Kaj je bilo super in kaj malo manj v letu 2011

Navdušila me je širina plesnega pogleda koreografa Borisa Eifmana, ki je letos vnovič gostoval na Festivalu Ljubljana s svojim Akademskim državnim baletom Boris Eifman iz Sankt Peterburga, koreografa, ki ga imajo njegovi klasični kolegi za odpadnika, ko opušča rusko baletno konvencionalnost in snuje nove gibalne izzive ter si celo dovoli povezovati sodobni plesni stil z baletno klasično romantiko, uprizoriti Petipajev klasični balet Don Kihot v svoji modificirani verziji: Don Kihot ali Fantazija norca. Izjemen koreograf, izjemni plesalci-baletniki in odlična uprizoritvena plesna predstava, ničesar preveč, in vse, kar je sledilo, je impresioniralo v globinah izraza in likovni lepoti plesnega jezika, ko je Eifmanov ples hkrati klasičen, sodoben in dovolj izpoveden, je zgodovinski, in tudi ne nosi pečata časa. Njegov Don Kihot je avtentičen  Cervantesov junak, je izjemen človeški duh, večno aktualen in v posmeh, ne glede na prostor ali čas bivanja.
Nič manj gibalno aktualna in atraktivna ni bila tudi druga Eifmanova predstavitev v organizaciji Festivala Ljubljana: Balet Onjegin, plesno razkošje po romanu A.S.Puškina Jevgenij Onjegin, bolj sodobna in čustveno parafrazirana predstava.

Povabilu Cankarjevega doma se je znova odzval tudi vsestranski umetnik, ameriško-kitajski koreograf Shen Wei s svojo skupino Shen Wei Dance Arts in osvojil s koreografskim triptihom spominov Re I,II,III. Posebno navdušil pa z zadnjo koreografijo Re III, ki se okviri kot dinamična prostorska konfiguracija ustaljenih poti skupinskega delovanja (zgodovinska pot kitajske svile ), in se rahlo nostalgično obarvana skoraj neopazno prelije v naš globalni čas elektronike in odtujenosti. Izvrstni plesalci so v jeziku naravnega in enostavnega gibanja gradili koreografovo plesno arhitekturo, urban umetniški prostor.

Ob koncu novembra pa je znova fascinirala mednarodno atraktivna umetniška skupina Peepinng Tom v koreografiji in režiji Francka Chartiera ter Gabriele Carrizo z uprizoritvijo gibalno scenske svežine V Najem. Predstava V Najem je prostor in čas, v katerem se razgalijo osebnosti, posameznikove misli in želje, medtem ko se akterji plastično gnetejo v svetu onkraj oprijemljivih meja in v imaginarni sceni odra.

Na festivalu 6. Front@ v Murski Soboti smo bili priča še eni izjemni umetniški stvaritvi, filmski poetiki o plesalki in koreografinji Pini Bausch (1940-2009) filmu PINA v 3D tehniki režiserja Wima Wendersa, ko njeni  plesalci – Ansambel Tanzteater Wuppertal (med njimi tudi Slovenec Aleš  Čuček) zaplešejo odlomke iz njenih predstav, in ko ples na filmskem platnu ne deluje več dvodimenzionalno, ampak v 3D tehniki pridobi še tretjo dimenzijo in globino izraznosti.

V bok teh izjemnih mednarodnih plesnih in koreografskih veličin ter dogodkov postavljam tudi naši dve krajši in odlični predstavi, ki se vsekakor ne moreta meriti s finančnim proračunom omenjenih štirih velikih koreografov in ansamblov ali s filmskimi stroški, vendar pa sta v naš slovenski sodobni plesni prostor vnesli lepoto plesne izpovednosti in gibalne inovativnosti. Kot prva je to predstava koreografskega tandema Rosane Hribar in Gregorja Luštka: Duet 012, Raznovrstnost mnenj, dopolnjena s poetično video projekcijo Petra Bratuše v produkciji Plesnega teatra Ljubljana, čeprav premierno uprizorjena 10.12.2009, vendar še vedno aktualna in nič manj  vrhunska. Predstava je bila deležna več mednarodnih priznanj in nagrad, predvajana pa je bila tudi v letošnji selekciji Festivala Gibanica 2011 kakor tudi letošnjega mednarodnega festivala Plesna Vesna. 

Druga omenjena predstava pa je premierna uprizoritev plesnega sola Milana Tomášika Off-Beat na odru PTL-a in v organizaciji Festivala Ex-Ponto. Plesni solo Off-Beat je zasnovan kot barvita  galerija plesnih oblik in gibalnih užitkov plesalca in koreografa Tomášika, ki jih podoživlja ob kulisi baročne glasbe in poglablja svojo plesno sodobnost z zgodovinskim časovnim izročilom.

Transland Magdalene Rajter v plesnem duetu s Katjo Legan je še ena plesno dovršena predstava, ki se konfrontira s plesnim konceptom in prostorsko formo, medtem ko pušča odprt prostor spremembam in raziskuje stičišča medsebojnih odnosov ter usmerjenosti k drugemu in drugam.

Na začetku leta se je koreograf in režiser Matjaž Farič lotil človeškega boja za večni prestiž z vsem svojim scenskim znanjem in orodjem ter izoblikoval zanimiv recital scenskih umetnosti – plesa, pripovedi, glasbe in video projekcije, Pustite otroke k meni. V sedemdesetminutni uprizoritvi pa še posebej izpostavil žensko, mater kot žrtev vsesplošnih sistemskih, ideoloških in  verskih spon, kjer v svojem plesnem izlivu grešnice zablesti Kaja Janjič. V drugi polovici leta pa se je z beograjsko BITEF plesno skupino lotil projekta Kuća cveća, kjer v prostorsko gibalni shemi pogrebnega vzdušja občasno izpostavi posameznika in njegove male človeške slabosti.

In kaj sta k plesni umetnosti doprinesli naši dve baletni hiši? V bogatem kostumskem koloritu in v klasičnem baletnem stilu po libretu Petipaja je balet Don Kihot za SNG Opera in balet Maribor postavil poljski koreograf Krzystof Nowogrodzki; na premieri je Anton Bogov (Bastilio) blestel v klasični figuraliki in višinski dinamiki, in Edward Clug (Gamacho) s sila duhovito plesno ekspresijo.

Sodobno predstavo za Balet Maribor je letos postavljal gostujoči koreograf iz Gradca Darrel Toulon, umetniški vodja baletnega ansambla Opere Graz. Toulon in Clug sta ustvarila koprodukcijsko plesno predstavo Meeting, ki jo sestavljata dve koreografiji: Sladko Suite Darrela Toulona in Skice Edwarda Cluga, ki jih je postavil za Graški baletnim ansambel, v katerem je izstopal slovenski plesalec, Ptujčan Boštjan Ivanjšič. Sladko Suite je predstava interakcije plesa in glasbe, v kateri se mariborski baletniki izkažejo tudi kot sproščeni performarji, ki dodobra obvladajo govorni dialog. Clugove Skice izzvenijo kot slikovita zgoščenka vihrave plesne dinamike v glasbenem navdihu Milka Lazarja in Boruta Kržišnika.

Končno je tudi stavba SNG Opera in balet Ljubljana ob zaključku leta 2011 doživela svojo prenovo, slavnostno odprtje poslopja. Za operni in baletni ljubljanski ansambel tudi dolgo pričakovane ter nujno potrebne vadbene prostore. Šest let je minilo od zaprtja stavbe in gostovanj obeh ansamblov po odrih Slovenije.
Balet Ljubljana je na začetku leta klasično premiero romantičnega baleta Silfide danskega koreografa Augusta Bournovilla postavil na oder Linhartove dvorane CD. Bournovillov balet je zavel pomladno milino v naš vsakdanji baletni prostor, kjer je glavno romantično vlogo sugestivno zaplesala Tjaša Kmetec skupaj s svojim baletnim partnerjem Lukasom Zuschlagom, temperamentni plesni duh po odru pa je širila Urša Vidmar, v svoji dramski uprizoritvi pa izstopal Tomaž Horvat.

Z zadnjo baletno premiero Vidnonevidno pa so gostovali na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ko je na začetku junija šest avtobusov peljalo ljubljanske abonente na ta lep baletni večer, ki so ga sestavljale tri koreografije treh avtorjev in treh plesnih stilov: klasični balet v koreografiji Ireka Mukhamedova/Septet, krstna uprizoritev Miniature gostujočega koreografa Juanja Arquesa na glasbo Marjana Lipovška (1910- 1995) in obnovo baleta Serenada Georga Balanchina. Sedem Lipovškovih skladb za godala je koreograf Arques barval s sedmim barvami, kjer je izstopala plesno lirična Regina Križaj tako v solističnih kot skupinskih segmentih in nič manj tudi v spevnem duetu z Josephom Bunnom.

In kot  kaže, je postal že modni trend umeščati plesalce na gledališki oder v vlogah akterjev različnih umetniških stilov. Tako so tudi člani ljubljanskega baletnega ansambla dobili priložnost predstaviti svoj vsestranski umetniški potencial v predstavi režiserja Ivice Buljana Nickel Stuff, ko so govorili, plesali in celo peli karaoke (japonske): Joseph Bunn, Lukas Zuschlag, Yuki Seki, Kenta Yamamoto, Ređep Ramadami.

Slavnostno odprtje Opere Ljubljana je stekla 10. in 11. decembra na starem – novem posodobljenem in obnovljenem odru. Otvoritveno slovesnost ob odprtju prenovljene stavbe so poimenovali Zlitje stoletij, saj so se vrstili odlomki oper in baletov različnih obdobij ter stilov, in sicer odlomki baletnih predstav v nastajanju: balet gibalne ekspresije in plesne sodobnosti Otroci z roba resničnosti v koreografiji Kristine Aleksove na glasbo Igorja Stravinskega; Petipajev balet Rajmonda na glasbo Glazunova v postavitvi Maše in Ireka Mukhamedova, likovno sožitje baletnih duetov in solistične ekspresije ljubljanske baletne prvakinje Regine Križaj, ki je znova zažarela na baletnem odru in v klasični  romantiki ob svojem novem soplesalcu Yukiju Sekiu. Slavnost pa se je zaključila z Verdijevo Aido in z razgibanim sodobnim plesnim utrinkom v koreografiji Ireka Mukhamedova.

Ko premišljujem o letošnji plesni sceni, tako klasični kot sodobni, moram priznati, da sem videla več dobrega kot nepredelanega ali celo nepripravljenih del v fazah nastajanja. Glede na produkcijsko količino, ko se na isti dan in ob isti uri vrsti več predstav, pa tudi ne zmogla vsega videti. Opazno pa narašča produkcija sodobnih plesnih predstav, kjer plesalci dajejo prednost tako  govoru kot likovnim, scenskim ali glasbenim oblikam. Rekla bi, da si plesalci želijo umetniško nadgrajevati in gibalno raziskovati, vendar čedalje manj v napornih telesnih preizkušnjah in urjenjih, ki jih zahtevata nivo ter plesni trend našega časa, drugače rečeno – kot bi bili utrujeni, premalo plesno motivirani, gibalno inovativni.

Dober primer dokaj medlega performansa in še manj gibalno zasnovanega je uprizoritev SAD SAM Matije Ferlina, ki je žal zašel v izbor letošnje 5. Gibanice, ki je, kot se zdi, dajala prednost producentskim željam in ne kakovosti plesnih uprizoritev, ko je med 54 prijavljenimi uprizoritvami izbranih 15, in od teh kot primer gibalne in plesne nadgradnje lahko izpostavim že omenjeni Duet 012, desetminutne koreografske poslastice EnKnap Group, lirični lezbični duet v predstavi Male Kline Bliss in lik transvestita iz iste predstave v izvedbi Primoža Bezjaka. Tudi Čisti performans režiserja Bojana Jablanoveca bi sodil med te izbrance, če bi vseboval le kanček gibalne ekspresije.

Festival Plesna Vesna v organizaciji mreže Aerowaves je prvič zašel v naš prostor in se v povezavi z Zavodom En-Knap ter Iztokom Kovačem  predstavil na odru Španskih borcev. Mreža je nastala pod vodstvom Johna Ashforta, ki je potrdil, da je izbor vezan na zastopanje posameznih držav. Verjetno so tudi zato posamezne predstave segale v sam vrh profesionalne produkcije, večina pa je bila mladostno spodbudna in optimistična na nivoju srednješolskega razmišljanja ter ustvarjanja. 4 moški, Alica, Bach in jelen je delo koreografskega tandema Yossi Berg&Oded Graf in izvrstna 40-minutna uprizoritev spoja glasbe, petja plesa, živahnih mask in še veliko tega. Drugi biserček Plesne Vesne poleg omenjenega Dueta 012 je 15-minutni izvirni gibalni duet Alexisa Fernándeza in Catarine Vorele, Pridi/ven, domiselno grajen na pasivni telesni prilagodljivosti in aktivni fizični spodbudi.

Sanja Neškovič Peršin je instalirala v neposredni gledalčev prostor živo baletno tkivo, dobesedno prvi baletni performans o zakulisju delovnega vzdušja in omame baletnega ustvarjanja s svojimi baletnimi kolegicami Ano Klašnjo, Aleno Medichi in Tjašo Kmetec ter ga poimenovala 33 obratov, svojstveno doživetje likovnih oblik, domislic in baletnih utrinkov.
"ugriz" Tine Janežič in v duetu z Dušanom Teropšičem pa duhovito ilustrira scensko in aktualno mondenost v stilu animacijske sladkobe  Disneyjevih risank in Chaplinovega  filmskega humorja.

V tem letu smo imeli tudi nekaj obletnic. Baletna šola Pirueta pod vodstvom Petre Žiher je obhajala svojo 20. obletnico delovanja in jo svečano proslavila na odru Linhartove dvorane CD ob Zaključni predstavitvi učencev klasičnega baleta. Tudi Odprta plesna scena  Festivala Lent v produkciji Minke Veselič Kološa je slavila svojo 20-letnico na odru novega mariborskega Lutkovnega gledališča. In tako kot vsako leto tudi tokrat predstavila novo plesno poslastico,  desetminutno koreografsko skico Chained nadarjenega plesnega para Nastje Bremec in njenega plesnega sopotnika Michalea Ryniea, zanimiv plesni preplet partnerskih skrivnosti, privlačnosti in razhajanj.

Plesni forum Celje pa je obhajal 35 let plesnih kril Goge Stefanovič Erjavec in njenega neutrudnega koreografskega ter pedagoškega dela z mladimi, s predstavo Na plesnih krilih, kjer so se izkazale mlade in tiste starejše generacije, ki že utirajo priznane mednarodne poti in so tudi že posegle po vrhovih plesne sodobnosti, na koncu pa je svoja plesna krila razprostrla še plesno navdahnjena Goga Stefanovič.

V tem letu smo pridobili tudi novo plesno skupino Kjara˙s Dance Projekt, ki se je predstavila v koreografiji svoje ustanoviteljice Kjare Starič in gostujočega koreografa Christopherja L. Hugginsa v predstavi zahtevnih sodobnih plesnih oblik Odtisi. Posebnost skupine je, da v njej nastopajo nekdanje diplomatke Srednje baletne šole Ljubljana/Konservatorija za glasbo in balet.

Ob tolikšni pestrosti umetniškega (ali manj umetniškega) razmišljanja in raznovrstnosti plesnih stilov je težko najti skupni imenovalec ali izpostaviti specifiko letošnje plesne produkcije. Baletna ansambla obeh naših baletnih hiš kot vsa leta izvedeta dve premieri: eno klasično in eno sodobno, čeprav je letos tako v Mariboru kot v Ljubljani gostovalo in uprizarjalo nekaj koncertov krajših baletnih in sodobnejših koreografij v stilu Gala  večera, ki ga vsako leto uprizarja in z njim gostuje po domačih odrih Društvo baletnih umetnikov Slovenije/DBUS, ter spodbudno odpira ustvarjalne poljane tudi mlajšim baletnim generacijam.
Eno pa je gotovo, da je letos še bolj razvidno vsestransko prepletanje umetniških zvrsti, kar tudi plesni ekspresiji odpira nova obzorja.

View Gallery 22 Photos