavža Komelja. Projekt je nastal v čast 120-letnici rojstva pesnika Antona Podbevška (1898−1981) ob soustvarjalcih ter izvajalcih: Andražu Jugu, Leji Jurišič, Urbanu Kuntariču, Ani Pandur, Pavletu Ravnohribu, Sašu Volimaierju ter v živi sceni kapljic in vodovja v obliki gledališča bolečine, ki skozi vse časa odseva človeška morilska nagnjena, ki porajajo trpljenje in bolečino; ko se spreminjajo le tehnološka sredstva množične morije.
Zadnja premierna uprizoritev na odru PTL-ja je stekla 13. decembra v koreografiji in idejni zasnovi Rosane Hribar in ob soustvarjalcih ter izvajalcih: Vitu Weisu, Kristini Aleksovi, Tini Habun, Neži Blažič, Katji Kolarič in Rosani Hribar, po motivih besedila Jana Fabra Napaka sem, v naslovu Razgaljeno. Plesna predstava Razgaljeno je umetniška kreacija, ki se skuša prebiti do subjektivne resnice, ko išče in se poglablja v osebnostne in skupinske vidike. V tem času se oznani tudi umik Rosane kot plesalke, ki svoj plesni tron prepušča mlajšim generacijam. In tako smo letošnjega marca še zadnjič (upamo pa, da ne za vselej) lahko uživali v njeni solistični plesni izvedbi v koreografiji znane makedonske koreografinje Risime Risimkin: Orlandina, koreografija za Rosano Hribar.
Plesne predstave ter različne performativne novodobne izvedbe so sledile na različnih ljubljanskih odrih, poleg omenjenih tudi v Kinu Šiška, pa Gleju, na Metelkovi … In so se na novo odkrivala zgodovinska prizorišča, kot je nekdanje Plečnikovo gledališče, zdaj pa odprti prostor Tivolija, ki ga je letos zasvojil festival Pajek. Dogajalo se je veliko tudi na drugih gledaliških odrih izven prestolnice, in v smislu instalacij na likovnih prizoriščih ter razstavah. Sodobna plesna in performativna produkcija je v tolikšni meri obširna, da se je skoraj dnevno dogajala, tudi največkrat v istem času, ko se ji ne more več slediti, zato je tudi nujen plesni umetniški rez.
Svoj odrski prostor slovenski sodobni plesni sceni odpira tudi Cankarjev dom, ki je letos organiziral dva Mala plesna simpozija, spomladi za Magdaleno Reiter in jeseni za Milana Tomášika, ko so prisotni ob koncu simpozija bili vabljeni na Milanov premierni dogodek na odru Linhartove dvorane: Fight Bright, ki je nastajal ob soustvarjanju plesne skupine Milan Tomášik & Co v zasedbi: Diego Alvarez Sanóu, Alessandro Sollima,Tina Valentan, Špela Vodeb, Milan Tomášik. Je slikoviti projekt plesne poetike, zamejen med ovalno okroglino črno-belih posodic, s katerimi se nastopajoči poigravajo in preigravajo v pomenu medsebojnega merjenja v zahtevnih prostorskih zamejitvah ter v natančno odmerjenem času fluidnega prepletanja med prostimi prostori razvrščenih posodic.
V Mariboru se je na Velikem odru SNG Maribor zgodil tudi velik sodobni slovenski koreografski preblisk, zaključna predstava Centra plesa v naslovu: Butale Franeta Milčinskega, po konceptu Marka Urbaneka in Maje Arzenšek, duhovito zasnovan plesni projekt njihove uigrane koreografske, plesne in pedagoške ekipe.
Posebno mesto v tej obširni sodobni plesni produkciji pa že drugo leto zaseda multimedijski dobrodelni projekt letošnje produkcije, Project X, koreografinje, plesalke in slavistke Katje Vidmar v izvedbi plesne skupine odličnih plesalk različnih plesnih poljan Katja Dance Company ob video poslikavah Alberta Podrekarja ter v koreografskih postavitvah Katje Vidmar, Tiana Čehića, Mateja Priteklja, Ajde Miklavčič in Metke Beguš. Izkupiček od vstopnic prepolne dvorane Španskih borcev, kakor tudi vseh nadaljnjih uprizoritev, pa namenjajo donaciji ZPM/Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje, humanitarni organizaciji za pomoč mladim v stiski, ko za otroke organizirajo počitnice, varstvo in botrstvo po programu Volja vselej najde pot.
Na koncu pa še moja želja, da v novem letu 2019 steče veliko plesnih uspehov ter uresničenih želja, v dobri volji in mnogo boljših pogojih za umetniško delovanje. Saj tako ‘Paše, paše plesat’, kar je spoznala tudi Pina Bausch, veliko koreografsko ime sodobnega plesnega časa, kakor tudi vsi tisti, ki budno spremljajo/spremljamo ter obiskujemo sodobne plesne odre.
