Decembra, ravno minulega leta je na mali sceni svojo potrditev pridobil tudi ameriški pisatelj slovenskih korenin Louis Adamič (1898–1951) po preteku 70 let od njegove nasilne smrti.
Gledališka premiera informansa Adamičeve knjige Večerja v Beli hiši, 1942, ki v slovenskem prevodu nikoli ni izšla v celoti, je bila uprizorjena 16. decembra ob 17. uri v prostorski intimi Drama Kafe; v režiji Nicka Upperja, izbiri teksta in dramaturgiji dr. Andreje Kopač in izvedbi: Nataše Keser, Nika Goršiča, in ob sodelavki Alenki Pirman ter komentatorju Miklavžu Komelju. Dva večera pred tem je stekla v Skladovnici JSKD prva predpremiera, nato naslednjega večera še druga v Vodnikovi domačiji (v sodelovanju z Inštitutom Divja misel in SNG Drama, ob podpori Mestne občine Ljubljana (Mol) in producentu ZDUS/Združenje dramskih umetnikov Slovenije, na gledališkem listu pa še hvala Mateji Dremelj, Silvu Zupančiču in Nini Meško/JSKD). Publicist in pisatelj Louis Adamič je 1913., v 15. letu starosti zapustil rodno Slovenijo in se napotil k sorodnikom v ZDA, k uresničenju svojih ameriških sanj; kar mu je tudi več kot uspelo, saj je nedvomno v svetovnem merilu postal najvplivnejši Slovenec 20. stoletja.
In se prva scena uprizoritve, stisnjena na manevrskem kvadratu ob koncu dvorane Drama Kavarne, začne s projekcijo letalskega vzleta in prodornega zvoka (zvočno oblikovanje: Silvo Zupančič), ki spremlja polet letal. Predvideni prostor uprizoritve je odprta scena tik pred gledalci, ki zapolnijo dvorano po predpisanih omejitvah, tudi so v neposrednem stiku z dogajanjem na sceni, praktično so del nje, kot poslušalci, gledalci. Na levi strani skoraj v kotu je stol zasedel Niko Goršič, pred njim pa računalnik, ki ga po potrebi aktivira, tudi je del Adamičeve zgodbe, moški lik na večerji belega omizja. Nato se na oder postavi glavni predmet omizja, torej mizo, s tem pa začne informans o slavni Večerji v Beli hiši, 1942, pospremljen z zvoki vojnega časa. Glavna oseba informansa je igralka Nataša Keser, sicer tudi v bližnjih sorodstvenih povezavah s pisateljem, in je tista, ki s svojo igralsko ekspresijo pričara slikovito dogajanje na večerji v Beli hiši, kamor sta 13. januarja 1942 bila povabljena zakonca Louis in Stella Sanders Adamic. Adamičeva knjiga Pot v obe smeri 1941 kot tudi njegove zamisli o tem, da mora novi svet (ZDA), ki je toliko dolžan staremu (Evropi), po vojni pomagati uničeni Evropi. Knjiga in Adamičeve zamisli so na takratnega ameriškega predsednika Franklina Delana Roosvelta in njegovo ženo Eleneor naredile tolikšen vtis, da je zakonca povabil ob prvem obisku predsednika Winstona Churchilla v Beli hiši tistih vojnih dni. Knjigo o tem dogodku je Adamič napisal na pobudo prijatelja, slavnega pisatelja Uptona Sinclira, izšla pa 1946. pri ameriški založbi Harper&Brothers.
V dramaturgiji Andreje Kopač se informans lahkotno preliva čez zgodovinsko ozadje slavne večerje, izbrani deli knjige tudi skladno sledijo toku takratnih zgodovinskih dogodkov. Igralka Nataša Kesner ne le, da v svoji čisti dikciji živo zariše v zgodovinski čas, tudi mu v svojem ritmičnem koloritu izrečenih besed doda novo dimenzijo pogleda.
Prva vloga, ki jo igralka jasno portretira v direktnem (po)govoru, je Stella Sanders, intelektualka, pisateljica, zanimiva sogovornica zahtevnega omizja, predvsem prosvetljenega predsedniškega para Roosvelt (žal danes kar vsesplošna rariteta časa). Nato steče igralkin pester humoren oris vseh prisotnih na večerji, tudi zanimivih prigod in detajlov, ki zaiskrijo v siju njenih oči, se poglabljajo v zgovorni obrazni mimiki in ilustrirajo v prefinjeni gibki zasnovi gest, scenskih premikov ter povezav; ko se igralka gibko povzpne in se zazre v prostor še z najvišje točke scene, s ploskve belega omizja. Po izidu knjige o beli večerji niso nastopile samo težave za Winstona Churchilla, ampak tudi za pisatelja Adamiča v času ameriških povojnih dni ali novega ‘lova na čarovnice’. Večerja v Beli hiši, 1942 je obenem zadnje dokončano pisateljevo delo, medtem ko sta njegovo nedokončano knjigo Orel in korenine, o dogodkih v Jugoslaviji po letu 1948, po njegovi smrti uredila Stella Sanders Adamic in Thimoty Seldes. Scensko uprizoritev informansa v trajanju 70 minut, o vlogi in pomenu knjige, ki v Sloveniji ni izšla, so prisotni toplo sprejeli, tudi pozdravili z vzkliki. Nato je sledil še kratek pogovor in sklep: da se Louisu Adamiču da zasluženi prostor v slovenski literaturi, tudi se omogoči prevod in tiskanje knjige Večerja v Beli hiši, 1942.
