Kaj je danes flamenko?

Po zamisli in v koreografiji Ane Pandur Predin ter v njeni avtorski izvedbi je 3. in 5.maja na odru Plesnega teatra Ljubljana uzrl premiero glasbeno-plesni projekt futurističnih dimenzij Sinkopa. Oblikovanje glasbeno futuristične sintakse Sinkopa sta v živo ustvarjala zvočna umetnika Mauricio Valdés in Jure Pohleven.

 
Plesalka in koreografinja Ana Pandur Predin je diplomantka hispanistike, ki se je že v času študija posvečala španskemu flamenku in je med letoma 2000 in 2004 tudi študirala to zvrst plesa na akademiji Amor de Dios v Madridu. Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovila Plesno kulturno društvo Flamenko kot osrednjo organizacijo za razvoj tovrstne plesne oblike. Umetnica redno sodeluje s tujimi in domačimi glasbeniki, režiserji, plesalci ter koreografi. S predstavo Sinkopa je zaokrožila svojo trilogijo, svoj raziskovalni in uprizoritveni ciklus, ki posega na področje španskega flamenka. Prva predstava iz omenjenega cikla je bila Anatomija srečanja / 2013, druga pa Cabello 22, 11 / 2014. 

Avtorica se po skoraj petnajstih letih intenzivnega plesanja in študiranja španskega flamenka sooča s flamenkom v sferah današnjega časa ter se sprašuje, kaj zanjo danes pomeni flamenko, ki se je prav gotovo vtisnil v njeno telesno substanco, intimo in ustvarjalnost, čeprav živi in deluje zdaj tu, kar daleč od Španije. Ana Pandur Predin, kot plesalka in koreografinja, se v svojih gibalnih strukturah ne zaustavlja le pri formi španskega flamenka, temveč njegovo zahtevno sinkopiranje, te komplicirane ritme ploskanja in korakov tudi sočasno nadgrajuje v  novodobno zasnovani glasbeno-plesni uprizoritvi Sinkopa. Koreografinja skuša kulturo španskega flamenka umestiti v nov čas, hkrati pa  sodobno umetnost oplemenititi s špansko folklorno dediščino, saj so kulturne sinteze vseskozi bogatile umetnost in jo nadgrajevale skozi zgodovino ter čas. Avtorica značilni ritem flamenka, vokal in plesne korake v prenesenem pomenu sinkopira kot premike znotraj poudarka, kot odsev notranjega stanja, vse dokler ne nastopijo prekinitve, ki posledično povzročijo spremembo določenega procesa ali celo prekinitev le- tega, kar Ana Pandur v svoji predstavi tudi jasno izpiše in kompaktno zasnuje.  

 
Plesalka je k realizaciji projekta Sinkopa povabila Mauricia Valdésa, mehiškega zvočnega in medijskega umetnika. Drugi glasbenik in umetnik s področja zvoka, Jure Pohleven, je hkrati biolog ter znanstveni raziskovalec biokemije in molekularne biologije. Glasbenika sta na odru v živo izvajala improvizirano elektronsko glasbo s kitaro in sintetizatorji zvoka ter v sklopu projekta DNA-sequencer / sekvenčnik   povezovala znanost genetike z zvočno glasbeno obliko ob podpori računalniškega sistema. Nenavadno in v sferah znanstvene fantastike pa  sta glasbenika z genom španske muhe, ki ga poimenujeta flamenko gen, kodirala zvočne funkcijske povezave ter ustvarila izvirni preplet med ustavljeno DNK-informacijo in glasbeno improvizacijo. Znanost in umetnost se v projektu Sinkopa zlijeta v kompozicijsko strukturo glasbeno- biološkega prepleta in se znajdeta na novem futurističnem umetniškem polju. Biološko noto v tako zastavljenem zvočnem konceptu ne prinaša le gen španske muhe, temveč tudi prisotnost umetnice in njene čustvene senzibilnosti, kar se najprej zazna v jakosti njenega vokala, ki se hkrati snema, kodira in producira v prostor kot zvočna kulisa, tudi dopolnjuje z zvočnimi ritmi značilnih flamenko korakov, s ploskanjem dlani in z naravnimi ploskimi udarci dlani ob telo.  

Uvod v predstavo se začne z glasbeno zvočno uverturo, še preden plesalka v značilnem dolgem krilu s podaljšano vlečko, obogateno z volani (kostumografija Anton Podbevšek teater, Barbara Krmelj) vstopi v ospredje in ko skuša s poglobljenim dihanjem spodbuditi svoje notranje čutne ter miselne senzorje. Zvok se preizkuša, ponavlja in multiplicira, vse dokler gibanje plesalke ne doseže zaželene stopnje strasti in moči  flamenka. Tresljaji telesa in trd stik korakov s tlemi sproščajo telesne forme, snujejo krivulje in vrtince čutnih gibalnih sosledij, ki se   širijo tudi po prostoru. Na odru se najprej sledi plesni formi flamenka, ki v zaporedjih korakov črpa moč iz zemlje, ki jo plesalka transformira v prostor kot gibalno vizualizacijo svojih notranjih sfer.

Ana Pandur Predin, tako kot je napovedala, členi plesno strukturo flamenka, kar med drugim še slikovito izpostavi v posebnem scenskem okrilju flamenko krila, ko so osvetljene le plešoče noge in likovno domišljeno insceniran mali lutkarski oder sredi teme velikega odrskega okvira. Umetnica strukturira in povezuje svoj ples v odprtem dialogu z glasbo, še posebej ko vetri in snuje miselne sfere, kopiči dvome in sinkopira zastoje v drugem delu predstave, v novi dramski zasnovi flamenka (dramaturgija Andreja Kopač). Tako je Anin plesni flamenko v prvi fazi uprizoritve nekak intermezzo pred odmikom starega in zametkom novega, vse dokler se špansko krilo z volani počasi ne odlušči s plesalkinih bokov. Ona pa v enostavni in novi kostumski zasnovi tudi na novo oblikuje svojo plesno sinkopo, odločno in poglobljeno ob videoprojekciji (Mauricio Valdés) in zvočnem plastenju, vse dokler svetloba počasi ne ugaša. V zaključni temi zavlada trenutek miru, preden so se 5. maja na ogledu uprizoritve sprožile ovacije in stekli nešteti pokloni .

Predstava Sinkopa se kaže kot nova paradigma povezav umetnosti in znanosti, je umetniško zasnovana uprizoritev, ki se dotika polja kognitivne znanosti, tiste, ki je od njenih kibernetskih začetkov v petdesetih letih minulega stoletja doživela neverjetne interdisciplinarne razsežnosti. Trije umetniki in ustvarjalci Sinkope so nedvomno novodobne znanstvene razsežnosti inovativno in pionirsko popeljali še na področje plesno-glasbene sinteze novih umetniških dimenzij.

View Gallery 8 Photos