Na obzorju festivala ImPulsTanz je zasijala vzhajajoča zvezda plesne sodobnosti s predstavo Swan Lake/Labodje jezero koreografinje in balerine Dada Masilo, ki prihaja iz Južne Afrike s skupino The Dance Factory. Koreografska stvaritev Labodje jezero Dade Masilo je bilo svojevrstno scensko presenečenje, je sodobna plesna uspešnica, ki kot magnet privablja gledalce, tako da je organizator poleg predvidenih predstav 24. in 25. julija ob 21. uri organiziral še popoldansko reprizo, in je bilo prizorišče Volkstheatra nemudoma razprodano. Kulturne rubrike so polnile strani s slikami temnopolte (črne) labodke, jo naslavljali z labodko, ki trdno stoji na tleh, ki je Dunaj navdušila s svojim enournim koreografskim delom, ki je bilo prvič izvedeno na National Arts Festival, Grahamstown leta 2010 v Južni Afriki.
Ganljivo doživetje je bila tudi likovna plesna sugestija buto japonske sodobnosti Enthusiastic Dance On The Grave/DEAD1 v koreografiji Ko Murobushija, uprizorjena na odru Akademietheatra 28. in 29. julija. Na prvi sceni se v srhljivi temačnosti osvetlijo tri silhuete postavljene na ramenski obroč izklesana sijoča telesa metalne sivine, ki se zdijo kot štrleči kipi, vse dokler se v zvokih teme ne začnejo rahlo premikati, in to ne po nogah, kot bi bilo normalno, ampak narobe z glavo navzdol in z nogami navzgor. Njihova napeta hrbtišča se počasi nagibajo, padajo in se dvigajo ter vedno znova postavljajo v nenavadne oblikovne forme ob sugestivni glasbi Bailëro in Chants D´ Auvergne, vse dokler se ne skotalijo s scene v temo. Scena zaznamuje dogajanje v dimenzijah sveta mrtvih, je odsev japonskega vzgona buto sodobnega plesa, ki je vzniknil v Hirošimi na pogorišču atomske bombe z legendarnim buto koreografom Tatsumijem Hijakato (1928-1986).
Ko na odru ni ničesar in za trenutek zavlada tišina, se zabliskajo bleščeči snopi peščenega prahu, ki zasujejo oder nato vstopi njih tresočih se pet, na videz navadnih meščanov s pogledi uprtih nekam navzgor. Zasluti se neizogibni začetek nenadnega konca, ko se zasliši nizko bobnenje in vsak za sebe počasi utone v temi prostora. Vsak gib in vsaka pozicija plesalca je v tem drugem delu premišljeno izpostavljena, istočasno poetično čutna in sočutna, nekako tako kot bi se eden preživelih spominjal trenutkov pred grozljivim koncem. Ni bolečine, ni kričanja in ne obtoževanja, je grozljivi mir in zamaknjena milina, ki drega v globine sočutja.
Koreografskih pretresljivih užitkov ni primanjkovalo niti ob ogledu zgodovinske filmske retrospektive Avstralca Lloyda Newsona in njegovega DV8 Physical Theatra, ko je v sodobnem plesnem izrazu, danes že zgodovini plesne sodobnosti snoval zgodbe o drugačnih, in se poglabljal v stanja ter posledice zakritih strasti. V dunajskem Stadtkino Künstlershaus so bile predvajane njegove štiri filmske stvaritve. Koreograf in režiser Lloyd Newson je pred dvema letoma gostoval tudi na sceni Španskih borcev v Ljubljani s svojim filmom The Cost of Living/ Cena življenja iz leta 2004. Film o prijateljstvu med provokativnim Ediem in samozavestnim Davidom, ki že od rojstva živi in deluje brez nog, sega do srca, istočasno pa gledalca izzove, da razmišljajo o ceni življenja in dojemanju drugačnih in drugačnega. Bil je tudi na sporedu festivala 27. julija skupaj z avtorjevimi filmskimi prvenci 90-tih. Nedvomno je bil najbolj pretresljiv ravno prvi plesni dokumentarec iz leta 1990 Dead Dreams of Monchrome Men, ki odslikava psiho serijskega morilca v Angliji leta 1980. To je film ubijalskih strasti, ki izvirajo iz grozljive psihoze osamljenosti in prikritih seksualnih želja, ko so geje še sodno preganjali. Moč filmske in koreografske sugestije je neverjetno zgoščena in oprijemljivo realna. Tudi v filmu Strange Fish iz leta 1992 gre za spolno identifikacijo, željo po ljubezni in strah pred osamljenostjo, kjer se vmeša še cerkvena motivika, v ospredju pa izbijajo ženske strasti in človeške slabosti, in kot je v uvodu pred projekcijo Newson dejal: "Saj gre vedno za spolno moč, le oblike so drugačne." Četrti film Enter Achilles iz leta 1995 pa izpostavi veseljaško moško družbo njih osem, ki se ob popivanju v pubu sprevrže v brutalni pretep in izživljanja premoči nad šibkostjo. Avstralec Lloyd Newson, ki živi in dela v Londonu je na Dunaju seveda prepoznavno umetniško ime. V svojih delih tako kot koreograf ali režiser se posebej posveča moški energiji, kot plesalca pa ga lahko vidimo še v njegovi prvi filmski stvaritvi iz leta 1990, in je v vseh svojih ustvarjalnih vlogah enako temeljit kot fascinanten.
Vsi trije omenjeni koreografi postavljajo v ospredje bolečino, pri Dadi Masilo je to njena Afrika v temi civilizacijskih vplivov, pri Ko Muribushiju pa je to zgodovinska bolečina naroda, medtem ko se Lloyd Newson psihološko poglablja v temačne globeli osebnosti; vsem trem pa značilna širina plesne poetike in koreografskih umetniških obzorij.
