Iztok Kovač je boter letošnje Plesne Vesne, ki se bo plesala še jeseni

Spomnimo se lanske marčevske predstavitve multinacionalnega evropskega plesnega festivala mladih Plesna Vesna/Spring Forward, ki je potekal na petih ljubljanskih odrih v organizaciji evropske plesne mreže Aerowaves in Zavoda EN –KNAP. Takrat je v Ljubljano prispelo 100 nastopajočih in 170 gostov iz 13 držav ter se predstavilo v 22 plesnih projektih v trajanju 10 do 40 min. Prisoten je bil tudi ustanovitelj te evropske plesne mreže gospod John Ashfort, ki je iz lanske Gibanice izbral slovensko predstavo Duet 012 v izvedbi in koreografiji Gregorja Lušteka&Rosane Hribar. Gregor Luštek je ob neki priložnosti dejal, da je od tega izbora pričakoval veliko več, več gostovanj, tako pa mu je s partnerico Rosano Hribar uspelo iz tega naslova organizirati le tri gostovanja.

Letošnji velikopotezni festival Spring Forwards naj bi se z izborom najboljših predstav zgodil v Italiji v Bariju, no, aktualne težave so festival iz Barija preusmerile v Bassano del Grappa; ostal pa je kljub temu v Italiji. Iztok Kovač je botroval letošnjemu izboru Plesne Vesne za predstavitev razsežnega mednarodnega festivala v Sloveniji, ki poteka v okviru programa Uvoz-izvoz Zavoda EN-KNAP. Slovenska predstavitev letošnje Plesne Vesne je načrtovana v treh sklopih, uprizorjenih bo več kot deset del, prva je stekla 11. februarja v Kulturnem centru Španski borci, naslednja se pričakuje že maja in potem sledi še zadnja septembra.

V tem prvem sklopu so predstavljene tri stvaritve plesne sodobnosti. Madžarski umetnik Milán Újvári je sodobno plesno (vadbeno) kombinacijo oplemenitil z besedo in ritmi ter jo poimenoval Od valčka do mambe (glasba: Dj Rupture, Richard Cheese). Svoj sedemminutni nastop je prepletel v raznolike segmente, ki jim je botroval ritem, jih barval glas in usmerjala beseda. Predstava je dobitnica letošnje nagrade žirije za najboljši solo na mednarodnem festivalu SzólóDúo v Budimpešti. Kratki solo je dobro izveden, je tudi humorno obarvan, predstavi pa misel kot vzrok in posledico gibalnega sosledja, ko izgovorjene besede usmerjajo utrip plesnega ritma. Ob tem sem pomislila, kako je beseda lahko odlično mašilo, ko se ustvarjalec utrudi od nenehnega raziskovanja gibalnih povezav, potem izgovorjena beseda pripomore k novi motivaciji in pripelje do novih uvidov pa čeprav ob podobnih gibalnih motivih. Beseda je torej spodbuda, gibanje pa posledica, in plesalec je v tem primeru sam svoj izzivalec. Tako je izzvenel tudi nastop mladega madžarskega ustvarjalca. V prilogi gledališkega lista pa nas seznanijo, da je za ta kratek solo Milána Újvária navdihnila vsebina prvega strokovnega študijskega priročnika, ki obširno predstavlja sodobne plese v madžarščini iz leta 1952 avtorja Rudolfa Gyenesesa – Kláre Kovács: Od valčka do mambe z namenom izobraževanja mladih o plesu. Ob tem dodatnem pojasnilu postane bolj sprejemljiv naslov predstavljenega plesnega sola in tudi plesalčev namen izpostavljanja besede kot uvod v gibalni segment  je  trenutek zabave v procesu poučevanja in gibanja.  

NIČ o telesu je solo, ki ga je predstavila Korejka Howool Beak, ki živi in ustvarja v Berlinu. Njen 25-minutni solo je ples minimalizma dlani, stopal in prstov. Meditativno zasnovan solo, omamlja in navdušuje, ko umetnica v sključeni pozi telesa zaseda statično pozicijo na odru, in le tu in tam je viden rahel dvig ali odmik od določene telesne pozicije, medtem ko plesalkine dlani polzijo ob telesu, plešejo roke od zapestja do prstov in se znajo zračno gibati tudi stopala. Gibanje je potekalo ob spremljavi monotone glasbe (Matthias  Erian), ki se ni posrečeno ujela s plesnim izrazom. Menim pa, da bi le z občasnim glasbenim udorom ali celo brez glasbene kulise ta slikoviti minimalizem telesne statike in drobne virtuozne dinamike še bolj izzvenel kot živa umetniška skulptura, okoli katere mrgolijo prispodobe gibalnih dlani, saj so bili monotoni toni in ritem, ki so sledili plesnemu gibanju, celo moteči. Drobni gibi plesnih rok in prstov Howool Beak so prav poetično spevni in zračni, gledalcu pa odpirajo vrata iluzij in asociacij, tudi tistih morskih oblik, ki plavajo okoli koral … Slike se kar vrstijo ob skrivnostni osvetlitvi in v živi dinamiki telesnih okončin.

Tretja uprizoritev tega večera BLOOM povezuje skupino avtorjev in izvajalcev v navezavi Madžarske, Španije in Italije, ki so se predstavili s 25- minutno humorno koreografijo Udomačevanje. Avtorji in izvajalci koreografije so: Csaba Molnár, Moreno Solinas&Igor Urzelai; glasba/The Cheese Factory – Alberto  Ruiz Soler z gostoma: Joaquin Sanpedro (kitara in vokal), Pablo Barrio Fernández (bobni); oblikovanje svetlobe: Seth Rook Williams s podporo Arts Depot, Yorkshire Dance. Uprizoritev se izkaže kot simpatičen preplet koreografskih domislic in situacij vezanih na navade in konvencije naših dni in sodobnih plesnih (odrskih) predstav. Dejstvo je, da smo danes priča nenehnem slačenju na odru in si kar naprej zastavljamo vprašanje, ali je to nujno v dobro umetniške izpovedi ali pa je le novodobna mondena odrska praksa. Trio plesnih fantov pa nas spravlja v smeh ob deklaraciji golote, ko postavno golo telo na odru kaže vse tisto, kar ima vsak človek – zadnjo (hrbtno) plat, ko jo fantje tudi zabavno okvirijo s slikarskim okvirjem; tisto one pa se v spretnem koreografskem prepletu in ravno v pravšnjem trenutku zakrije, pa čeprav je to prav trenutek letečega skoka. Temu gibanju primerno pridno sledi in vseskozi  pravočasno ukrepa oblečen soplesalec. Svojo uprizoritev so umetniki skupine BLOOM razčlenili na tri dela: Prolog, Teater in Epilog ter se tako v dramskem smislu poigravali s predstavljenimi plesnimi oblikami in na koncu ob treh moških energijah ni manjkalo niti tepeža.
Letošnja Plesna Vesna je v našo plesno sodobnost vnesla svež pomladni in spodbudni plesni vetrič, upamo, da se bomo enako zabavali tudi ob drugih dveh uprizoritvah tega mednarodnega plesnega festivala mladih umetnikov.

View Gallery 5 Photos