V Kulturnem centru Španski borci, na njihovem odru Velike dvorane, je jesen nove gledališke sezone napovedala nove ustvarjalne vidike, tudi nova tehnološka dognanja, ki pri nas na novo širijo in okvirijo sodobno plesno ustvarjalnost. V skoraj enomesečnem zamiku sta na odru Velike dvorane Španskih borcev bili uprizorjeni dve zanimivi študijski obliki, uprizoritvi novih raziskav: Zvoki izpod kože in Oder 360.
Plesno-zvočna predstava petih žensk, Zvoki izpod kože, je bila premierno uprizorjena 23. oktobra, sledi pa se ji kot novemu študijskemu pristopu petih plesnih ustvarjalk in izvajalk (Kristyna Šajtošová, Urška Centa, Anja Möderndorfer, Sara Janašković, Zvezdana Novaković), ki na novo odkrivajo umetniške razsežnosti svojih plesnih, ‘plešočih’ teles. In če je gib že po naravi osnovni telesni izraz ali gibljiva spodbuda premikov, je tudi glas po svoji naravi dani ton istega gibalnega nosilca življenja.
V tej izvirni telesni obliki je človek svoj ustvarjalni motiv začel razvijati v raznolikosti narodnih, folklornih oblik igre in spevnosti. Z razvojem umetniških oblik pa se v 16. stoletju kot večstranska gledališka forma prvič predstavila opera, njej nato sledila opreta (19. stoletje), da bi 20. stoletje zaživelo z novim utripom glasbeno-gledališke scene, kot sta npr. kabaret in muzikal. Vse naštete in ne naštete scensko glasbene oblike pa predvsem slonijo na delitvi več tipov ženskih in moških glasov, po katerih se tudi oblikujejo glasbene pripoved, ali pač izvajajo gibljivi zborovski koncerti. Medtem ko plesno-zvočna predstava Zvoki izpod kože v ospredje postavi unisono, enoglasno petje iste note v izvedbi dveh ali več glasov, ki ga pet nastopajočih žensk neposredno sooča s svojo gibalno in zaplesano formo, tudi z drugimi scenskimi oblikami. V predstavi Zvoki izpod kože je telo jasno prepoznavno kot živ ritmični in zvočni instrument, ki ne le da stremi k fizični plesni obliki, ampak jo sočasno spremlja z lastnim glasom, tudi v ritmu telesnih udarcev ploskanja, topotanja ali manj slišnih zvočnih šumov in efektov.
Kot smo lahko videli ob tem skupnem konceptu in projektu petih izvajalk ter ustvarjalk, je ‘plešoče telo’ lahko človekov vsestranski umetniški izvir, ki je zmožen sočasno ustvarjati zanimivo scensko ali večmedijsko uprizoritev, tako kot se je to predstavilo s projektom Zvoki izpod kože, nastalo pa v produkciji zavoda NEST/zavoda za kulturno multi-žanrsko umetnost (producentka Urška Centa). Vse štiri sodobne ustvarjalke in plesalke Šajtošová, Centa. Möderndorfer in Janašković so tudi ustanoviteljice novo nastale platforme, zavoda NEST, tudi že prepoznavna umetniška imena sodobne plesne scene.
V pogovoru z Urško Centa o tem, kako je prišlo do projekta Zvoki izpod kože, je dejala, da je že nekaj časa nosila v sebi željo o nečem novem. Potem se je začelo dogajati ob uprizoritvah, srečavanjih, pogovorih, dokler se niso zbrale, odločile in to poletje začele z intenzivnimi pripravami, tudi se jim pridružila vsestranska glasbena umetnica in pevka Zvezdana Novaković, za svetovanje o gibu in glasu pa so prosile še Ireno Tomažin Zagoričnik, ki jih je obiskala, ob tej priložnosti tudi dala svoje pripombe in napotke. Plesno-zvočni in spevni projekt Zvoki izpod kože se začne z nekoliko predolgo ekspozicijo teme, ko pa se svetloba počasi dviga in se širi skupaj z zvoki po odru, se v ozadju odra uzre skupino rahlo gibajočih se ženskih silhuet (oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel, oblikovanje zvoka: Gal Škrjanec–Skaberne), medtem ko je na nasprotni desni strani in v ospredju odra vidna gomila stolov ter mize. Kot uvod v njihovo unisono spevno in gibalno prepleteno sceno pa Kristina Šajtošová začne svoj mladostni plesni spev, prefinjeno plesno valovanje po odru, ki subtilno zazveni kot njih besede o plesu, izpisane na gledališkem listku (grafično oblikovanje: Rok Marinšek, fotografija: Marijo Zupanov). Ko zapišejo, zakaj plešejo: da objamejo čudovito pojavnost telesa, da odkrijejo njegovo neponovljivost, njegovo pretresljivo lepoto minljivosti, njegovo neulovljivost. Tako neulovljivo, tudi srčno čisto izpiše Kristina svoj uvodni plesni verz. Nato se unisoni kvartet uglašenega spevnega tona mirno in rahlo gibajoče napoti po poti odra. Nastopajočo skupinsko in njih spevno enotnost občasno vsaka od njih še individualno gibalno obarva, tudi se zaiskrijo posamični plesni utripi izven skupine ali v določenih medsebojnih povezavah.
Njihova zvočno-gibalna pot teče upočasnjeno, je linearni uprizoritveni hod, z mnogimi gibkimi izvodi, ki na eni točki te poti doživi še svoj iskrivi preobrat, saj na sceno vstopi Zvezdana Novaković, ki njihovem zvočnem tonu doda novo barvitost, tudi novo prezenco. In je že v ospredju družabno zabavna scenska zasnova ritma, tonov, ritmičnega odseva dlani in prstnih utripov, simpatično in spontano, tudi duhovito odigran ženski pogovor, klepet. Ob novem svetlobnem siju in ritmu glasbene melodike (glasba: Zvezdana Novakovič) ter pastelni lahkotnosti njihovih gibkih kostumov (kostumografija: Katarina Šavs) se vzdušje umirjenosti sprosti ob postavitvi stolov in mize, ko nastopi tudi energetski preboj, kot da ne bi bil del iste scene, ki se lahko razume kot smisel njihove nove svobode gibanja in ritma. Vmes med scenskim oblikovanjem sožitja plesa in zvoka pa zasnujejo še umeščen zvočni, telesni dialog, ko ena drugi v različicah oblik vibrirajo glas od ustnic, grla pa vse do prepone; kar se predstavi kot dobra študijska zasnova za morebitno delavnico o glasu in zvoku ter zvočnih variacijah telesnih površin. Vseh pet ustvarjalk, izvajalk: Kristyna Šajtošová, Urška Centa, Anja Möderndorfer, Sara Janašković, Zvezdana Novaković je pogumno vstopilo v nove ustvarjalne vode in razsežnosti novega področja izvirnih telesnih povezav zvoka in giba, kar se lahko sledi v njihovem skupnem prvencu Zvoki izpod kože, čeprav še na študijski stopnji, kar so dovolj poglobljeno razvijale, tako da vabi k ogledu.
Zavod EN-KNAP pod vodstvom ustanovitelja in umetniškega vodje Iztoka Kovača je v času zaprtja gledališč začel raziskovati nove uprizoritvene vidike, nove produkcijske možnosti, ki naj ne bi bile vezane le na gledališke hiše, ampak na bolj gibljiva in lahko dostopna prizorišča ob novi prenosni video tehnologiji in ogledu predstav z VR-očali. V začetku novembrskih dni je bil predstavljen že tretji uprizoritveni krog Oder 360, ki teče pod vodstvom Iztoka Kovača, ob kameri in montaži Andreja Lamuta, tehničnem koordinatorju projekta Omarju Ismailu (snemanje in obdelava zvoka: Studio 100, pomoč pri svetovanju uporabe VR-tehnologije: Marko Cafnik & Multiversum, tehnična ekipa in prilagoditev svetlobe: CK Španski borci).
Letošnjega junija je ob 25-letnici festivala Aerowaves bila prvič posredovana nova tehnologija snemanja z vrtečo se kamero 360, ko se je še eksperimentiralo z višino postavitve le-te. Ob različicah snemalnih višin kamere 360 lahko gledalec ob pogledu skozi VR-očala celo izgubi občutek, kje je, kje so tla, ko se znajde v navidezno neizmerljivem zračnem prostoru, čeprav stopala še vedno slonijo na tleh, saj še vedno sedi na istem stolu. Drugič so novo tehnologijo predstavili ob koncu poletja na festivalu Fronta@, na odru Gledališča park v Murski Soboti, ko je Kovač napovedal, da za Oder 360 že načrtujejo posneti eno obstoječih predstav. Kar se je v zaporedju treh novembrskih dni, 8., 9. in 10., tudi predstavilo v uprizoritvi treh projektov, posnetih z novo tehnologijo Oder 360: Simona Semenič – Lepa kot slika, Rosana Hribar – Tobelija, Enya Belak – Modro črnilo. Moj ogled je bil 9. 11. ob 20 uri., ogledala pa sem si predstavo Tobelija.
Polurni novi posnetek odrske uprizoritve Tobelija je tokrat bil predstavljen v skrajšani koreografki izvedbi. Na novo, prav za kamero 360 ga je postavila Rosana Hribar, tudi je kompaktno zaobjela odnos treh žensk, ki žalujejo za gospodarjem, ta istim moškim: sinom, očetom in soprogom. Premiera Tobelije je stekla leta 2017, nastala pa po istoimenski predstavi Ljubomirja Đurkovića v koreografiji Rosane Hribar, ob ustvarjanju in izvedbi terceta: Rosana Hribar/mati, Maša Kagao Knez/žena in Urša Rupnik/sestra; v režiji Nicka Upperja in dramaturgiji Andreje Kopač. Predstava je v tem času bila deležna tudi mednarodnih priznanj: ko je še lahko tekla v živo, je postala nagrajenka mednarodnega festivala scenskih umetnosti NETA 2019, Vratsa Bolgarija, nato bila nagrajena letošnjega julija na 19. mednarodnem gledališkem festivalu Actor of Europe2021 (Resen, Makedonija, 6–11. 7. 2021) kot najboljša kreativna, koreografsko scenska uprizoritev. Obrazložitev se je glasila: Koreografija je celostno zasnovana v dinamiki gibalne fluidnosti ter prepletu čustvenih izbruhov, izpisanih v jeziku gibalnih abstrakcij, kar ji tudi vtisne značilni pečat koreodrame.
Skozi pogled VR-očal se je navedenega večera sledilo trem plesalkam praktično naravne velikosti, obsijanih s čudovitim sijem beline, kako se dozdevno gibljejo v neposredni bližini. Tudi se njihovi igri in gibanju lahko do potankosti sledilo, ko je vsak migljaj, tudi pogled bil jasno viden iz te neposredne bližine.
Spraševala pa sem se, kam je izginil ves plesni nemir, tisti prostorski polet, ki vrtinči koreografsko dramatiko Tobelije, ko se prav ob koncu zjasnijo novonastali odnosi treh ženskih vlog, kar se na omenjenem posnetku dokaj hitro naznani. Po predstavi je sledil še organiziran pogovor o snemanju in težavah, s katerimi so se srečavali ob novi postavitvi Tobelije pred kamero za Oder 360. Po izjavi Rosane Hribar snemanje ni bilo preprosto. Težko je bilo v dani snemalni domet umestiti obstoječo koreografijo, pa čeprav v skrajšani obliki, in da bo osnovna tema sploh še zaznana. Kot je dejala, je morala vzeti meter v roke in vsako postavitev fizično premeriti, nasprotno bi se lahko pripetilo, da bi katera od njih treh na posnetku ostala brez glave, noge ali roke. Posnetki so bili sila jasni, še bolj kot na filmskem platnu, kjer ogled le teče na določeni razdalji, gotovo pa bodo za novo izvedbo sledila tudi filmska pravila igre in bo dobrodošla filmska fotogeničnost. Možni polurni čas ogleda omejujejo obstoječa VR-očala, kot kažejo raziskave, se zaradi njihove teže po polurnem naglavnem nošenju kar zaznajo bolečine v glavi.
Iztok Kovač je ob zaključku pogovora napovedal že nova lažja VR-očala, kot tudi projektno zasnovo prav za Oder 360. Vsekakor se pred nami razvija nova snemalna tehnologija, ki ne le da je zanimiva, ampak je tudi kar vznemirljivo slediti tovrstnemu razvoju od možnih začetkov.
