Huronski aplavz za Davida Zambrana, ki je povrnil upanje v ples

Venezuelski plesalec in koreograf David Zambrano je ljubljenec dunajskega občinstva.

Po predstavah, ki sem jih uspela videti v skromnih štirih popoldnevih in večerih, kolikor sem bivala na dunajskem plesnem festival, je moj absolutni zmagovalec David Zambrano. Posebnež s svojim zunanjim videzom, rad se obleče v tuniko, nadene pokrivalo, zaveže rutko okoli vratu, bradica pa je špičasta kot pri Kosobrinu. Zunanja podoba seveda tudi nekaj pove o umetniku samem, a veliko več se je zgodilo na odru,  bolje zapisano na prizorišču starega dunajskega kazinoja na trgu Schwarzenbergplatz. Stara patina gemblerske dvorane z velikimi oboki dopušča Zambranu, da jo napolni s svojo plesno idejo. V dveh večerih je predstavil svoje štiri duete, ki jih je skreiral leta 2009 za štiri različne plesalce, ki mu v življenju veliko pomenijo. Seveda je vedno druga oseba dueta Zambrano sam.

David Zambrano popolnoma zaupa svojim soplesalcem, še posebej Slovaku Milanu Herichu, s katerim je sodeloval že pri več projektih.
“Vedno delam s pogledom nazaj na svoje korenine ali z močjo pretekle podobe, ki jo nosim v sebi, in okolja, ki me obkroža. Moja baza je že nekaj časa Amsterdam, a pravzaprav tam skoraj nikoli nisem preveč dolgo, ker ustvarjam povsod po svetu. Letos pa sploh, ko sem prejel še Guggenheimovo štipendijo. Veliko se gibam, enako kot moje koreografije, predvsem pa ljubim ples, ljubim plesati in enako intenzivno ljubim to posredovati gledalcem, plesalcem ali komurkoli, ki ga to zanima. Ples mi je dal možnost, da sem bolje spoznal samega sebe in svojo norost, ki jo nosim v sebi.”
Zambrano vedno dela spontano, zato  nismo natančno vedeli, ali gre pri duetih imenovanih s skupnim nazivom Holes za natančno koreografijo ali improvizacijo. “Lahko povem, da je struktura natančno določena in to je tudi stična točka vseh nas, ki ustvarjamo predstave. To je mojih soplesalcev, tonskega in lučnega tehnika, vseh, ki so del predstave. Kar se tiče plesa, je vedno prisotna plesna podoba, še bolje vizija, bi temu rekel. Od trenutka, ko začnemo vaditi s plesalci, mora biti vsak korak, ki ga skreiramo, takšen, da je lahko uporaben. Ne dopustim, da gre karkoli v nič. Na tem vztrajam, da je vse, kar plešemo, “uporabno”, in to od začetka procesa pa do premiere. Zato je moj oder vedno prenapolnjen z gibanjem in plesom. Včasih, ko plešem solo, rad vam priznam, da enostavno pred publiko tudi improviziram. Sem zagovornik spontanega kreiranja in koreografom polagam na srce, da se ne zaprejo za pol leta v samoto in pripravljajo predstavo, življenje pa teče mimo njih.”

Pravi, da je njegov ples kot hoja v gore. Vsak korak doprinese k osvajanju vrha in nosi svojo podobo s sabo, še posebej potem, ko se teh korakov spomniš z neko časovno distanco. Danes gre predvsem za dve vrsti predstav; tiste plesno orientirane in tiste možgansko usmerjene. Oboje ima rad, če so seveda dovolj prepričljive.
Lani je praznoval petdeseti rojstni dan, ki pa ga bo praznoval skozi celo letošnje leto. “Temu letu pravim kar leto sabata, in naredil bom petdeset predstav, učil sem petdeset dni na Costa Rici, pripravil bom petdeset workshopov svojega plesnega sistema  “Flyig Low”  in “ Passing Through”, v nekaterih je oziroma bo sodelovala tudi Nina Fajdiga iz Slovenije, v petdesetih dneh bom tudi pisal in risal na Costa Bravi, takoj ko končam tukaj na Dunaju. Potem bom odplesal petdeset solov na enem mestu, ne vem še točno kje, najbrž v kakšni galeriji, muzeju, ljudje bodo hodili mimo in opazoval bom njihove reakcije. Zadnjih petdeset dni v letu pa sem si zadal nalogo, da se bom naučil tehniko izdelovanja čevljev v Stockholmu pri  neki čevljarski družini. Čevlji me preprosto fascinirajo. Začel sem globalno, končal pa bom na svojih lastnih nogah.”
Na Dunaju je Zambrano imel obute sandale, a še najbolj ga fascinirajo čevlji, ki se jih bo naučil tudi izdelovati.
Med vsemi temi projekti se bo ustavil tudi v Ljubljani pri Iztoku Kovaču, ki je Zambrana povabil, da naredi desetminutno koreografijo za njegovo skupino En-Knap. Sicer pa je med slovenskimi plesnimi ustvarjalci Zembrano precej poznan. Prvi  ga je v Slovenijo povabil Goran Bogdanovski, ki ga je spoznal na Dunaju pred leti, ko je bil Goran štipendist programa DanceWeb. Od takrat dalje sodeluje tudi z Majo Delak in njenim zavodom Emanat. Zelo rad se spominja tudi Mateja Kejžarja, ki je v Amsterdamu, kjer je Zabrano poučeval, Matej pa je navduševal nad improvizacijo mlado slovensko plesno generacijo, ki je temu trendu sledila kar nekaj let in mu občasno še sledi.