Šestega novembra letos se je odvilo prvo svetovno prvenstvo v latinskoameriških plesih za profesionalne plesne pare v Svetovni plesni organizaciji oziroma v originalu “World Dance Organisation” (s kratico WDO).
Sledilci dogajanja na področju standardnih in latinskoameriških plesov bodo mogoče ob branju tega privzdignili obrvi in se vprašali: “Kaj pa je zdaj to? Vemo za WDSF, vemo za WDC, slišali smo tudi za razkol med tema dvema svetovnima plesnim zvezama. Kdo pa so zdaj WDO?” Malo zgodovine: v minulih 70-ih letih so se oblikovale neke zveze, ki so poskušale plesnim tekmovanjem ponuditi poenoten format, kajti pred tem so obstajala le tekmovanja, pri katerih je trenutni organizator določal vse, od sodnikov do načina poteka tekmovanja. Vseh zgodovinskih podrobnosti jaz osebno ne poznam, postrežem lahko le z informacijami, ki so delno tudi subjektivne narave. Vem, da sta bili v preteklosti dve glavni organizaciji. Ena je skrbela za amaterje in organizirala njihova tekmovanja. V to organizacijo je bila prek svojih državnih zvez vključena večina tekmovalcev. Druga organizacija je skrbela za profesionalce. V tej organizaciji je bila kakovost plesanja bistveno višja, vključevala je tudi plesne učitelje in trenerje.
Obe organizaciji sta se trudili, da bi ples dosegel čim večjo prepoznavnost in pomen v družbi. Med obema je potekal tudi naraven pretok iz številčno bolj množične amaterske zveze v profesionalno. Amaterski pari so praviloma prehajali iz članske konkurence v profesionalno in tekmovali naprej, lahko pa so se po opravljenih licenčnih izpitih registrirali kot profesionalni plesni učitelji ali trenerji.
Brez spuščanja v podrobnosti in kazanja s prstom na osebe, ki niso in še vedno ne znajo obvladovati svojega ega, je prišlo do razkola in prekinitve sodelovanja med obema organizacijama. Nekdanja krovna organizacija ljubiteljskih plesnih parov v različnih kakovostnih in starostnih razredih, WDSF, katere članica je tudi naša PZS, je po mnogih notranjih zapletih formirala profesionalno divizijo. Nekdanja edina organizacija za profesionalce, ki je tudi večkrat spreminjala ime, WDC, pa je v odgovor ustanovila svojo amatersko ligo. Tako sta se organizaciji popolnoma ločili druga od druge, saj sta imeli zdaj vsaka zase vse možne tekmovalne razrede.
Od takrat naprej imamo med plesalci standardnih in latinskoameriških plesov dve garnituri svetovnih in evropskih prvakov.
Slovenci smo po rezultatih trenutno bolj uspešni v WDC-ju, kjer imamo tudi trenutna svetovna prvaka v LA plesih. To sta Klemen Prašnikar in Saša Averkijeva. V preteklosti smo imeli zelo uspešne tekmovalce v WDSF-ju in tudi med profesionalci v WDC-ju.
Zdaj je edini slovenski profesionalni plesalec v zvezi WDC Domen Krapež, ki je aktualni prvak v standardnih plesih, vendar žal zastopa barve Nemčije, od koder prihaja njegova plesalka in življenjska sopotnica.
Obe organizaciji, tako WDSF kot WDC, imata svoje prednosti in šibkosti. Prednost WDSF-ja je, da je ustanovljen na demokratičnih načelih z voljenim predsedstvom, predsednikom in člani različnih odborov. Šibkost WDSF-ja je v tem, da zaradi velikega aparata in počasne reakcije v vsaki svoji demokratični strukturi pogosto v ospredje pridejo politiki, ki niso v svoji karieri za dobrobit plesa naredili ničesar in želijo ples, ki ga mnogi pojmujemo kot nekaj, kar temelji na umetniški kakovosti, vpeti v športni način tekmovanja, ter vsiliti sistem sojenja, ki onemogoča celostno ovrednotenje plesnega nastopa in primerjavo med pari. Prednost WDC-ja vidim v tem, da je v tej organizaciji večina vrhunskih plesnih strokovnjakov. V njej najdemo najboljše plesne pare, vrhunske trenerje in sodnike ter organizatorje nekaterih najprestižnejših plesnih tekmovanj. Največja zamera WDC-ju pa se skriva v dejstvu, da ta organizacija ne posluje po demokratičnih načelih, temveč kot profitabilno podjetje v zasebni lasti. Skupina direktorjev odloča o vsem: kje bodo prvenstva, kdo jih bo organiziral in kdo bo na teh prvenstvih sodil. Mnogi plesni pari se niso udeleževali teh prvenstev, ker so bile sodniške zasedbe formirane enostransko in so verjeli, da nimajo enakovrednih možnosti za dober rezultat. V organizaciji vlada kult osebnosti, ki poveličuje predsednika in njegove zasluge na področju plesa, in vsi, ki so v njegovem osebnem krogu in njegovi zvesti oboževalci, so redno na seznamih sodnikov uradnih prvenstev WDC. Sodelujejo sicer s profesionalnimi panožnimi zvezami, ki so povabljene, da delegirajo sodnika, vendar na koncu samovoljno sestavijo panele, ki jim ustrezajo. Meni osebno se je zgodilo, da me je na povabilo WDC-ja naša plesna zveza delegirala za sojenje svetovnega prvenstva za profesionalce, nakar sem bila enkrat zavrnjena, zato ker sem imela hkrati tudi licenco za sojenje v WDSF-ju, drugič pa, ker so poostrili kriterije, kdo sme soditi prvenstva najvišjega ranga. Po teh kriterijih jaz ne sodim v prvo ‘klaso’ sodnikov, sodijo pa vanjo nekateri moji dolgoletni učenci, sicer nekdanji uspešni tekmovalci v WDC-ju.
Nezadovoljstvo z WDC politiko se je kuhalo med njenimi člani več let. Zgodb, podobnih moji, je bilo veliko. Vladalo je prepričanje, da tekmovanja niso več poštena, da gre organizaciji le še za profit in da so vladajoči direktorji gluhi za vsa opozorila in kritike. Tekmovalci so imeli svoj odbor, ki je bil ustanovljen z namenom, da bi se slišal njihov glas, vendar so dokaj hitro ugotovili, da jih nihče ne upošteva. Nezadovoljstvo je eskaliralo okrog organizacije svetovnih prvenstev za amaterje in druge starostne skupine v amaterski ligi, ki so bila vedno v Parizu v organizaciji lastnika zasebnega podjetja, ki je mastno služil na super dragih paketih nastanitve in registracij za tekmovanja. Kljub nazivom “Open” so bila prvenstva nedosegljiva mnogim parom in družinam, ki si finančno preprosto niso mogle privoščiti sodelovanja.
30. maja 2019 se je v Blackpoolu v Angliji zbrala velika množica organizatorjev, trenerjev, sodnikov in plesalcev, ki so bili povabljeni na ustanovni sestanek WDO, tedaj še imenovano World Dance Organisers. Glavna tema pogovora je bila, kako plesnim parom, zlasti amaterjem, omogočiti ‘fer’ pogoje za tekmovanja. Navzoči so se zedinili, da želijo, da se v prihodnje organizira prvenstva, tako da se bodo organizatorji in sodniki izbirali na demokratičen način. Osmega decembra 2020 se je WDO preimenovala v World Dance Organisation. Vodi jo predsedstvo, ki se bo na volitvah generalne skupščine menjavalo vsakih tri leta, ustanovili pa so tudi že odbore za sodnike, finance, medije, članstvo, pravila in izobraževanje. Organizacijo je podprlo veliko število eminentnih ljudi iz sveta plesa, zlasti tistih, ki so bili seznanjeni s težavami znotraj WDC-ja in/ali so na svoji koži občutili krivice zaradi samozaverovanosti v svojo veličino in nedotakljivost določenih posameznikov v vodstvu WDC-ja. Še pred zapleti zaradi pandemije je WDO uspešno izpeljal prvo Svetovno prvenstvo v latinskoameriških plesih za amaterje v Londonu, 4. 10. 2019, ki sem ga v družbi svetovno priznanih sodnikov in sodnic sodila tudi jaz.
Žal so težave zaradi pandemije za nekaj časa izničile možnosti za uspešno nadaljevanje tekmovanj, vendar pa se je v tem času večalo število članov, svetovalcev in podpornikov nove svetovne plesne organizacije. Med člani odborov so tudi znana imena iz Slovenije: Jurij Batagelj je v sodniškem odboru, Jagoda Batagelj v odboru za članstvo, Barbara Nagode Ambrož pa v odboru za izobraževanje. Poleg teh je v pridruženi članici WDO-ja, odboru za tekmovalce, predsednik Domen Krapež.
V tem letu je WDO že izpeljal SP v standardnih plesih za amaterje v Kijevu in SP v latinskoameriških plesih za profesionalce v Ajmanu v ZAE ter druga prvenstva za mnogo različnih starostnih kategorij. V decembru bosta organizirana še SP v LA plesih za amaterje v Neaplju in SP v ST plesih za profesionalce v Varšavi. Ker WDO promovira t. i. “Freedom to Dance”, so vsa ta tekmovanja odprta vsem plesalcem. (Seznam razpisanih tekmovanj si lahko plesalci pogledate na koledarju spletne strani WDO: https://www.worlddanceorganisation.com/events/).
S Fredijem, ki je bil povabljen na sojenje profesionalcev v LA plesih v Ajmanu v Združenih Arabskih Emiratih, sem odpotovala tudi jaz, ker sem želela videti profesionalne pare, ki jih že dolgo nisem videla. Kljub temu da zaradi zdravstvenih težav sama ne nameravam več soditi plesnih tekmovanj, še vedno rada pogledam dober ples, in tokrat nisem bila razočarana.
Že pogled na štartno listo je bil zelo obetaven. Prijavljeni so bili skoraj vsi najbolj visoko kotirani profesionalni pari in vedela sem, da me čaka poslastica.
Organizatorji prvenstva so bili Vytautas, Vytis in Justinas Duknauskas. Litvanska družina, ki se že deset let ukvarja z organizacijo mednarodnih tekmovanj pod skupnim nazivom Crown Cup Events, se je že mnogokrat izkazala za izredno dobre gostitelje, zato so dobili priložnost organizirati ta prestižni dogodek. Ker so bila Crown Cup tekmovanja prvenstveno namenjena Pro/Am tekmovalcem, se organizatorji vedno zelo potrudijo, da bi privabili te najbolj zahtevne plesalke in plesalce. Dejstvo je namreč, da so amaterska polovica v Pro/Am (profesionalec/amater) kombinaciji pogosto premožne dame, ki imajo dovolj finančnih sredstev, da si lahko privoščijo profesionalnega plesnega partnerja, s katerim trenirajo in hodijo na tekmovanja, ki jih skrbno izbirajo. Zaradi tega se običajno Pro/Am dogodki odvijajo v lepih hotelih na dobrih lokacijah, z velikimi plesnimi dvoranami, prostornimi sobami in kakovostnimi restavracijami. Poleg tekmovalnega dela programa so običajne tudi zabave, pozdravne in poslovilne večerje ter podobni družabni dogodki. Vse se vrti okrog zadovoljstva sodelujočih plesalcev in plesalk, ki se bodo zaradi lepih spominov radi vračali. Tokratno svetovno prvenstvo je bilo za organizatorje priložnost, da si še dvignejo že obstoječi visok sloves. Vseskozi je bilo čutiti v zraku posebno, praznično vzdušje. Pari so se zavedali, da bodo s sodelovanjem na tem prvenstvu del nečesa pomembnega, velikega, celo zgodovinskega. Sodniški panel je bil sestavljen iz samih eminentnih imen iz sveta plesa. Plesalci vse te sodnike poznajo. Vedo od kod so, kaj so naredili za ples in zakaj so v tem pomembnem panelu. Zavedajo se, da bo končni rezultat odvisen od kakovosti njihovega nastopa in ničesar drugega. Ko se je tekmovanje začelo z mimohodom parov in predstavitvijo sodnikov, so vsi z večminutnimi ovacijami ploskali eden drugemu v medsebojnem spoštovanju. Meni se je ježila koža in orosile so se mi oči. Dojela sem, kako pomembno je bilo vsem, da so na tem prvenstvu in da s svojo prisotnostjo izražajo novi organizaciji podporo. Celotno tekmovanje je potekalo v tem naelektrenem, prazničnem vzdušju. Gledalci so spodbujali vse pare in jih nagrajevali z bučnimi aplavzi. Tekmovalci so od prvega kola dalje plesali vzhičeno in maksimalno angažirano. Izbor glasbe je bil fantastičen, prav tako ozvočenje in svetlobni efekti. Čudovita dvorana s kristalnimi lestenci se je bleščala in reflektorji so njeno lepoto še poudarili. Od začetka do konca tekmovanja ni bilo enega samega trenutka, ko ne bi imeli vsi v dvorani občutek, da smo del nečesa posebnega.
Prva svetovna prvaka med profesionalci v novi zvezi WDO sta postala Troels Bager in Ina Jeliazkova (ZDA) ki sta tudi aktualna Blackpoolska prvaka. Srebrna sta postala Nino Langella in Andra Vaidilaite (Italija), bronasta pa Pavel Zvychaynyy in Polina Teleshova (Rusija).
Poleg omenjenih držav so bili na štartu še pari iz Anglije, Kanade, Ukrajine, Tajske, Finske, Slovaške, Madžarske, Češke, Litve in Španije. Slovenci nimamo med profesionalnimi pari trenutno nobenega predstavnika, je pa prav, da sta bila naše znanje in kvaliteta priznana vsaj skozi vlogo sodnika iz Slovenije.
Poleg Fredija so bili v sodniškem panelu še Hanna Kartttunen (Finska), William Pino (Italija), Lene James (Danska), Karina Smirnoff (ZDA), Mauro Rossi (Španija), Dmitrii Timokhin (Rusija), Greg Smith (Nizozemska), Bianka Schreiber (Nemčija), Espen Salberg (Norveška) in Michael Malitowski (Anglija). Želim si, da bi tej organizaciji uspelo to, kar do sedaj še nobeni ni:
1. da bi vedno izbirala organizatorje, ki postavljajo na prvo mesto plesalce in njihovo dobrobit
2. da bi izbirala sodnike, ki so apolitični, strokovni in po možnosti iz čim več različnih držav in plesnih okolij in
3. da bi vedno imela posluh za plesalce in upoštevala njihove pripombe, kritike in želje.
Vedno sem zagovarjala idejo, da nihče nima pravice onemogočati plesalcem, da plešejo, sodnikom, da sodijo in organizatorjem, da organizirajo. V WDOju razmišljajo enako in upam, da bo tako tudi ostalo. Ker sem po naravi optimistična, želim, da bi novi Svetovni plesni organizaciji nekoč uspelo združiti vse plesalce pod isto streho in bi namesto zdajšnje situacije, ko bomo imeli ne dve, ampak celo tri garniture svetovnih prvakov, prišli nazaj na enega, absolutnega prvaka v vsaki kategoriji. To se sliši sicer precej utopično, vendar bi bilo za prepoznavnost in promocijo plesa v družbi najbolje.
