Na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani je bila po idejnem konceptu in v koreografiji Maše Kagao Knez uprizorjena mednarodna predstava plesa, glasbe in osebnih izpovedi, uprizoritev Dia, Diasso, Diasspora, ki posega po samem vrhu tovrstnih predstav na naši kulturni sceni in nič manj na evropski. Maša Kagao Knez rojena v Ljubljani se je že polnoletna odločila obiskati svoje afriško sorodstvo v Burkini Faso, domovini očeta, čigar priimek Diasso je vtkan tudi v naslovu predstave. Spoznanje sveta drugačne kulture jo je tako navdušilo, da se je odločila končno se predati poklicu svoje mame Jasne Knez in se je napotila na plesno akademijo Arts Scene-Georgesa Momboya v Parizu, kjer se posveča študijam afriškega plesa in glasbe, ter se afriška dediščina prepleta z novodobno evropsko kulturo. Že ob koncu študija je razmišljala, kako bi svoje kolege združila v plesno-glasbeni predstavi in jih predstavila tudi v Ljubljani. Letos je to Maši končno uspelo z veliko truda, dobre volje vseh nastopajočih in njenih organizacijskih sposobnosti v produkciji Kulturnega umetniškega društva Baobab, Cankarjevega doma in ob podpori Centre National de la danse Paris.
Plesalci in soustvarjalci koreografije so: Dalanda Diallo, Jeanne Kondé, Soizic Muguet, Malin Margareta Wiskari, Daudet Fabrice Grazai in Maša Kagao Knez; avtorji in izvajalci glasbe v živo pa: pevci Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Sory Kandia Kouyate; bobnarja Thomas Guei in Issiaka Sanou.
Pokrajina enakovrednega prepleta plesne in glasbene kulture se začne v poltemi ob liričnem spevu študiranega vokala mezzosopranistke, mednarodne operne in koncertne pevke Irene Yebuah Tiran. Njen čisti glas se sliši kot klic davnine, kot spevni dialog dveh kontinentov, ki umetnike vabi k nadgradnji časa in jih sočasno povezuje s kulturo evro-afriške dediščine. Ko se obzorja širijo in dopolnjujejo, se poraja vedno nekaj novega. In mogoče ravno zavoljo novega umetniškega vzleta je predstava Dia, Diasso, Diasspora zavela čutno toplino optimističnega sožitja, in to prav v času, ko toliko naših mladih doma ne vidi življenjske perspektive in se poskuša srečo izven slovenskih meja.
Že naslov uprizoritve opozori na posebno izpostavljenost in razdvojenost nastopajoče skupine, diasporo, ki je našla svoj dobri dom in blagostanje na ozemlju drugih – drugačnih skupin; kajti dia –so, v zahodno afriškem jeziku malinke, pomeni dober dom, sama besedica dia pa predstavlja nekaj tako dobrega, kot je lahko blagostanje. O tej drugačnosti in svojih srečanjih z Afriko in Evropo so nastopajoči tudi intimno spregovorili, pri tem pa predstavi dahnili še socialni prizvok. Švedinja Malin Margareta Wiskari je opisovala svoje najstniško srečanje z Afriko, kar je v njej obudilo klic po plesu, jo kmalu tudi iztrgalo iz glasbenega gnezda staršev, tudi omogočilo odkrivati lastno identiteto in jo končno opredelilo za študije afriškega plesa. Maša in Malin sta že prej nastopali na naših odrih in v tujini ob spremljavi bobnarske skupine Damirja Mazreka, ki se jim je večkrat pridružila še Dalanda Diallo, profesorica matematike, ki je plesno zorela v Intaktu in se nadgrajevala na seminarjih tako doma kot v tujini ter ob Maši zaživela v plesu afriške melodike. Francozinja Soizic Mugeut, plesalka in koreografinja afriških ter sodobnih plesnih trendov, je svoj ples zlila še v evropsko melodiko svojega muziciranja na violinčelu. Jeanne Kondé, Francozinja in plesalka, nikoli ni stopila na afriška tla ali v rojstno Gvinejo, domovino svojih staršev. Odraščala je v Franciji in se ob prvem srečanju z afriškimi plesi počutila dokaj nerodno, kajti v sebi je bila predvsem in samo Francozinja, čeprav so ljudje v njej videli pristno Afričanko.
Plesna kompozicija se je začela v afriškem stilu, ob donenju udarcev štirih odličnih bobnarjev (Thomas, Issiaka, Daudet, Kandia) in v sončnih barvah stilnih afriških oblek, ki so se prelivale v plesnih širinah prihajajočih plesalk. Za kostumski dizajn je bila zaslužna EA kreativa. Obleke so dopolnjevale in šivale kar roke nastopajočih, podobno se je nadgrajevala tudi scena predstave obdana z glasbenimi inštrumenti, ritmičnimi palicami v ličnih lesenih podstavkih. V ozadju pa je sameval velik viseči naslonjač, neke vrste opazovalni prestol ali dozdevni spomin na kolonialne čase; Maša je dejala, da ji je bil tako všeč, da ga je morala postaviti na sceno, in tam je tudi spadal. Iz afriških gibalnih poljan so se plesne teme kaj kmalu pomešale s sodobnimi obzorji evropskih uprizoritev, in je vsak nastopajoči prispeval svoj solistični nastop, ki se je povsem zlil s koreografijo gibalno-glasbenega sožitja.
Tudi humorne substance so prevevale oder, in to tako na račun ženskih kot moških značajskih lastnosti. Sila duhovito je Maša skicirala žensko gibalno intimo, njen osebnostni svet misli in pomembnosti, ko z rahlimi vzgibi glave, rok, obračanjem oči, s prhanjem in glasnimi zlogi ali samoglasniki izraža stanja začudenosti ali pač igra samozavestno vlogo, in se prizanesljivo obrača stran od navzoče težave ali motnje. Vse tri temnopolte plesalke, Dalanda, Jeanne in Maša ovite z belimi brisačami, z belimi pokrivali zvitim okoli glave in s poudarkom na ponosni afriški drži so prav gotovo spominjale na duh Afričank, med njimi pa belopolti Malin in Soizic niti nista bili videti nič kaj drugačni; saj so tudi podobni vzgibi bili značilni za čase naših kmetic, vaških žena in delavk na poljih, le da so njihove rute bile drugače povezane in seveda oblačila primernejša naši klimi.
Ples in glasbo je dopolnjeval tudi romantični mediteranski glas pevca Sokoua Kandia Kouyate, ki je svojo spevno melodičnost atraktivno spremljal na afriškem glasbilu kora (afriška harfa), temperamentni bobnar Thomas Guei pa je v odlični prezenci petminutnega solističnega nastopa dodobra ogrel avditorij. Narativni dih nastopajoče pomladi je na trenutek obudila plešoča Dalanda z malim inštrumentom krin – tolkalom na njenem hrbtu. Gibe so spodbujali ritmični udarci bobnarja Issiaka, po zvočnem "nahrbtniku" krin, ki je plesalki natančno sledil in se je ona v sili ritma vila kot kak prebujajoči se insekt, ki občasno obstane in prisluhne čakajoč, da razpre svoja krila in izgine v neznano
Fizična povezava nastopajočih, ki živijo in ustvarjajo v Franciji, na Švedskem in Belgiji, in so največkrat angažirano razpršeni po evropskih odrih, je bila gotovo Mašina kompleksna naloga in velika skrb, kako jih skupaj povezati in pripeljati v Ljubljano. Finančni in delovni proces je deloma stekel preko evropskih skladov ob izvajanju projekta ISAK, ko je del nastopajočih lahko poučeval v KUD Baobab ter se skupaj še usmerjal v Mašin plesno-glasbeni projekt, no, nekaj obiskov in vaj je bilo potrebnih tudi v Parizu. K celovitosti umetniškega vtisa in odličnemu prelivanju posameznih kadrov je doprinesla tudi izkušenost koreografinje Rosane Hribar, ki je tokrat nastopala v vlogi asistentke koreografije, in pripomogla je tudi dramaturgija Andreja Kopača, ki že vidno prispeva k dramski gradnji plesnih predstav.
Enourni plesni projekt Maše Kagao Knez Dia, Diasso, Diasspora inteligentno razpira uprizoritveni prostor, ga polni z gibalno in glasbeno svežino raznolikosti, in ne le kulturnih, ampak tudi tistih pristno človeških individualnih in umetniških vrlin, ki se v kompozicijski celovitosti gledajo, občutijo in slišijo kot orkestralni koncert plesa, glasbe, spevnih glasov in življenjskih usod, v katerem tudi vsak posameznik zablesti v svojem solističnem izlivu, se zlije v melodiko skladne koreografske kompozicije in vtisne svoj pečat časa.
