Je Gibanica nasitila lačna plesna usta?

Festival sodobnega plesa Gibanica (21.do 23. februarja) je zaključen in nagrade tudi podeljene. Torej se je končala 6. Gibanica, ki kljub temu, da je prešla v  vodenje in oblikovanje Društva za sodobni ples Slovenije/DSPS, ostaja še vedno ne ravno svež plesni kolač in tudi ne tako  gibek, da bi se kar zatresel (migajoče zavibriral), ko se ga postavi na pladenj odrskih tal. V zamejen prostor sodobne plesne platforme ( finančno-prostorski) pa je festivalska šestica vseeno vnesla nekaj novih in dobrodošlih razmišljanj – receptov .

Če se spomnimo, je že 5. Gibanico prevzel nov umetniški svet v sestavi Goran Bogdanovski, Tamara Bračič Vidmar in Rok Vevar, ki mu je mandat ob zaključku 6. festivala tudi potekel. Novi odbor je že leta 2011vzpostavil Mrežo sodobnega plesa, in v letu 2012 organiziral več predstavitev ali manjših zalogajev/mini festivalov pod imenom Gibanica na turneji. Organizatorja te turneja sta bila Fičo balet in DSPS, glavni iniciator pa Goran Bogdanovski. Turneja je potekala po naših plešočih mestih (Novo mesto, Kranj, Nova Gorica, Koper) v smislu  postprodukcije minule Gibanice, zaključila pa se je 18. septembra z ljubljansko premiero dveh novih predstav (Zelo okusen zalogaj in Zven telesne tišine), ki sta bili izbrani v glavni program letos preteklega festivala.

Trije člani komisije Mateja Bučar, Pia Brezavšček in Klaus Ludwig so med 41prispelimi prijavami izbrali 8 predstav v glavni in tri v spremljajoči festivalski program, pri svojem izboru pa so želeli (kot je navedeno v gledališkem listu) da: "… izpostavimo dela, ki izstopajo po svojem izhodiščnem imanentnem ukvarjanju z gibom – s formo, s samo materialnostjo , ki razpira pomene." Gibu kot predmetu raziskovanja in razpiranja pomena ali poglabljanje v gibalno formo se je dalo slediti v obeh predstavah, ki nista bili del glavnega programa.

V predstavi Male Kline Eden, ki doživeto posega v razkroj zelene podobe današnjega sveta, in OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) koreografa Iztoka Kovača poklon glasbeni veličini Igorja Stravinskega in njegovi kompoziciji Oktet iz leta 1923. Koreograf Kovač je v tej svoji  predstavi študijsko in na novo dirigiral tesen objem glasbe in plesa, duet  korakov in partiture, in to skozi očala nove dobe. Tako tesno sožitje korakov in glasbe je za časa zgodovinske renesanse in baroka predstavljalo osnovni umetniški izziv, ko se je pisalo skladbo po že zasnovanih korakih in prostorski plesni figuraliki in ko je bila glasba ples in je ples bil glasba …

O raziskovanju gibalno plesnih obzorjih se več ali manj sledi tudi v predstavah glavnega programa: Dvojnik Snježane Premuš – plesni kvartet: giba, vizualnih manifestacij, zvoka in svetlobe; Transland Magdalene Reiter– velik plesni zalogaj letošnje Gibanice, in Zven telesne tišine Kaje Lorenci, Ivan MIjačević – gibalna raziskovanja ob  zapisu znanih artikulacij, ki nastajajo med akterji ob delavnem procesu. K tej skupini bi se lahko še prištela plesna stvaritev Are Made of This/Soiztega Dragane Alfirević, kjer avtorica gib umešča v prostor, ga izpostavlja medsebojni komunikaciji in preizkuša v improvizaciji.

Temo upora in bega iz vsakdana, ki se alegorično skuša dotakniti aktualne globalne realnosti, se zasledi v delih Balet upora Lee Jurišič in Drugi sočasno Matije Ferlina, kjer sta tako gib kot ples le podpornika uprizoritvene celote. Predstava Neavtorizirano/Kolektiv Federacija  zaobjema situacije in kontakte, ki jih akterji sejejo na prostem in podelijo mimoidočim, gib pa infiltrirajo v mestno jedro.

V glavni program se ni uspelo prebiti še predstavi Maje Delak Sramota, ki pa je zanimiv primer, kako je možno golo besedo inscenirati na odru ali neko pojmovanje scensko materializirati. Za najboljšo predstavo po izbiri strokovne komisije v sestavi Zala Dobovišek, Iva Nerima Sibila in Anita Mathier pa je bila izbrana ravno Sramota Maje Delak, dodelitev te strokovne nagrade je bila še ena novost letošnje Gibanice.
Za najboljša predstavo Gibanice pa je občinstvo izbralo ( gledalci so ji prisodili največ točk) Eden Male Kline. No, vsako leto smo lahko sledili tudi rezultatom točkovanja gledalcev, letos pa nikjer ni bilo zaslediti nikakršne informacije o višini dodeljenih točk posameznim predstavam.

Ob zaključku 6. Gibanice je DSPS prvič podelil tudi stanovsko nagrado Ksenije Hribar, ki je bila lansko pomlad prvič razpisana za več kategorij. Letos so jih podelili trinajst, umetnikom, ki delujejo na področju sodobnega plesa. Nagrade je dodelila strokovna komisija  DSPS v sestavi: Tamara Bračič Vidmar, Mateja Rebolj in Suzana Koncut. Za življenjsko delo je nagrado Ksenije Hribar prejela Jasna Knez za svojih 56 let plesanja na domačih in tujih odrih, na festivalih in po mestnih središčih …, za tradicijo slovenskega ekspresionizma, ki ga je svobodno in sodobno sooblikovala ter bogatila.

In v naši mali Sloveniji se je zgodil edinstven primer, ki je gotovo tudi težko ponovljiv, namreč da na isti dan mati in hči prejmeta stanovsko plesno nagrado. Tudi Maša Kago Knez, Jasnina hčerka, je bila deležna nagrade Ksenije Hribar, vendar kot plesalka za lasten plesni opus. Nagrade Ksenije Hribar so še dobili: perspektivne plesalke: Enya Belak, Veronika Valdés, Jerca Rožnik Novak, Maša Hawlina, nekdanje sošolke in maturantke SVŠGL Umetniške gimnazije – sodobni ples; plesalec: Loup Abramovici; koreograf: Matija Ferlin; koreografinja: Mala Kline; perspektivni koreografinji: tandem Teja Reba, Leja Jurišič; oblikovalka scene sodobnih plesnih predstav: Petra Veber; oblikovalec zvoka sodobnih plesnih predstav: Luka Prinčič; oblikovalec svetlobe sodobnih plesnih predstav: Igor Remeta; perspektivni plesni producent: Samo Selimović; producent na področju sodobnega plesa: Žiga Predan; kritičarka na področju sodobnega plesa: Pia Brezovšček.
Živo festivalsko dogajanje ni sledilo le na ljubljanskih odrih, ampak tudi ob spremljajočih strokovnih programih, ki so potekali v Atriju ZRC na Novem trgu v Ljubljani. Eden teh programov je bila organizacija Video knjižnice, kjer so se obiskovalci lahko neposredno seznanjali z zgodovino sodobnega plesa. V času Gibanice je svoj avdio-vizualni arhiv dal zainteresiranim v vpogled zgodovinar in plesni teoretik Rok Vevar. Njegov zgodovinski plesni zaklad je obsežen, saj ga samoiniciativno in vestno zbira ter posreduje v obliki filmov, video projekcij, zbranih posnetkov in fotografij, obsega pa zgodovinsko preteklost in sedanjost plesne sodobnosti tako v svetovnem merilu kot na  domačem prizorišču, tudi različne povezave z drugimi oblikami, ki jih plesna umetnost združuje v svojih delih, izpostavlja in uporablja. 

Rok Vevar je bil tudi moderator Okrogle mize o Sodobnem plesu in avtonomnih plesnih praksah, kot so terapevtske, beleženja, arhiviranja …
Moderatorka Andreja Kopač, ki je vodila Okroglo mizo o založništvu z naslovom Zgibati trenutek-pisati ples, kjer so se predstavili založniki knjig, pisatelji in prevajalci. V neposrednih pogovorih in komentarjih se je skušalo osvetliti tudi druge aktualne pisne tematike, ki zadevajo ples in vplivno posegajo (ali tudi ne, in če ne, zakaj ne) na področje plesa, nekaj besed je steklo še o periodičnem kritiškem pisanju in se omenjala skovanka "antiintelektualizem", sinonim skopih možnosti oblikovanja plesne intelektualne strukture ob obstoječih programih  šolanja. Zanimiva diskusija je na koncu le privedla do zaključka, da je danes na  plesnem področju podobno stanje kot na drugih umetniških nivojih, le da v primeru plesa država žal mačehovsko ne podpira akademske plesne nadgradnje, ko je ta ob visokih šolninah še vedno in predvsem privatna iniciativa. Pod srednješolsko streho in akademsko nadgradnjo so že kar nekaj let spravljeni strokovni umetniški programi, povsem drugače pa je na prizoriščih OŠ in VVZ, ko je v popoldanskih prostih programih, vsaj pri plesu, mnogokrat vključen nestrokoven kader. 

Posebno vabljiva in tudi oblegana je bila delavnica s Klausom Ludwigom: Bond, James Bond v kulturi ali "Kdo bo koga poklical". Naslov  je značilen za naše komuniciranje med umetniki in producenti, ko umetniki kličejo producente in ne obratno, kot je to primer izven naših meja.  Klaus Ludwig je belgijski kulturnik, ki deluje in združuje flamsko kulturno območje. Na delavnici je predstavil flamski model fleksibilnih storitev po potrebah posameznega umetnika, ki zajemajo življenjske stroške, čas inspiracije, priprave in postavitve nekega dela. Ko pa se ustvarjalni proces prične, potem imajo izvajalci na razpolago svoj delovni prostor in producenta/-e, ki skrbi/-jo za njihov nemoten proces. Predavatelj je dejal, da dokler niso na oblast prišli politiki, ki so imeli posluh za plesno umetnost, je stanje na tem področju bilo tudi pri njih nekako tako, kot je trenutno v Sloveniji. Prvotno je bil tudi pri njih ples del enotne finančne baze, ki je zajemal vizualno in gledališko sceno – pač uprizoritvene umetnosti, kot jih mi imenujemo. Potem pa so se stvari v plesni kulturi močno zasukale in končno postavile na svoje pravo mesto. Kulturnike – umetnike – plesalce se je začelo ceniti po delu in po finančni konstrukciji, v smislu za pravično delo pravično plačilo. Plesne produkcije vrednotijo po določeni lestvici, kjer se višina plačila določa tudi po stažu – starosti umetnika. Tak sistem je poleg Belgije  uveljavljen v Angliji in Nemčiji (ob mnogo višjih nagradah, kot so v  Belgiji). Medtem je luč zagledala še informacija o vrednotenju poldruge plesne učne ure, ki jo tudi naš učitelj lahko doseže v Belgiji: bruto plačilo je okoli 150 evrov (kaj pa je to v primerjavi z našimi 10 ali nekaj več Eevrčkov"!?). Prostor Stare Mestne Elektrarne pa so v tem času krasile še umetniške slike Fotografske razstave Mihe Frasa, ki že več kot 20 let s fotografskim aparatom beleži in dokumentira sodobni plesni prostor.
Ni kaj, 6. Gibanica je zavela plodno področje plesnih nagrad in intelektualnih diskusij. Mestno občinstvo pa si še vedno želi več "plesnosti", vsaj sodeč po ovacijah, ki jih prejemajo domači in tuji koreografi, ki ustvarjajo v jeziku plesne poetike (balzam za oči in dušico); pa ne samo v Ljubljani, tudi v ostalih naših plesnih centrih se doživljajo podobne slike. Mogoče te želje pripomorejo k osvežujoči nacionalni in gibljivi  gibanici, ki se bo znala ponuditi tudi na odrskem pladnju novih festivalov sodobne plesne umetnosti Gibanica.

View Gallery 17 Photos