Hvala Fariču. Na Fronti se je plesalo.

Letošnji festival sodobnega plesa Fronta@, že osmi po vrsti pod umetniškim vodstvom Matjaža Fariča, združuje plesno sodobnost v siju in  širinah raznolikosti. Festivalski termin je letos potekal od  27. avgusta pa do nočnih ur zadnjega dne tega poletnega meseca. Na vprašanje, zakaj ravno Murska Sobota, Matjaž odgovarja, da zato, ker je domačin in pozna možnosti, ki jih mesto nudi.

Pri izbiri je bila odločilna mestna lega,  geografsko središče, ki združuje ta sredinski del Evrope ter bližino držav in manjšin, s katerimi mejimo. No, festivalske lovke se samozavestno in spodbudno širijo, v Mursko Soboto pa privabljajo prestižne plesne projekte, tako domače kot tuje, pa čeprav iz daljav Francije, ko je 28. avgusta  plesne sladokusce vseh generacij navdušilo plešoče francosko moštvo petih atletov Tango Sumo s svojo plesno komedijo Odprava štala. Matjaž Farič je uporabil le dve besedici: "Veliko plesa," in jasno predstavil smerokaz letošnjega festivalskega dogajanja,obenem pa dejal, da je  tako središče telesa v gibanju kot mestne strukture tam, kjer je vsebina. In Murska Sobota je bila te festivalske dni prav gotovo mednarodno središče sodobnih plesnih trendov in raziskav.

Prvi dan so bile na vrsti generacije željne plesa in ustvarjanja. Na Odprtem odru je še ob dnevu stekel pregled najboljših avtorskih plesnih miniatur  mednarodnega programa JSKD RS OPUS 1, ko so mladi plesalci po počitniškem predahu zaplesali in dokazali, da so na novo sezono povsem pripravljeni, saj so plesali sproščeno in samozavestno, svoj ples pa še posebej nadgradili: v otroški igrivi sproščenosti Neže Vadnjal, v estetiki izvedbe Neja Veternik, Naja Podbrežnik, Neža Juvan, Dora Pestotnik Stres in Gea Bešter. Ko pa ples ni več igra in tudi ne le zabava, ampak se v gibu že lahko iskrijo zrele izpovedi, pa so dokazali: Pia Lavuger/Upor simbolom, Kaja Vajdetič/Razpotje, Ajda Jenkole/Tornado mojih misli in nadarjena mlada plesalca iz Hrvaške Laura Lončar in Luka Kneževič/S vezom ili bez veze.

Generacijski plesni izlivi, s katerimi se je festival Front@ uradno tudi odprl, so v večernih urah okupirali oder Gledališča park. Najprej se je pod taktirko in v pripravah Matjaža Fariča simpatično vil valček gibanja željnih prebivalcev Murske Sobote. Soboška skupina je letos nastopila tudi na festivalu Gradiščanski dnevi plesa v avstrijskem Oberwartu, iz katerega je prispela avstrijska skupina Body Focus Group&Liz King in se predstavila z daljšo plesno skico v režiji Liz King V Gozdu, s koreografijo, ki nastopajočim v starosti od 30 pa do 60 let odpira obzorja sodobnih gibalnih oblik in daje možnosti individualnega izražanja.

Večer namenjen plesnim generacijam so zaključile izbrane avtorice, ki že posegajo po gledaliških odrih, tokrat pa so se v svojih avtorskih soloplesih poglobljeno zazrle v tematiko upora letošnjega razpisa OPUS 1 : Veronika Valdés/Ustavite svet, Enya Belak/Ženske zakaj?, April Veselko/Govor in stena, Naomi Novak/Nemogoče solze. Generacijske predstavitve so potekale še 29. avgusta, v popoldnevu rezerviranem za nastop srednjih plesnih šol. Ljubljanska SVGŠL Umetniška plesna gimnazija je nastopila s svojo zmagovalno plesno generacijo, lanskim tretjim letnikom, ki so se še enkrat potrdili z avtorskim prispevkom  Lastna soba v koreografiji Maje Delak in mentorice Sinje Ožbolt, seveda so se znova predstavili v najboljši luči, žal pa tudi takoj zapustili prizorišče. Ples se na Fronti dogaja ne le za druge, ampak tudi za lastno rast in spodbudo, ko je dana možnost še neposredne vadbe na Plesnem izzivu v sodelovanju z JSKD RS, kjer so pridno vadili tako profesionalne kot šolske skupine in tečajniki, delavnice pa vodili znani pedagogi in koreografi: Robert Clark, Tony Mills in Juan Dante Murillo, jutranjo jogo namenjeno prav plesalcem pa pripravljala Maja Kalafatić.  

Nastopili so tudi srednješolci iz Hrvaške, učenci priznane šole za sodobni ples Ane Maletić iz Zagreba z razgibano koreografijo Snježane Abramović Milković Interface, v odlični izvedbi 3. in 4. letnika. Prvič pa so nastopili učenci Umetniške šole Franja Lučića iz Velike Gorice, in to s koreografijo Letni časi Jasne Čižmek Tarbuk v slogu modern in sodobne tehnike, predvsem pa se predstavili kot izurjeni plesalci. Pedagoški procesi se praviloma nadgrajujejo in generacijsko zaključijo na akademskih stopnjah izobraževanja, tako se je isti večer predstavila še  skupina IDA – Inštitut plesnih umetnosti iz Linza/Avstrija. Po lanski razigrani koreografiji so se letos lotili antične filozofske teme ob glasbeni  klasiki, nastopili pa v koreografiji direktorice Rose Breuss Re-ciklirati Prometeja, tudi z nekoliko manj poleta, očitno jim tema ni bila ravno pisana na kožo.

V vode filozofskega razmišljanj in plesnega kovanja sta se raziskovalno podali dve izbrani plesni skupini v produkciji mreže Beyond Flota@, svoj zaključni izdelek pa obelodanili na festivalskem podiju. Koreografinja Vania Gala s Portugalske je s petimi plesalci različnih veznih držav postavila koreografijo Znaki ohlajanja. Iztočnica je bila apatija, ki se zaznava v današnjem svetu, tematika pa posegla tudi v ekscesna stanja, v procesu gibanja pa so predvsem želeli izluščiti, kako telo v takem stanju umiriti-ohladiti, ga umestiti v prazen prostor. In praznega odrskega prostora je tokrat bilo v izobilju, kar prevečkrat se je osvetljeno ponujal, občasno pa so ga le zapolnili zahtevni in zanimivo konfigurirani dueti ter terceti, posebno pozornost pa pritegnila plesna skica Portugalke Teres Noronha Feio in hrvaškega akterja (sicer hiphoperja) Anisa Habibovića s knjigo, ki jo je listal in kotalikal po tleh, nastopajoči šumi pa plesalko spodbujali k zanimivem plesnem nizanju – listanju gibalnih form. Slovenijo je zastopala Maja Kalafatić in bila izstopajoča povezovalka ter glavna akterka nastopajočih obvladljivih in neobvladljivih odnosov, ob njej pa se izpostavila še Madžarka Varga Boglarka, medtem ko je Španka Maria Duenas Lopez imela nedefinirano nalogo apatije, ki se ob koncu še razgali do kože.

Tudi angleški koreograf Robert Clark je sprejel ponujeni izziv, ko je s skupino plesalcev iz različnih držav Evrope preživel leto zahtevnega  ustvarjalnega procesa in so  vikende preživljali v eni od partnerskih držav (Avstrija, Velika Britanija, Slovenija, Hrvaška, Madžarska), se spoznavali z okoljem, navadami, si delili vtise, skratka bivali, se socializirali in improvizirali. Izkušnje in dognanja nastala v teku procesov pa skušali zaobjeti  v estetiki plesa, ter kljub skupinskemu prilagajanju ohraniti specifiko individualnosti. Tako je nastala plesna predstava socialnega eksperimenta, kjer je vsak nastopajoči imel možnost izraziti samega sebe in biti enakovreden člen homogene – demokratične skupnosti. Nastopili so Celia Hickey, Elizabeth Barker, Kaja Janjić, Zvonimir Kvesić in Ivanov Gábor, in sicer v predstavi z naslovom V zvezi z razbojniško jamo, ki  asociira na skupinske bivake, kot je ob pogovoru po predstavi dejal koreograf Clark, iskreno pa dodal, da je bil proces sila naporen, kajti najprej je bil kreator delovnega procesa, nato pa šele koreograf. Toliko je bilo vloženega dela, da si česa takšnega ne bi več  želel. Napor se je očitno obrestoval, saj je nastala predstava bogatega plesnega pretakanja v sozvočju z glasbeno improvizacijo Urlicha Troyerja. Plesalci so se med seboj čutili, skladno oblikovali sosledja povezav, se izkazali v gibalni estetiki in je vsak nastopajoči imel svoj solistični izliv. Predvsem pa je bilo  veliko plesa v tej uglašeni linearno strukturirani kompoziciji. Večerne pogovore je konstruktivno oblikovala in vodila Andreja Kopač.

View Gallery 9 Photos