Pogovor s plesalko, ki je v Sloveniji začela z orientalskim plesom.
Nekega prijetnega poletnega večera sva z Jasno Knez obsedeli v naravni tihoti Caffe Bienale v Tivoliju ob Mednarodno grafičnem in likovnem centru. Za najino srečanje pa me spodbudil priročnik za učenje in poučevanje orientalskega plesa: 1001 gib orientalskega plesa avtorice Nataše Kočar. In tako se je najin pogovor o orientalskem plesu zavrtel kar nekaj desetletij nazaj, v tiste čase, ko se je začel dogajati tudi na slovenskem, ko je navdihnil Jasno Knez, z njim pa očarala različno populacijo slovenskih deklet in žena.
Kdaj si se prvič srečala z orientalskim plesom, ga videla in doživela?
Verjetno v kakih filmih, največkrat v ameriških filmih kak havajski ples, pa na Festivalu Ljubljana v Križankah, kjer je gostovalo veliko svetovnih folklornih ansamblov, brazilski, afriški, indijski, tudi Japonci v Drami … Vedno so me privlačile daljave, pogled pa letel v neznane kraje, bila slovenska Lepa Vida, ki je gledala tam čez morje. Potem sem konec 60. spoznavala študente, ki so študirali v Ljubljani, Sudance, z enim se tudi bolj zbližala in že kot gimnazijka obiskovala Klub mednarodnega prijateljstva v študentskem naselju, kjer so se dogajala praznovanja, smo tudi poslušali njihovo glasbo in plesali. V sedemdesetih sem s svojimi plesnimi vložki in kratkimi nastopi veliko sodelovala na festivalih in v gledališčih. V gledališki sezoni 1973/74 tudi nastopila v predstavi Witolda Grambrowicza Opereta v izvedbi SNG Drama, dobila pa vlogo orientalske plesalke, ko sem v originalnem kostumu plesala in zaplesala, kar sem do tedaj vedela ter videla v svoji domišljiji. Predvsem pa spoznala, da je orientalski ples povsem drugačen od mojega izraznega plesa, ki je bolj vsebinski, pripoveden, ko se v procesu poglabljaš, doživljaš, se ponotranjiš s samim seboj. Medtem ko ob orientalskem plesu plešeš svojo telesno določenost, svojo ženskost, tudi ga začutila kot dopolnilo k svojemu plesnemu izrazu, ki ob njem pridobi neko novo širino, novo gibalno dimenzijo.
Leta 1976 sem odšla v Sudan, tam so me domačinke učile ženskega gibanja, svojih sudanskih plesov, ki so jih veliko plesale med seboj. Njihovi plesi so bili veliko bolj osredotočeni na zgornji del telesa, na toraks, glavo, medtem ko so boki in roke bili bolj diskretni v nasprotju z arabskimi plesi, zgornji del pa izredno poudarjen.
In ko si se vrnila, je bil tvoj obisk v Sudanu okronan z avtorskim solom Sudanska pesem. Kaj te je navdihnilo za ta ples, ki je, kot se spomnim, bil tudi nagrajen?
Srečanje s to kulturo mi je pokazalo, kako sem prežeta s svojim izraznim plesom. Tako kot nas je učila naša plesna pedagoginja Živa Kraigher, da tisto, kar je v nas, moramo dati ven, tako je ta moj plesni solo nastajal in zorel po moji vrnitvi iz Sudana v spomin in doživetje druge kulture, tudi ljubezni, ki se je izpela. V svoj plesni solo sem vpela karakter sudanskega plesa, torej plesa druge kulture z zahodno plesno kulturo, s
svojim izraznim plesom, ki ga gojim že od otroštva. Sudanska pesem je ples, ki je nastal spontano, ne da bi razmišljala o gibanju, je vzniknil iz mojih notranjih občutij, se dobesedno zgodil na nekih drugih ravneh. Nagrada je prišla na Dnevih plesa, ki so takrat potekali pod krovstvom Zveze kulturnih organizacij Slovenije/ZKOS, dodelili pa jugoslovanski kritiki 1977., ki so očitno začutili ta močan izraz, ki sem ga plesu dala kot plesalka in ženska, kajti solo ni bil grajen na tehniki, ki tudi ni bila zahtevna, vendar ekspresija pa velika.
Sicer smo se z orientalskim plesom prvič v Ljubljani srečali na Poletni plesni šoli, na prvem tečaju orientalskega plesa, ki ga je tudi prvič pri nas vodila Američanka Kate McGowen, soproga takratnega direktorja ameriškega kulturnega centra. Kate je potrebne diplome ter certifikate pridobila v deželah Bližnjega vzhoda, kjer je tudi plesala, koreografirala in poučevala. Neja Kos, takratna strokovna sodelavka za ples pod okriljem ZKOS, je vodila ter organizirala plesne tečaje z mednarodno priznanimi plesnimi umetniki. V spominu mi je Kate ostala kot topla, nežna ženska, ki nas je pritegnila v ta svoj in za nas novi plesni svet. Kako se ti spominjaš teh naših prvih orientalskih učnih ur?
Tečaj je potekal leta 1982 v kar polni dvorni starega Gleja, ona pa tiha, ženstvena, topla in mehka z ruto okoli bokov. Takrat sem se prvič srečala z arabskim plesom, tudi prvič doživela, kako je ta ples drugačen od naših sodobnih plesnih različic ali klasičnega baleta, folklore; gibali in valovali so boki, valovalo je telo, plapolale in se zvijale roke, njen ples me je resnično fasciniral. Tudi sem prvič začutila slast nad lastnim telesom, občutila svojo žensko zrelost. Spomnim se, kako nam je delila liste, nas poučevala, seznanjala in informirala o orientalskem plesu, o pravilih in zgodovini. Te liste še imam. In sem že leta 1987 dobila novo orientalsko nalogo v gledališki predstavi Miklova Zala, ki je stekla v avstrijsko-slovenski korporaciji v Avstriji, v koroški vasi Svatne/ Schlatten, kjer je naslovna junakinja bila tudi doma, dogajanje pa zaobjelo čas turških pohodov in osvajanj. Tudi harem je bil del te gledališke scene, pa deklice, mlade haremske plesalke odaliske, in oda po turško pomeni soba. V predstavi sem imela svoj solo, tudi plesno skupinico odalisk, ples pa kombinirala z gibanjem, ki sem ga pridobila pri Kate in v Sudanu. Vse skupaj je bilo kar atraktivno, s predstavo smo veliko gostovali, tudi pri nas v Ljubljani v Križankah, v Celju na Gradu in v Štanjelu.
Čez dve leti so sledili moji nastopi na Brionih, ko sem bila povabljena in dva meseca bivala ter plesala v stilu izraznega, ciganskega in orientalskega plesa, dogajalo pa se v okviru jugoslovanske prireditve Musical moments. Pozneje se mi je ukazala nova priložnost in sem leta 1990 odpotovala v Uzbekistan, v Taškent, kjer sem se srečala z raznimi zvrstmi orientalskih plesov: uzbeških, afganistanskih, iranskih, pakistanskih, iraških, in to pri domačinki, ki se je tej zvrsti plesov tudi študijsko posvetila. Plesi se niso smeli mešati med seboj, strogo so se ločevali po področjih in deželah, tudi se kot taki učili ter prakticirali. Tam sem tudi spoznala, kako so si zelo različni, ob vseh teh novih plesnih spoznanjih in praksah, ki sem jih takrat bila deležna, se je na novo širil ter večal tudi moj nabor, moja paleta orientalskih gibov.
Nenavadno, kako so se dogodki začeli prepletati, kot nek odsev se je eno za drugim dogajalo, kajti že leta 1991 so me povabili na Ptuj, kjer je na ptujskem gradu bila postavljena razstava 48 velikih platen s turškimi portreti, turkerije, ki so jih pred tem restavrirali. Ptujska zbirka turkerij je ena večjih v Evropi, slike ali portreti turških veljakov pa nastajale med diplomatskimi potovanji ob prelomu 16. in 17. stoletja, ko so časi turške prevlade začeli pojemati, evropske države pa začele krepiti odnose s Turki ter razvijati trgovinske izmenjave in posle.
Ob razstavi so bili organizirani tudi drugi kulturno umetniški dogodki, spremljevalni programi za otroke, mladino in odrasle, različni kulturni večeri, vse v znamenju tistih turških dni. Programi so potekali vse leto 1991, tudi sama sem vodila celoletne delavnice za otroke, mladino in odrasle, končni cilj pa spoznati se s turško kulturo, običaji, zgodbami, zgodovino, skratka z življenjem tistih njihovih dni, in sem v tem letu imela več kot 100 nastopov. Poudarila bi, da je bil moj ples za otroke in mladino vsebinsko drugačen, ko so roke valovale kot morski valovi ali smo tekali in vzletali kot metulji, pa roke oblikovale krono ali cvet. Govorila sem, da se s plesom izražajo čustva, zato smo znali biti žalostni, se veseliti, tudi se umivali v umišljeni vodi ali pa se poigravati z vetrom, valovali z lasmi … In otroci so sila razigrano ter brez predsodkov plesali na turško glasbo, kot bi bili rojeni Turki.
So bile turkerije tudi usodne za tvoj novi plesni vzgon, ko si se zavzeto in pogumno začela posvečati plesni kulturi orientalskega plesa in ga širila Sloveniji?
Verjetno res, kajti ko so videli, koliko je zanimanja za ta ples in kako potekajo naše ure, so predlagali, da začnem voditi tečaje orientalskega plesa, tudi je ZKOS posredoval moje tečaje, in so se ženske v večjem številu začele vpisovati na te tečaje. Tako sem že prihodnje leto bila povabljena na Jesenice, kjer sem začela s svojim prvim rednim tečajem orientalskega plesa po Sloveniji, nato pa so se kar vrstili po mestih in krajih, ko sem z javnimi prevozi prevozila Slovenijo po dolgem in širokem, tudi na dan učila na več krajih: Ormož, Murska Sobota, Maribor, Zgornja Kungota, Nova Gorica, Kanal, Trst, Palmanova, Piran, Koper, Portorož, Novo mesto, Cerknica, Senožeče, Pulj, Vis … Nekatere delavnice so potekale pod okriljem ZKOS, sicer pa so se vključevali različni organizatorji, učila sem še na Parmovi v Ljubljani, in kar nekaj generacij pri Intaktu. V tistih začetkih je bila na mojih urah prisotna tudi študentka etnologije Mojca Ramšak, ki je v svojih študijskih okvirih pripravila anketo in napisala esej o tem plesu, bilo pa objavljeno leta 1995 v Etnološkem vestniku. Kar me je posebej veselilo, je bilo to, da so na moje tečaje prihajale starejše ženske, starejše gospe, kajti pri izraznem plesu smo imeli mlade, dijakinje in študentke. Presenetila pa me zadržanost zrelih žensk, nesproščenost, ki sem jo začutila prav pri njih, neke vrste sram, ki je bil opazen ob njihovem gibanju. Tudi so nekatere na skrivaj hodile na te naše ure, včasih se tudi nasmihale tej novi telesni mehkobi. Zanimalo me je, čemu in zakaj. Ugotovila pa ob pogovorih in njihovih zgodbah, da se je širša populacija žensk čutila kar ogroženo od svojih moških, in to v našem 21. stoletju. Kot družba bi se morali globoko zamisliti, če ženska pri svojih 50. izpove, da je na orientalskih urah prvič v življenju začutila svoje telo, svojo ženskost. Prava katastrofa, da so šele pri orientalskem plesu začutile svojo ženskost, medtem ko so že rodile otroke, skoraj bile že babice. Sprašujem se, kaj je žena bila sploh v svoji družinski zvezi, le mati, ki rojeva, služkinja, delavka, kot kaže, samo ženska ne. Zato ni čudno, da je ta orientalski ples postal tako popularen med slovensko populacijo deklet in žensk, saj jih je sproščal, odpiral.
Kdaj se je zgodil tvoj pedagoški vrhunec ob poučenju orientalskega plesa, recimo orientalski plesni ‘boom’?
Največ tečajnic sem imela leta 2005, ko sem se vozila in prestopala iz kraja v kraj z avti, pa avtobusi in vlaki, tudi v enem dnevu od Pirana pa do Maribora, Zgornje Kungote, celo do Murske Sobote … ko je bilo na urah tudi 50 in več tečajnic. Pri tolikem številu tečajev in tečajnic sem nekatere celo navdahnila, da so se potem v tujini še študijsko izobraževale, tudi ustanovile svoja društva in festival, kot je bil Bazar, kjer sem na začetku bila vabljena in celo plesala.
Kako si se ti počutila ob svojih pionirskih začetkih promoviranja tuje kulture in arabskega, orientalskega plesa, ko si na novo orala slovensko plesno pokrajino?
Novinarka Violeta Vatovec Einspiler je poudarjala, da ko sem prinesla orientalski ples v Slovenijo, je bilo treba veliko poguma, tudi pronicljivosti, drznosti, celo kljubovalnosti. Verjetno je to res, vendar menim, da me je predvsem vodila ljubezen do plesa. Pri tem sta mi pomagali mama in plesna učiteljica Živa Kraigher: mama je občudovala moj ples, in vse, kar sem naredila, je bilo zanjo pravilno, popolno. Živa pa me podpirala, da je tisto, kar narediš iz prepričanja, edino vredno! In da se sme to dati v javnost. Zato nisem imela zadržkov, ko sem prvič pokazala popek in se zvijala vsem pravilom umetniškega plesa navkljub. Seveda sem pri svojih kolegicah − predvsem pa kolegih umetnikih sodobnega plesa − videla malo posmeha, malo podcenjevanja. Vedno sem zagovarjala, da je treba dati v stvaritev del sebe, ples mora biti vsaj malo avtorski − drugače je le papagajski. Pomembno se je naučiti gibov tuje kulture − a še pomembneje je začutiti in to znati prenesti drugim. Na delavnicah in tečajih orientalskega plesa sem vedno nosila tekste, pesmi o teh deželah, da so lahko začutili to drugo mentaliteto, to drugo estetiko, da se je razširila zavest, da je potem prišlo do izraza tisto individualno, kar je lastnost posameznika, svojskost, izvirnost vsakega!
Kaj bi želela še poudariti v povezavi z orientalskim plesom, tudi pod drobnogledom naših sedanjih dni?
Najprej bi pohvalila tehniko izvedbe, ki jo danes obvladujejo orientalske plesalke, in seveda poučujejo ter koreografirajo. Zelo pomembno je vedeti: da lahko plešeš plese tuje dežele − a zavedati se moraš, da samo posnemanje ni dovolj − ker nisi bil rojen, živel, dihal te tuje kulture, temperamenta, moraš potem dati več sebe v gibe. Kajti manko duha, ki ga ne moreš dati, ker ga nisi prejel ob rojstvu, lahko nadomestiš oziroma zapolniš s tem, da se maksimalno osebnostno angažiraš. Najlepše pri orientalskem plesu je to, da vsak najde nekaj zase!! Tudi to, da v njem najdeš, kar trenutno potrebuješ. Kaj mi je pomenilo vse to, da sem lahko plesala s čisto tujimi ljudmi v daljni deželi, meni tuj ples? In kako to, da sem ga lahko plesala? Sicer po svoje, a smo se ujeli. Tako je ta ples enkrat terapija, drugič zabava, tretjič promocija, četrtič zapeljevanje, včasih samo potreba, da se pokažeš, tretjemu je umetnost. To je ta večplastnost, ki pa je seveda značilna nasploh za ples.
