Ana Mesec razmišlja o prvinskosti latinskoameriških in standardnih plesov.
Preden se zaženem v pisanje, želim povedati nekaj pomembnega. Vse, kar bom kadarkoli napisala, prihaja iz moje notranjosti in je zame resnično, kar pa ne pomeni, da je to edina najvišja resnica. Zavedam se, da se bodo v mojih zapisih včasih zrcalile tudi kakšne še neozaveščene in nepredelane stiske in notranji konflikti, ter upam, da jih bom skozi pisanje lahko ozavestila. Potrudila se bom, da bom besede pisala z odprtim srcem, in upam, da jih boste tudi vi, dragi bralci, z odprtimi srci brali. Dajem vam popolno svobodo, da se sami odločite, kako boste te zapise brali in kaj boste z njimi po branju naredili. Lahko se vas bodo dotaknili in jih boste še nekaj časa nosili v srcu in jih premlevali, morda pa bodo v vas vzbudili kakšno kritiko ali sodbo, in tudi s tem ni nič narobe. Vsi smo ljudje in vsi se učimo, zato pišem, da se lahko učimo skupaj.
Latinskoameriški in standardni plesi so bili in so še vedno velik del moje plesne poti. Sama sem iz lastne izkušnje spoznala njihovo resnično vrednost in vedno bom zagovarjala, da je to izjemno lepa plesna zvrst, katere najbolj vrhunski plesalci se lahko po svoji eleganci primerjajo recimo s svetovno znanimi baletniki, po fizičnih sposobnostih pa s profesionalnimi športniki. Izkusila sem tako športni kot umetniški aspekt te plesne zvrsti in v njej vidim veliko elegance in gracioznosti, hkrati pa tudi kontrole in tehnične preciznosti. Latinskoameriške in standardne plese globoko spoštujem zaradi njihove zgodovine in tradicije, hkrati pa vem, kako lepo je, ko se v nekih trenutkih telesi dveh plesalcev med plesom zlijeta v eno, česar pri solo plesnih zvrsteh ne moremo doživeti. Vsekakor pa ima vsak kovanec dve plati in noben svet ni popoln, zato naj nadaljujem z naslednjo resnično zgodbo.
Pred nekaj dnevi se je pred mano odvil zanimiv pogovor dveh starejših moških, nekje v 40-ih letih sta bila. Eden od njiju se je predstavil kot plesni strokovnjak na področju sodobnega plesa, drugi je bil popoln plesni laik, ki se s plesom sam nikoli ni ukvarjal, vendar je od časa do časa pogledal kakšen plesni video na družbenih omrežjih, ki ga je pritegnil. Beseda je sprva tekla o nekem plesnem festivalu, pa o plesnih dogodkih med korono in tako dalje. Ampak zares sem začela poslušati šele, ko sem slišala omembo latinskoameriških in standardnih plesov. Ne vem natančno, kako sta prišla na to temo, ampak oba sta se strinjala, da jima ta stil plesa nikoli ni bil všeč. Očitno nista vedela, da sama prihajam iz teh vod in zato sem se v tistem trenutku postavila v vlogo opazovalke, da ne bi iz mene bruhnil kakšen nepremišljen komentar. V bistvu se v tistem trenutku nisem počutila kakorkoli prizadeto, ampak res me je začelo zanimati, kaj imata gospoda povedati.
Eden od njiju je povedal, da ga že celotna zunanja podoba plesalcev latinskoameriških in standardnih plesov odbija, ker se mu zdi totalno pretirana in zlagana, in drugi je na to pristavil, da se mu še posebej ženske plesalke včasih res zdijo napravljene kot prostitutke ter da so njihovi gibi preveč izzivalni. Ne bom ovinkarila z besedami, ker se mi zdi res pomembno, da napišem vse natančno tako, kot je bilo izrečeno. Nadaljevala sta o tem, da se jima zdijo tudi mlajši otroci, ki plešejo na tekmovanjih, preveč nenaravni in napihnjeni, že po načinu, kako pridejo na plesišče, kaj šele po grimasah med plesom. In pristavila sta, da ni nič drugače pri starejših plesalcih. V tem trenutku sem se morala že malo bolj potruditi, da sem ostala samo opazovalka. Gospod plesni laik je rekel, da veliko rajši pogleda video ali plesno predstavo nekega izraznega plesa, sodobnega plesa, kjer so plesalci bolj resnični in so mu nekako bližje, jih lahko začuti. In tudi, da so tisti plesalci veliko bolj sproščeni pri gibanju kot plesalci latinskoameriških plesov, ki včasih plešejo, kot da se ob tem zelo mučijo.
Ja, veliko stvari je bilo povedanih, ki bi jih lahko komentirala. Ampak začela bom s tem, da sem se v tistem trenutku najprej vprašala, zakaj sem morala to zdaj slišati in v bistvu zakaj sem take podobne besede slišala že neštetokrat prej. Definitivno je dobro poudariti, da sta očitno gospoda imela veliko nekih svojih nepredelanih frustracij, morda glede žensk, bleščečih oblek in izzivalnih gibov, ampak tega ne morem komentirati, ker ne vem gotovo. Kljub temu pa je tukaj en pogled, ki se mi je odprl, ko sem začela razmišljati. In sicer, morala sem si priznati, da sem tudi sama pri sebi velikokrat po tihem zaznala podobne misli, pa jih nikoli nisem izrekla na glas. Spomnim se, kolikokrat sem na kakšni tekmi gledala druge plesalke, napol gole, namazane z rdečo šminko in z ogromnimi umetnimi trepalnicami, ki so se mi gabile. Večkrat sem se spraševala, zakaj ‘zaboga ‘se moram mazati s to porjavitveno kremo, in ko so me o tem spraševali sošolci, sem rekla, da v bistvu ne vem, da je to pač tradicija. Da to vsi počnejo. Dojela sem, koliko stvari se nam plesalcem zdi popolnoma normalnih, če pa jih slučajno kdaj uspemo pogledati z druge perspektive, se nam lahko hitro zdijo malo smešne. Zakaj plešemo na visokih petah (tudi moški)? Zakaj toliko gela na laseh, zakaj vse te bleščice in včasih skoraj oranžen puder na obrazu tako plesalk kot plesalcev? Zakaj globoko odprti dekolteji na moških srajcah? Vsi ti zakaji so po navadi pometeni pod preprogo, s tem se nihče ne ukvarja, nekaj počnemo, zato ker to počnejo vsi ostali. Ne vem, zakaj na primer je nek sodobni plesalec/plesalka lahko na odru oblečen v pajkice iz neke cenovno dostopne trgovine, brez ličil, z naravno barvo kože in s spuščenimi lasmi, pa kljub temu dobi ‘standing ovation’ v Gallusovi dvorani recimo. Mi pa za obleke lahko damo tudi po več tisoč evrov in na koncu nekemu človeku s ceste izpademo zlagano, celo ceneno. Seveda, jasno mi je, da ne morem enačiti predstave v gledališču s tekmovanjem, pa kljub temu tukaj govorim o plesnem nastopu kot takem.
Menim samo, da na tekmovanjih latinskoameriških in standardnih plesov želja po ‘biti bolj bleščeč in biti bolj všečen sodnikom’ večkrat uide izpod nadzora in zato tudi ljudje, gledalci, ki sami niso del plesnega sveta, to najprej opazijo. O tem, da so ženske plesalke videti kot prostitutke, pa bom rekla samo eno. Žalosti me, da sem srečala tudi trenerje in trenerke, ki včasih to kar malo zagovarjajo. Da ne bo pomote, ni ves plesni svet tak, samo želim opozoriti, da je to nekaj, o čemer se ne govori. Tam nekje pri svojih 15-ih letih sem recimo doživela individualno uro z neko tujo žensko trenerko, ki mi je rekla, da bi bilo mogoče dobro, da si v kakšnem strip klubu pogledam plesalke ob drogu, da se bom naučila na parketu obnašati malo bolj ‘bitchy’, ker to na tekmi bolj ‘pali’. Komu to ‘pali’ še danes, ne vem, meni gotovo ne. Ta individualna ura mi ni ostala v lepem spominu in jo, kot kaže, žal še danes nosim s seboj.
Drugi pogled, ki ga želim predstaviti, je to, da se od malega učimo, kako priti na parket z dvignjeno glavo, kako se vesti, da bomo na tekmi izpadli boljše kot plesni par zraven nas, kako prepričati sodnike, da nas bodo opazili v množici, in kako zaigrati popolno plesno pravljico. Gospoda plesnega laika sem pozneje vprašala, kaj res občuti, ko gleda latinskoameriške in standardne plese, in kaj je zares tisto, kar ga zmoti. Njegov odgovor me je res premaknil. Zdaj ni več govoril o načičkanosti in zunanji podobi plesalcev. Rekel je, da se, ko to gleda, počuti manjvredno, da mu plesalci dajo občutek, da so večvredni od njega zaradi svojega vedenja na plesnem parketu. In vprašala sem se, zakaj bi res nek človek prišel gledat plesno tekmovanje, kjer se cel večer počuti manjvrednega. Spet, jasno mi je, da lahko njegov občutek manjvrednosti izvira iz nešteto različnih vedenjskih vzorcev, ki jih ta gospod vleče za sabo. Ampak pri vsem tem je tukaj nekaj, kar lahko kljub temu vzamemo za svoje. Zdi se mi, da ni nič narobe s tem, da plesalec na parket pride z dvignjeno glavo ali da se drži ravno in ponosno. Kar je pomembneje, je namen, ki stoji za tem. Težava nastane, ko plesalec na parket pride prežet s strahom, da ni dovolj dober, da se mora dokazovati in da nujno potrebuje pozornost sodnikov in gledalcev. Takrat njegova dvignjena glava lahko izpade zlagano, bahaško ali egoistično. Zato se moramo vprašati, kaj je res tisti čist namen za vsem tem nastopanjem? Zdi se mi, da je to morda sposobnost, da gledalcu, pred katerim plešeš, s svojim pogledom in gibi vlivaš upanje in mu pokažeš, kaj vse je možno, česa vse je človek sposoben, in najpomembneje, da mu daš občutek, da je tega sposoben tudi on. Da ga s svojim plesom povabiš na odkrivanje vseh skrivnosti, ki se skrivajo v njem, in z njim deliš brezpogojno ljubezen. In ne, da se postaviš na piedestal, kjer čakaš, da te bodo bogovi okronali.
Veliko je še iztočnic, ki bi se jih lahko v tem zapisu dotaknila, veliko je še neodgovorjenih vprašanj. A naj vse skupaj povzamem s tem, da je pri vsem, kar v plesu in življenju počnemo, najpomembnejši čist namen za našimi akcijami. Da vemo, zakaj na tekmi nosimo rdečo šminko ali seksi obleko. Če je to zato, ker so nam drugi tako rekli ali ker mislimo, da bomo s tem kot ženske zapeljale sodnike, da nas bodo sodili na prvo mesto in bo naš ego dobil več pozornosti moških gledalcev, potem naš namen ni čist. Če pa čutimo, da rdeča šminka poudari brezpogojno ljubezen in našo resnično žensko esenco (ki je sicer v družbi popolnoma narobe razumljena, a o tem morda kdaj drugič), potem jo nosimo. Govorim o ženskah, ker pač pišem s svoje perspektive. Vprašajmo se, kaj zares sporočajo naši zategnjeni gibi in če čutimo, da z njimi gledalcem sporočamo, da naj se nas bojijo, ker smo močni in hitri, potem te gibe, prosim, opustimo. Vprašajmo se še o marsičem in mogoče bomo prek tega spraševanja ugotovili, kaj je tisto, kar ljudem trenutno sporočamo skozi svoj plesni nastop, in kaj je resnično tisto, kar si želimo sporočiti v prihodnje.
