Iskreno. Vita Osojnik. Nosila sem tuje otroke.

Koreografinja Vita Osojnik je svojo novo uprizoritev napovedala že pred koncem minule gledališke sezone, gradila pa v duetu z Nino Fajdigo.  Žal pa je še pred uprizoritvijo prišlo do poškodbe, tako da se je premiera njene koreografske izpovedi z naslovom Nosila sem tuje otroke zgodila 20. oktobra na odru Plesnega teatra Ljubljana in v njihovi produkciji. Po dveh oktobrskih reprizah sta bili planirani še dvee novembrski, in sicer 3. in 4. novembra, a žal zaradi bolezni odpadeta. V rojstnem Kranju pa bo predstava doživela premiero 17. decembra v času Plesnega ognjemeta v organizaciji KD Qulenium in na odru Prešernovega gledališča Kranj. Od konca lanske in jesenskega začetka nove sezone je nastopila še sprememba v sami izvedbi predstave, ko je v alternaciji nastopila Kaja Lorenci in zamenjala Nino Fajdigo, ki se je morala odpovedati jesenskemu nastopu zaradi nosečnosti, na gledališkem listu pa so kot avtorice, koreografinje in izvajalke imenovane vse tri naše sodobne plesne umetnice: Vita Osojnik, Nina Fajdiga ter Kaja Lorenci.

Vita Osojnik je tudi aktivna in iskana pedagoginja tako klasičnega baleta kot sodobnega plesa. Po gimnazijski maturi v Kranju ter zaključeni Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana je plesno izobraževanje nadaljevala v Plesnem centru Ljubljana, leta 2002 se je napotila na SEAD , salzburško plesno akademijo, ki jo je čez tri leta tudi uspešno končala; diplomirala je iz baleta, sodobnega plesa in koreografije ter je na vseh treh področjih enako delujoča. Njeni poligoni poučevanja so SVŠGL Umetniška plesna gimnazija Ljubljana, KD Qulenium, Center plesa Maribor, Toscana Dance Hub v Firencah, je gostujoča profesorica na SEAD, tudi vabljena na Tisch School of Arts New Yourk …, ob vseh svojih aktivnosti pa se zadnje čase vse bolj posveča režiji, koreografiji in performativnim praksam pouličnega gledališča. Vita Osojnik je človek prepoln energije, ki jo prši na svoje učence, jih animira, aktivira, in se je kot taka predstavila tudi v svoji najnovejši koreografski postavitvi.

V gledališkem listu je avtorica z nekaj stavki jasno opredelila svoj koncept misli in dejanj o ( ne)nošenju otrok: "Nimam potrebe biti nositeljica, čeprav to počnem. Ko pride obdobje totalnega nesmisla, dvignem in nosim. Vse moje otroke. Je nošenje zgolj substitut za pomanjkljivo občutenje biološke danosti? Sem ženska, sem človek, sem jaz … Moje telo, moje misli, moj glas, Naga sem prišla in nisem (te) srečala."
O ženski biološki danosti in privzgojenem materinstvu, tudi o biološkem nadaljevanju vrste se gotovo vsaka ženska sprašuje največkrat v določenem času zrelosti (ob svoji biološki uri), saj biološki ritem ženskega telesa ni večen. Tako smo bili ob koncu festivala Mesto žensk znova soočeni na sceni s povsem žensko življenjsko realnostjo in nje begajočimi vprašanji. 

V začetni fazi predstave je na odru v kotu zadnje stene izpostavljena miza prepolna kozarcev, obsijana z rdečo lučjo barskega razpoloženja, ob njej pa slonita v beli kostumski svobodi in novodobni eleganci Vita Osojnik s cigareto in kozarcem v roki ter Kaja Lorenci v črnem suknjiču, medtem ko obe nosita (srebrno-zlate) lesketajoče se udobne hlače (kostumografija: Tina Pavlin), tako že kostumska forma napove dve različni, nasprotujoči si osebnosti. Vpeti sta v spontani pogovor, ki se ga da razumeti kot prijateljevanje ali realnost medsebojnih povezav.  Potem se nenadoma Vita odloči in po prostoru že steče njuno lahkotno sinhrono ter poskakujoče gibanje, lahkotna koreografska forma plesnega urjenja ter sproščanja in paralelnega sodelovanja, s katero očitno nadaljujeta svoj pogovor v enoznačni gibalni obliki. Ples, ki ga izvajata v duetu, se izkaže kot njuna bazna koreografska forma, ki ob glasbenih ritmih spreminja prostorske in hitrostne usmeritve (avtorska glasba: Maja Osojnik, sicer Vitina sestra dvojčica). Zdi se, da je Vita izbirala svoji plesni partnerici na podlagi antipoda svoji ženskosti, saj sta tako Nina kot Kaja šli po poti materinstva, v svojih gibalnih oblikah pa odsevata žensko mehkobo.

 
V predstavi sledimo kadriranju dveh paralelnih ravni, ki mahoma tečeta in utripata sočasno, je stanje realnosti, kar se v koreografski kompoziciji oblikuje kot skupni prostor prehojenih poti, druga raven pa se izriše na subtilno sestavljeni, sicer zatemnjeni video projekciji nevidnih Vitinih misli, nekako v smislu njenih zapisanih smernic v gledališkem listu (dramaturginja: Andreja Kopač, video: Aljoša Korenčan, oblikovanje svetlobe: Aljaž  Zaletel). Na video poslikavi se lušči tok avtoričinih miselnih silnic in se vizija ženske tudi ilustrativno umesti v scensko prostornino. Vita Osojnik je na video projekciji portretirana z različnih strani in v različnih položajih, je fotogenična in je mila v svoji umišljeni ženskosti, ko na prsih objema otroke, mladostnike in ko čutno pestuje belo veliko penasto kepo blaga-tila. Njen profil se proti koncu tenkočutno usmerja še proti tlom, se jih tudi vizualno dotika. Gmota misli zna biti težka in za telo stresna, kar ob koncu avtorica podčrta v presunljivih tresljajih telesa, ki docela izčrpajo njeno telo in osebnost. V zadnjem delu uprizoritve se plesni partnerici razideta, ko se vsaka postavi na svojo stran odra in na osvetljeno pravokotno stezo; ko Kaja teče še naprej svojo pot gibalne mehkobe, medtem ko Vita na svojem pravokotniku in v techno ritmu zapade v bolečino še ne povsem razjasnjenih odločitev in misli. Je posebno psihično stanje, ko um vodi svoj boj in ko telesna eteričnost spodbuja svoj naravni tok, osebnost pa je relativno razcepljena.

Koreografinja Vita Osojnik je s svojimi soustvarjalkami zasnovala psihološko scensko ekspresijo, ko je svoj notranji svet misli in občutkov   osenčila na video projekciji, medtem ko je plesna kompozicija obstala kot nek scenski napotek ali okvir te video-sanjske tematike, podkrepljene z glasbeno tematiko. Dobi se vtis dobro insceniranega sveta nevidnih misli in telesnih občutij, ki ni samo fizično oprijemljiv, ko je predvsem čustveno dojemljiv. Obe sceni, zunanji plesni okvir in ilustrativna video poslikava, nista ravno sinhrono zasnovani v kontekstu uprizoritve, ko nastopajo prazni prostori predvsem v izvedbah obeh akterk in nista dovolj prepričljivi v svoji nedejavni formi, kot ne bi vedeli, kako in kam. Je pa predstava Vide Osojnik Nosila sem tuje otroke prav gotovo zanimiv koreografski prijem, pretkan s sferami osebnih tonov in miselnih podtonov, tudi dobro podkrepljen s sodobno scensko tehnologijo.

View Gallery 6 Photos