Baletni ansambel Alonzo King LINES Ballet prihaja iz San Francisca, v naši neposredni bližini ga je že gostil Beneški bienale, pri nas pa gostuje prvič. Koreograf Alonzo King je direktor ansambla, ki ga vodi že od leta 1982. Ob priliki je dejal, da kot koreograf svojim baletnim plesalcem daje možnost transformacije klasičnega baletnega koda v moderno plesno figurativnost, ko plesalci iz baletnih figur in korakov poustvarjajo ter soustvarjajo nove gibalne oblike. V sodobnih baletnih krogih velja za koreografa vizionarja, ki novodobnemu baletu daje novi polet. Njegova koreografska dela posegajo na različna kulturna območja in odrske scene, od filmskih, opernih in televizijskih produkcij in celo do ljudstva Baka iz Srednjeafriške republike, s katerimi je ustvaril koreografijo People of the forest, še ena njegovih koreografskih znamenitosti je tudi Long River High Sky iz leta 2007 s šaolinskimi menihi, koreografiral pa je tudi za švedski kraljevi balet, Frankfurtski balet …
Je nosilec številnih zasluženih nagrad za svoje koreografsko ustvarjanje. Krščanska univerza iz Teksasa mu je podelila častno profesuro, Dominikanska univerza Kalifornije in Kalifornijski umetnostni inštitut pa častni doktorat. Izdal je več publikacij o plesu in se posvetil tudi pedagoškemu delu, kot gostujoči baletni mojster sodeluje s plesnimi ansambli po svetu. S svojim ansamblom Alonzo Kong LINES Ballet je leta 1989 ustanovil tudi LINES Dance Center, kjer poteka več kot osemdeset plesnih tečajev za mladostnike in odrasle; 2001 je ustanovil baletno šolo LINES Ballet School in leta 2006 je v sodelovanju z Dominikansko univerzo Kalifornija zasnoval tudi diplomski študij plesa.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je Alonzo King LINES Ballet predstavil dve novejši plesni odrski stvaritvi koreografa Alonza Kinga: Refrakcija iz leta 2009 in Rasa iz leta 2007.
Koreografijo Refrakcija je Alonzo King snoval na skladbo Jasona Morana Compositions, ki ga je publikacija Rolling Ston imenovala za najbolj izzivalnega misleca sodobnega jazza. Glasbenik Jason Moran je nedvomno mladi glasbenik novodobnih trendov, ki na svojstven način razčleni in razcepi določene ritme, tonske segmente, zvočne posnetke ali instrumentalne fraze, da bi jih na novo presnel in strukturiral v novemu ritmu. Predstavil se nam je s svojo kompozicijo Jason Moran Compositions, ki je delovala meditativno, temu vzdušju pa je docela sledila tudi Alonzova koreografija Refrakcija. Ples v koreografiji Refrakcija se prostorsko lomi in spreminja v siju reflektorjev in nizanju prostorskih geometričnih oblik, ki si sledijo po diagonali, po stranicah odrskega pravokotnika ali v sredini odra, v solističnih izvedbah, v duetih in skupinskih sosledjih. V predstavljenih koreografskih segmentih se plesalci vrstijo in grupirajo, kot da bi pripadali neki kolektivni skupnosti – dozdevni čredi; kam, kako in zakaj – kot da niti ni pomembno. Na trenutke izvedbe zaplesanih figur izzvenijo kot animirane podobe risarjeve skicirke.
Baletni koraki odličnih izvedb se v plesni kompoziciji ponavljajo v ne ravno razkošnem obsegu, tisto, kar pa je v teh plesih oblikah fasciniralo, so bile roke; lebdele so, kot bi se gnetle iz plastelina in poustvarjale žive plastične oblike. In ko telo plesalca v Alonzovi koreografiji sloni na nogah, ki posameznika lepijo na materijo tal, so roke njegove peruti, silnice v povezavi s tistim nad materijo, so oblike, ki ovijajo lastno telo in so ovijalke, s katerimi skupine med seboj komunicirajo. Plesne forme in telesne skulpture se v koreografiji nedvomno izkažejo kot likovno atraktivne, pa vendar kljub vsem superlativom izvedbe je koreografija Refrakcija izzvenela kot nedorečena celota v primežu novodobne glasbe. Pravo nasprotje koreografiji Refrakcija je drugo delo Alonza Kinga Rasa, ritmično bogata glasbena in plesna simfonija, ki nas v glasbeni priredbi table in izvedbi Zakirja Hussaina ter Kale Ramnath popelje na dvore severne Indije v začetku 18. stoletja, ko so kompleksni ritmi vedno znova spodbujali telo k gibanju.
Ko slediš obema koreografijama, se zdi, da v procesih plesne izvedbe ni posebnih razlik oziroma je plesni slovar (baletni koraki, ornamentalni slog rok in prostorske strukture) v obeh koreografijah formalno izenačen, vendar ob tem starodavnem ritmu in čutni glasbi table pa se gibanje neverjetno plemeniti, dodatno čutno bogati in oživi. Komplicirani ritmi zahtevajo od plesalcev kompleksno poglobljenost in izredno koncentracijo, medtem ko se pred gledalci vrstijo oblike, ki spominjajo na skulpture indijskih templjev ali zgodbe ljubezenskih prepletov. Tokrat je avtorju uspelo kulturni slog in preteklost odeti v novo stilno pa vendar še prepoznavno obliko. In koreografija Rasa je povsem prevzela gledalce, aplavza nikakor ni hotelo biti konec, navdušenje pa se je skupaj z gledalci širilo še naprej po hodnikih Cankarjevega doma.
Alonz King LINES Ballet je vsekakor vrhunski sodobni baletni ansambel, ki se nam je predstavil kot svojevrstni hibrid klasičnega baleta in modernih plesnih pristopov, ko skulpture rok povsem na novo zaživijo in nas popeljejo v novi svet plesnih oblik in čutnosti. Da je govora o vrhunskih plesalcih baleta Alonz King LINES Ballet, potrjujejo tudi prestižne nagrade monaške princese Grace, ki jih je šest plesalcev ansambla že prejelo. S svojim inovativnim pristopom do baleta in plesnega medija koreograf Alonzo King gotovo bogati klasične baletne prvine z novimi pridihi časa, istočasno pa sodobni plesni tematiki daje novi vzgon.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.