Kaj dobite, če združite pevko in osem plesalcev?

"Kaj lahko dobite ko za osem tednov spravite skupaj žensko-pevko in osem moških plesalcev iz raznih držav?" sprašuje danski koreograf in režiser Palle Granhoj v uvodniku o svoji predstavi; odgovor tiči že v samem naslovu: Možje in Mahler. Njegova najnovejša koreografija Men&Mahler, gledališko-plesna predstava, je svetovno premiero ugledala 8. junija 2012 v Stari elektrarni – Elektro Ljubljana. Za ta svetovni dogodek, ki se je zgodil v Sloveniji, sta zaslužna Gledališče Glej s programom Glej, čez mejo in Bunker Ljubljana. Predstava je nastala pod okriljem mreže DNA/Development of New Art in internacionalne Granhoj Dans skupine, ki deluje v mestu Aarthus na Danskem pod vodstvom umetniškega direktorja in koreografa Pallea Granhoja in v sodelovanju z vizualnim oblikovalcem Perom Victorjem.

Predstava je po uprizoritvi v  Ljubljani odpotovala na večmesečno turnejo po evropskih mestih. Koreograf Granhoj je posebej za ta svoj projekt organiziral mednarodno avdicijo in izbral osem postavnih mož – plesalcev ter soustvarjalcev projekta: Billa Eldridgea, Lászlóa Fülöpa, Árona Darabonta Leona, Tomasza Ciesielskia, Mikolaja Karczewskia, Tomása Danielisa, Aureliusza Rysa, Petrasa Lisauskasa, med njimi je tudi ženska solistka, pevka ter pripovedovalka Dorte Petersen, asistent koreografa Johan Ohison in scenograf Per Victor. Izbiral je plesalce različnih narodnosti, kreativne soustvarjalce iz držav minulega komunizma, ker je želel svoj projekt graditi na novih potencialnih zasnovah tako fizičnega gledališča kot plesnega performansa in na novih gledaliških oblikah. In zamisel je bila prav uspešna, vsaj glede tega njegovega projekta.

Men&Mahler je duhovito in poetično stkana slika o moškem v ženskih očeh. Na odru se snuje  žensko malikovanje moškega, ki sloni na njeni naivnosti, prostodušnosti, nepoznavanju in nerazumevanju moškega spola, seveda tudi  hormonsko vznemirjeno, ki pa dobi poetično lirični sij ob sakralnih zvokih spevov in glasbe Gustava Mahlerja (1860-1911), ko v živo in v duetu s posnetkom zapoje še šolana pevka  Dorte Petersen. Njena podoba je v skladu s čutno Mahlerjevo glasbo in povsem v kontrastu z delovnim okoljem, ki ga predstavlja scena. Že njena pojavnost je sila slikovita, je prefinjena konvencionalna ženska ravno spodrezanih las, odeta v klasično žametno obleko, in seveda veliko manjša od svojih moških vzornikov. V ospredju je moška moč in telesna mišična masa, ona pa ni niti malo iz istega testa, je  pravo nasprotje, je polna in mehka, vendar odločna in razločna v svojih razpredanjih.  

Predstava me je spomnila na Faričev SRH/Zvok na koži, ko se je hudomušno in elegantno poigral s podobo ženske, le da je Farič kot moški nastavil zrcalo ženski, in to dokaj  kritično, pa čeprav duhovito. Koreograf Granhoj pa se je kot moški predvsem poigral z žensko percepcijo o moškem, o moških ustaljenih navadah, ko slika bojevitost, značilno razkazovanje – petelinjenje, delovne vneme, in je vse to prav zabavno in simpatično izoblikoval v gibalnih segmentih, ki so vedno znova predmet radovednosti, čudenja, komentiranja in ogledovanja glavne junakinje – ženske.

Prva scena predstavi osem črnih kabin in žensko ki spregovori o svojem fantaziranju in občudovanju moškega telesa. Nato odkoraka do vsake kabine posebej, odgrne črno zaveso in zagledamo izklesano apolonsko moško telo s hrbtne plati. In na isti način ob njenem čebljanju spoznamo vseh osem akterjev. Ko pa ti izstopijo iz svojih kabin, gledamo delavce s črnimi rokavicami, ki prekladajo lesene EU palete in jih zlagajo ter prelagajo za potrebe scenskih efektov; kako preprosto in vendar domiselno – palete kot stene, kot nosilci, kot tla, kot ring, kot podstavek barke …

Palle Granhoj svoj plesni jezik imenuje granhoj plesna tehnika, ki se predstavi kot  njegovo specifično kovanje gibalnih postavitev, ko se ves čas osredotoča na sile ravnotežja in uporablja elemente akrobatike ter borilnih veščin, ko jih povezuje v plesne oblike. Ustvarja gibalna sosledja moči, krčenja in raztezanja po prostoru, v duetih in v skupini, ki se lahko opredelijo tudi kot umetnost ekvilibristike v gibanju in v statiki iskanj ter povezovanj ravnotežnih stanj, in se gledajo kot slikovite prostorske oblike, ki pa nikakor niso same sebi namen, ampak jih skupina uporabi za dosego nečesa in nekaj, tudi jabolka na dlani njihove Eve …  Le koliko truda in dela za dosego tako neznatnega (velikega?) cilja! Men&Mahler je plesno-glasbeni performans vreden ogleda in ena osvežilnih predstav minulih deževnih ter turobnih dni.

View Gallery 7 Photos