In memoriam Živa Kraigher

Živa Kraigher je s svojim delom zaznamovala slovensko sodobno plesno sceno.

Živa Kraigher je bila rojena 16. junija 1920 v Ilirski Bistrici, večino svojega življenja pa je preživela v Ljubljani, kamor se je v otroštvu preselila z družino. Pri petnajstih letih se je začela izobraževati pri plesni pedagoginji Meti Vidmar, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja prinesla k nam nemški plesni modernizem koreografinje Mary Wigmann. Med drugo svetovno vojno je se je kot ilegalka pridružila Osvobodilni fronti. Po vojni je s plesnimi kolegicami na plesnem oddelku Centra za estetsko vzgojo mladih po metodi Mete Vidmar vzpostavila plesno izobraževanje za otroke.

Nemška plesalka Mary Wigmann je vplivala na Živo Kraigher.
Leta 1953 je nastal njen najznamenitejši plesni solo z naslovom Upor na glasbo Vilka Ukmarja. Po dveletnem plesnem izobraževanju v Parizu je v Ljubljani na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje odprla Oddelek za izrazni ples, na katerem je ustvarjala samosvoj sistem plesne vzgoje in umetniške interpretacije. Leta 1973 pa je s svojimi učenkami in učenci ustanovila Studio za svobodni ples, ki je bil zibelka za mnoge slovenske plesalce in koreografe.

Konec 90. let prejšnjega stoletja je svojo pedagoško in koreografsko pot zaokrožila v predstavi Hommage Meti Vidmar in se posvetila pisanju. Pisala je knjigo o zgodovini slovenskega sodobnega plesa v obdobju modernizma in jo nekaj mesecev pred današnjim dvajsetim majem tudi spisala.
Njena učenka Vilma Rupnik je posebej za naš portal napisala:"Odšla je naša Živa. Postorila je vse, kar si je zadala, in to z največjo preciznostjo. Zapustila nam je knjigo plesne zgodovine, ki jo bomo brali kot svetinjo. Vemo, da je vse, kar je napisala – resnica. Za plesalke je bila sinonim za nekaj nedosegljivega – in njeno ime je tudi ona in njena šola izraznega plesa in še vse tisto, kar je od nas pričakovala in zahtevala, da smo si tudi same zastavljale visoke cilje. Vedno je bila pripravljena na izzive življenja, tudi težke – takrat je "šla preko sebe" in "življenje je znala vzeti v svoje roke". Bila je zelo posebna, unikatna, ustvarjalka plesa in plesne pedagogike, dosledna, pravična, vsem nam vzor in nedosegljiv cilj. Svoje življenje je resnično posvetila plesu. O njem je sanjala, ga plesala, nastopala, učila, koreografirala, o njem poročala, pisala kritike, skripte in me bi rekle tudi učbenik, ona pa: "ne – priročnik – plesa se ne moreš učiti iz knjig!" Res je – me smo potrebovale njo, da je uresničila tudi naš sen, da lahko v življenju plešeš zato, da izraziš samega sebe."