Naša recenzentka si je v Kamniku na odru Doma kulture ogledala vokalno gibalno predstavo Ritual: Iz glasine; premiero postavljena na istem odru 4. 12. 2021 v produkciji Neže Pele in v koprodukciji KUD Oksimoron.
Koncept o ženski naravi, njeni intuiciji in močeh ustvarjanja, o divji ponosni ženski po vzoru pisateljice Clarisse Pinkole Estes in njenega romana Ženske, ki tečejo z volkovi (Miti in legende o Divji ženski) je postavila avtorica projekta Neža Pele ob izvedbi in plesu Anamarie Bagarić, spevnih vokalih ‘glasnic’: Ajde Špacapan, Tanite Rose, Neže Pele in dramaturškem svetovanju Andreje Kopač.
Naslov Ritual: Iz glasine je očitno jezikovna skovanka, ki se dobesedno težko prevede, kajti v drugem delu naslova ‘Iz glasine’ je uporabljena beseda jezikovne skupine štirih nekdanjih jugoslovanskih republik, danes držav (Hrvaške, BiH, Srbije, Črne gore). Gre za besedo: ‘glasina’, ki v njih jezikih pomeni ‘neutemeljeno’ govorico, sicer v praksi izvirne jezikovne skupine je bolj uporabna njena množinska oblika ‘glasine’ (‘neutemeljene’ govorice).
Predstava se dogaja na odru, kjer so stoli in gledalci krožno razporejeni po obodu dogajanja, ko v sredo kroga vstopi Ona, ženska v širokem enobarvnem hlačnem krilu ter vzorčno prepleteni majici, ki ji sega čez pas. Je elegantno oblikovan enobarvni ženski kostum, ki poudari njeno ženskost. Na treh odrskih vogalih izven sedežnega kroga so vidne še tri mladenke, vsaka ob svojem mikrofonu, tri vokalistke v vlogi ‘glasnic’. Ženska v začetni poziciji nekaj časa obstoji in nemo zre v daljavo, da bi sčasoma preusmerila svoj pogled v prostorske višine. Je to pogled prisluhov, možnega obujanja spominov ali pričakovanj? V teh začetnih trenutkih njena statična podoba odseva mir, nato upočasnjeno in čez čas sledijo opazni premiki, ko njen korak, pravzaprav stopalo za stopalom skoraj neopazno polzi po gladki površini. Mirna in zatopljena v svoj ritual krožnih korakov, ritma in dihanja jih sočasno pospešuje, tudi je vse bolj odločna, trdna v pričakovanju nevidnega; verjetno le Njej razumljivega vzroka. Ob njenih premikih se tudi ‘glasnice’ v svojem kostumskem skladju počasi usmerijo v krožne mimohode za sedežnim krogom gledalcev, ko se njih barviti toni razlegajo po prostoru.
Rastoče vokalne potence silovito spodbujajo plesalkine pospeške, kot bi se sledilo vokalni vihri, pravzaprav rezki burji, ki ji spodkopava težnostna stanja, vrtinči njeno telo, ga prepogiba, zvija, ko sledijo padci za padcem, ki se jih ne da več nadzorovati, in dvigi postanejo nestabilni, vse dokler se popolnoma ne preda sili znotraj sebe, glasovom svoje notranje biti; ko na odru zavlada popolna tema, ne pa tudi tišina. Celo nasprotno. Ko po kratkem trenutku tihega zastoja moč vokalov treh solistk, njih duetov in tercetov doneče zavlada prostoru, tudi ovija prisotne s svojimi rezkimi zvoki srhljivih tonov in nedoločenih artikulacij. Je scena konkretnega vdora grozljivih krikov, nemerljivih vokalnih globin in višin, ko vokali dramatično pulzirajo po scenskem prostoru v danih 20 minutah teme, in to brez elektronskih manipulacij, le z zvočniki v rokah (tehnična podpora in oblikovanje svetlobe: Darči Kruševac, Jože Bizovičar, Anže Trstenjak).
V nekem časovnem zamiku so topotala še stopala, tudi bili slišni koraki, se rahlo zaznali še premiki skoraj nevidnih pojav; ko skladno komponirana vokalna dramatika teh temačnih minut tudi ni bila predolga. Dogajal se je zgoščeni nočni koncert vokalov, tako kot se je in se še lahko udejanja Valpurgina noč, noč čarovnic med 30. 4. in 1. 5., ki velja za noč posebnih energij, s poudarkom na plodnosti, ime pa dobila po sv. Walburgi, nemški svetnici in redovnici. Je praznik severnih evropskih narodov, tudi del naših običajev, ko se postavljajo mlaji in gorijo pomladni kresi. “Ona je sila Življenja /Smrti/ Življenja, ve, kdaj je čas za rojevanje in kdaj je čas za umirjanje in vračanje k svojemu izvoru. To je njena narava in tukaj obstaja ravnovesje,” kot o naravi ženske zapiše Clarissa Pinkola Estes (citat iz gledališkega lista).
Po noči očiščenja, ko tema izgubi svojo premoč, se poraja svetloba, z njo odrešilni mir, tudi se utišajo prisluhi in glasovi. Obenem je to zadnje dejanje scenskega rituala zvenečih glasov, ko se Ona negotovo dviga iz ujetega ležečega stanja, se zazna njeno telesno drhtenje in jo nemo obkrožijo njene ‘glasnice’. Je scena pomiritve in smehljajev, pa vendar prehitrega, ne ravno jasnega zaključka v primerjavi s prvima dvema dramsko zasnovanima dejanjema, ko se na začetku sledi sugestivnemu plesnemu izlivu plesalke, nato še srhljivemu koncertu vokalnih dramskih potenc. V tej tretji sceni naj bi se obudil duh prvinske ženskosti, kar zahteva vsebinsko poglobljenost in organsko zaokroženost: “/…/ bivati v svojem telesu z gotovostjo in s ponosom, ne glede na darove ali omejitve, biti zavestna , budna /…/,” kot sledi citat iz gledališkega lista; ko še narodni pregovori pravijo, da na ženski svet sloni.
Veliko presenečenje uprizoritve Ritual: Iz glasine je gotovo scena nastopajočih vokalnih moči ‘glasnic’, te slišne prispodobe notranjih telesnih energij ali neslišnega glasu intuicije, ki odpira poti in gradi samozavest. Ob gledališkem listu je bila priložena še tiskana priloga vabila za delavnico intuitivnega petja, ki so jo gotovo odlično opravile tudi vse tri ‘glasnice’ (Ajda, Tanita in Neža) glede na njihov vokalni razpon in poglobljeno vokalno dramatizacijo. Menim, da je Ritual: Iz glasine prvi tovrstni raziskovalni koncept sonoričnega gledališča, če ne prvi, pa vsekakor scenska rariteta, ki teče v skladju povezav plesnih in vokalnih čutnih sfer, torej slišnega in vidnega, ki se organsko povezuje s starodavnimi miti in običaji; je scenska oblika, ki je tudi v grozi teme vredna doživetja.
