Balet Hrestač je ‘nuja’ decembrskega programa vseh baletnih hiš po svetu. Claudia Sovre si je ogledala mariborskega.
Kdor se na kakršen koli način ukvarja z baletom, pa naj bo to profesionalno ali le ljubiteljsko in ima na svojih FB, IG, itd. profilih večje število ‘prijateljev’, zaposlenih v enem od profesionalnih baletnih ansamblov v Evropi in svetu, je že v novembru zasledil številne objave baletnih plesalcev v smislu: ‘Maraton se začenja. Danes na sporedu prva letošnja predstava Hrestač, imeli pa bomo še XXX ponovitev (recimo, da je teh v povprečju 10-20 od konca novembra do začetka januarja). Plešem v teh in teh vlogah. Vabljeni!’ Sledijo seveda številni ‘smeškoti’ veselja, smeha, moči, baletnih špičk, pa tudi strahu, saj zdržati toliko ponovitev iste klasične baletne predstave v tako kratkem času ni mačji kašelj – niti fizično, niti psihično. Sploh pri nas, kjer je problem ‘ne-upokojevanja’ še vedno neurejen in tako praktično polovica ansambla ne more plesati v večini številnih vlog, ki jih Hrestač ponuja in zahteva, temveč jih baletni asistenti lahko zaposlijo le na bolj statičnih / igralskih vlogah. To pa pomeni, da pade na preostalo polovico ansambla dvojno delo, med predstavo se preoblačijo se kot nori iz vloge v vlogo, danes plešeš v vlogi solista, jutri si v ansamblu, počitka med zaporednimi predstavami praktično ni. Asistenti dobesedno čarajo, da s (pre)majhnim številom plešočih plesalcev predstavo sploh sestavijo in izpeljejo vse ponovitve. V ‘dobrih starih časih’ smo imeli za vsako vlogo rezervo, oziroma več njih, če kakovostno nisi odgovarjal zaradi nezadostnega obvladovanja tehničnih prvin, če se je na tvojem telesu nabral kakšen kilogram preveč, kar za določeno vlogo ni bilo sprejemljivo, so te enostavno zamenjali, kar je v ansamblih, kjer vsi plesalci lahko plešejo, tudi vsakodnevni ritem delovnega procesa. Če pa ga kaj dolgo ‘sračkaš’, pa enostavno izgubiš pogodbo, saj je na svetu ogromno odličnih baletnih plesalcev, brez službe, ki bi ‘ubijali’ za pogodbo v velikih baletnih ansamblih državnih operno-baletnih hiš. Tako pač je v večini sveta, pri nas pa…. No, rajši ne bom pregloboko zabredla v to temo, ker bo zmanjkalo prostora na Barbarinem portalu za Hrestača.
Z začetek pobrskajmo po zgodovinski podatkih o predstavi Hrestač in njenem razvoju do danes. Hrestač predstavlja celovečerni klasični balet v dveh dejanjih na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, ki se dogaja na božični večer ob vznožju božičnega drevesa in je v večini plod otroške domišljije. Zgodba je priredba kratke zgodbe E. T. A. Hoffmanna iz leta 1816 Hrestač in mišji kralj. Prvi koreograf baleta je bil Marius Petipa, s katerim je Čajkovski sodeloval že prej, pomagal pa mu je Lev Ivanov. Čeprav celoten uprizorjen balet Hrestač ni bil tako uspešen kot 20-minutna istoimenska suita, ki jo je Čajkovski premierno uprizoril devet mesecev prej, je Hrestač kmalu začel pridobivati na priljubljenosti, osvojil srca publike in se tako ohranil do današnjega dne kot železni repertoar velike večine narodnih operno-baletnih gledališč. Partitura Čajkovskega vsebuje nekatere od njegovih najbolj znanih skladb, ki so se skozi leta spremenile že v prave ‘evergeene’.
Zgodovinska Premiera v Sankt Peterburgu ni bila ocenjena kot uspešna predvsem v koreografskem smislu, bolj prizanesljivi so bili kritiki do glasbe Čajkovskega. Alexandre Benois, znani umetnik in kritik tistega časa, je koreografijo prizora bojevanja med vojaki in mišmi pisal kot zmedeno: ‘Človek ne more ničesar razumeti. Neurejeno prerivanje iz kota v kot in tekanje naprej in nazaj – precej amatersko.’ Prav tako so sledile slabe kritike, ker naj ne bi zvesto sledil Hoffmannovi zgodbi. Kritiki so Petipaju zamerili preveliko izpostavljenost otrok, ter dejstvo, da prva da balerina ni stopila na oder do velikega grand pas de deuxa blizu konca drugega dejanja. Nekaterim se je prehod med realnim svetom prvega dejanja v domišljijskega, ki je sledil v drugem dejanju, zdel preveč nenaden.
Leta 1919 je koreograf Alexander Gorsky uprizoril produkcijo, ki je izločila Sladkorno vilo in njenega kavalirja, njuni vlogi pa sta prevzela deklica Klara in princ Hrestač, ki so ju namesto otrok uprizarjali odrasli plesalci, kar je vplivalo na številne kasnejše različice. Hrestač je bil kot skrajšana verzija izven Rusije prvič uprizorjen v Kraljevi Operni hiši v Budimpešti, prva celotno uprizoritev pa je po izvirni Petipajevi različici leta 1934 v Angliji postavil Nikolaj Sergejev. Predstava je je po Petipajevi različici širila po svetu po Evropi, odpotovala v Ameriko, kjer je leta 1954 svojo koreografsko verzijo za New York City Ballet predstavil tudi George Balanchine. Ta je za spremembo od različnih koreografov, ki so začeli dodajali svoje ideje, ostal zvest izvirnemu libretu. V drugi polovici 20.stoletja so se začele pojavljati nove produkcije (Mark Morris, Matthew Bourne, Mikhail Chemiakin), ki so se radikalno oddaljile od prvotnega libreta, katerega je popolnoma zavrgel Maurice Bejart in se tudi oddaljil od osnovnih likov predstave.
Lahko bi rekla, da je v 21. stoletju zopet naraslo zanimanje za velike baletne predstave, zato se te vračajo v svoji najčistejši podobi, kot tudi raznih (neo)klasičnih koreografskih različicah. Saj zanimanje publike definitivno raste, klasične baletne predstave so večinoma razprodane. Prav tako se viša tehnični nivo baletnih plesalcev, ki svoje telo v baletnem smislu telo vedno bolj razumejo in obvladajo, k čemer poleg vsakodnevnih baletnih treningov v veliki meri pripomorejo spremljevalne tehnike in znanja.
Na baletnih šolah in akademijah izven Slovenije imajo učenci kot del učnega načrta med drugim tudi redne treninge Progressive Ballet Technique, s pomočjo te tehnike maksimalno ozavestijo mišice svoje telesa, kar omogoča hitrejše in boljše usvajane baletne tehnike. Seveda pri nas baletni izobraževani sistem še vedno plava v preteklem stoletju, tudi na to področje raje ne bom zašla, ker me preveč jezi in žalosti. Posamezniki se sicer trudijo(mo), ampak karavana gre naprej. Bom samo rekla upanje umre zadnje!
V ljubljanski Operi je predstava Hrestač – Božična zgodba v koreografiji Youria Vamosa in seveda na glasbo enega in edinega P. I. Čajkovskega nepretrgoma na sporedu že od same premiere, 28. novembra 2002. Vamos je osnovno različico Hrestača nadgradil z brezčasno mojstrovino Charlesa Dickensa, Božična zgodba. Tako je v prvem dejanju namesto dogajanja ob božičnem praznovanju Klare in njene družine v domačem okolju, v ospredju zagrenjen ljudomrznež in skopuh Scrooge, ki sovraži božič in s svojo nejevoljo in škodoželjnostjo vsakodnevno greni življenje svojim sovaščanom. Ko pa ga na božično noč duh njegovega pokojnega poslovnega partnerja Marleya skozi sanje napoti na čarobno potovanje, Scrooge spozna krivice, ki jih je storil v življenju, pogleda na svoje bivanje na tem svetu iz druge perspektive, se pokesa ter postane ljubeč in radodaren človek. V drugem dejanju je Vamos precej sledil originalni zgodbi Hrestača, le zaključek zopet sledi Dickensovim likom in praznovanju vaščanov ob Scroogovi spreobrnitvi na božični dan. Ta velika uspešnica se je s svojim globokim sporočilom, da človeka lahko osrečita predvsem prijaznost in sočutje do drugih ljudi, globoko usedla v srca ljubljanske (in širše) publike, tako da so klub številnim vsakoletnim ponovitvam običajno vse predstave popolnoma razprodane, karto pa si morate kupiti takoj, ko se te sprostijo v blagajni, saj v trenutku izginejo in potem naši najbližji ostanejo dolgih obrazov in solznih oči ob besedah: ‘Kaj res letos ne bomo šli pogledat Hrestača?’ Osebno sem bila pri tej predstavi prisotna od njenega ljubljanskega začetka, premierno v igralski vlogi gospe Drosselmeier, istočasno sem sodelovala tudi pri organizaciji premiere kot asistentka predstave in koordinatorka. Lahko bi rekla, da predstavo res že poznam na pamet, pa vendar se je nikoli ne naveličam, saj v Vamoševi skrbno izdelani dramaturgiji in osredotočeni viziji vedno najdem kaj novega, menjajo se tudi zasedbe in seveda želim videti vsakega novega plesalca v novi vlogi, pa naj bo ta solistična ali pa predstavlja del ansambelskega plesa. Tudi moji najbližji želijo vsako videti tega istega Hrestača. To je enostavno postala naša družinska tradicija, do letos, ko sem zaradi vseh aktivnosti (saj veste, človek v penziji nikoli nima časa), pozabila pravočasno rezervirati karte, pa sem mislila bomo šli pa januarja, pa se je, ti šment, tudi januar pokazal popolnoma razprodan. Rajši se ne spomnim presenečenega in nato obtožujočega pogleda mojega sina, ko sem mu sporočila žalostno novico, tako da bom naslednjo sezono ‘stanbdby’ za karte že od septembra. Tradicijo je pač treba gojiti naprej, sploh če ta krepi družinske ali prijateljske vezi, kar je v tem času še posebej dragoceno.
Sem se pa odločila, da zaradi penzionističnega privilegija možnosti razpolaganja s svojim časom letošnji december obiščem SNG Maribor in si s svojo boljšo polovico ogledam njihovega Hrestača, saj prej enostavno nikoli ni bilo priložnosti. Umetniki smo pač najbolj zaposleni prav v prazničnih dneh, ko nudimo zabavo ljudem ob njihovih dela prostih dnevih, ter jim skozi ponujeno razvedrilo pokažemo dotedanje dosežke ansambla. Takšna je pač naša usoda, naše poslanstvo, zato smo se odločili za ta poklic. In ko mi začne nekdo jokcati in stresati nejevoljo: ‘A spet moram delati za silvestrski večer, za Božič !?’, mi po strelčevsko kar odnese pokrov. Pa pojdi v drugo službo, si mislim, redni delovnik, nič praznikov, nič ubadanja s svojim estetskim videzom, pa še boljša plača po vsej verjetnosti. Pojdi in prepusti svoje mesto drugemu, ki si tega dela želi in ga čuti kot svoje poslanstvo! Grrrr…..
Mariborskega Hrestača sem si ogledala 30. decembra, saj sem se imela namen za Silvestrski večer prepustiti domačemu kavču v objem in uživati v kulinaričnih dobrotah (ki jih pripravlja moj dragi z neverjetnim veseljem, jaz pa jih še z večjim veseljem konzumiram in hvalim) in ob kozarčku (oziroma nekaj njih, hehe) dobre penine. Po celoletnem bezljanju naokrog mi ta večer vsako leto bolj paše preživeti doma, saj sem jih sicer večino preživela v službi – na ali ob odru ljubljanske Opere, kar mi nikoli ni bilo odveč, temveč sem si to nekako štela v čast. Vstopnici sem k sreči kupila že v začetku oktobra, saj so bile vse predstave Hrestača tudi v Mariboru kmalu razprodane.
V preddverju mariborskega gledališča nas je ob vhodu pozdravila ogromna, bogato okrašena jelka, obiskovalci in njihovi otroci so bili praznično urejeni, v zraku je bilo čutiti toplo novoletno vzdušje. Simpatični gledališki list predstave nam v obliki zgibanke, ki za katerega je bilo pohvalno odšteti le dva eur, ponudil osnovne podatke o predstavi: Balet v dveh dejanjih in štirih slikah, glasba: P. I. Čajkovski, libreto: Marius Petipa, po zgodbi: Mišji kralj in Hrestač, Ernesta Theodorja Amadeusa Hoffmanna, praizvedba: 18. december 1892, Marijinsko gledališče Sankt Peterburg, koreograf: David Nixon, dirigent: Simon Robinson, scenograf: Charles Cusick Smith, kostumograf: David Nixon, oblikovalec svetlobe: Pascal Merat, asistenti koreografa: Alenka Ribič, Cleopatra Purice, Anton Bogov, inspicienta: Matjaž Marin, Iztok Smeh.
Gledališče se je napolnilo do zadnjega kotička, svetlobo je nadomestila teatrska tema, prihod dirigenta smo pozdravili z močnim aplavzom, ta je dvignil svojo taktirko in orkester nas je s prvimi toni uverture popeljal na čarobno potovanje baleta Hrestač. Ker mariborska verzija sledi originalni različici, se prvi prizor z naslovom Praznični večer dogaja na božični večer, 24. decembra na domu zdravniškega svetovalca Stahlbauma. Okrašena jelka in božična darila samevajo v veliki praznični sobani, kamor je nestrpnim otrokom prepovedano vstopiti do večera, oziroma prihoda gostov, zato Klara (Catarina de Meneses), njena sestra Louise (Asami Nakashima) in brat Frederik (Matteo Magalotti) nestrpno pričakujejo prve povabljence. Louisin fant James (Yuja Omaki) prihiti zadnji trenutek in božično praznovanje se lahko začne. Boter Drosselmeier (Lucio Mautone) je kot darilo otrokom pripravil posebno presenečenje, lutkovno gledališče z nastopajočimi mehanskimi lutkami, dvemi francoskimi pralineji (Tijuana Križman Hudernik in Tomaž Viktor Abram Golub) in Kitajcem (Aleksandar Trenevski). Predstava otroke navduši, Drosselmeier pa podari Klari še posebno darilo, lutko Hrestača, ki ji ga bratec Franc ukrade iz rok in jo med igro po nesreči zlomi. Drosselmeier lutko popravi in jo vrne užaloščeni Klari, ki jo v naročju nežno ziba in tolaži vse do konca prazničnega večera, ko gostje odidejo na svoje domove.
V drugem prizoru, z naslovom Mišji kralj in Hrestač, se soba z božično jelko naenkrat spremeni v začarano okolje, polno skrivnosti. Ura odbije polnoč in na odru zagledamo velikanskega Mišjega kralja (Tomaž Viktor Abram Golub) v spremstvu svojih dveh miških podanikov (Metka Masten, Ines Uroševič), ki dvigujejo napetost atmosfere. Klara se izmuzne iz postelje, da bi obiskala bolnega Hrestača, ko se iz vseh lukenj začnejo plaziti miši (učenci baletnih šol). Zasliši se glasen pok topovske krogle in Hrestač (Sytze Jan Luske), ki medtem oživi in zraste do človeške velikosti, s svojimi kositrnimi vojaki in konjenico prihiti na pomoč deklici Klari. Kljub napenjanju vseh svojih moči uspejo vojaki prestrašiti le nekaj miši, zmaga bitke pa se nagiba na mišjo stran. Ko Klara zasluti, da je njen dragi prijatelj v življenjski nevarnosti, zaluča veliko božičino darilo v Mišjega kralja, ta izgubi ravnotežje, kar izkoristi Hrestač in ga zabode s svojim mečem. Užaloščene miši se razbežijo in odnesejo svojega poglavarja, Klara pa steče k svojemu Hrestaču, ki se nepričakovano spremeni v prelepega mladeniča.
Tretji prizor nosi ime Zimske sanje, saj se soba spremeni v lesketajoč zimski gozd, na katerem se poigravajo plešoče snežinke. Klara in Hrestač se jima pridružita ob zimskem rajanju, nato pa se na saneh odpeljeta proti pravljičnemu dvoru. Drugo dejanje sestoji iz ene same slike, pod imenom Plesno slavje na prazničnem dvoru. Klara in Hrestač se po sneženi pokrajini pripeljeta na dvor, kjer ju pričaka Drosselmeier in ju vodi skozi velikansko dvorano. V njej se druga za drugim zvrstijo eksotični plesi iz celega sveta. Španski ples (Klavdija Stanišić, Branka Popovici, Davide Buffone), Kitajski ples (Matteo Magalotti, Aleksandar Trenevski), Arabski ples (Mina Radaković, Cristopher Thompson), Praline (Galina Čajka, Tijuana Križman Hudernik, Tomaž Viktor Abram Golub), Ruski ples (Ionut Dimita, Matteo Magalotti, Aleksandar Trenevski) in Valček cvetlic (Branka Popovici, Hristina Stoičeva, Olesja Hartmann Marin, Tea Bajc, Monja Obrul, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut). Kot vrhunec slavja nam zaplešeta Klarina sestra Luise (Asami Nakashima) v podobi čudovite Sladkorne vile in njen izbranec James (Yuja Omaki), ki se se pojavi v vlogi postavnega princa. V poskočnem finalu vsi dvorjani bučno in radostno slavijo Klarin zmagoslavni podvig. Ko prvi sočni žarki prebudijo jutro naslednjega dne, izginejo čarobne sile iz Klarinih sanj. Ta je namreč vsa utrujena od napornega večera in noči, ki je sledila, zaspala ob vznožju božične jelke, v zvestem objemu svoje lutke Hrestača. Ljubeči oče jo še spečo odnese v posteljo k nadaljnjem počitku, gledalcem pa izza vrat velike praznične sobe pomežikne Hrestač v človeški podobi in pusti gledalce v dilemi – morda pa vse to le niso bile samo sanje.
Kaj lahko povem o mariborskem Hrestaču? Za začetek moram priznati, da so me fascinirale domače balerine, te, ki niso več v cvetu svoje mladosti (brez zamere, punce), saj so se v prvi sliki skoraj vse povzpele na ‘špice’ in pokazale, da vzdržujejo solidno baletno kondicijo in skrbijo za svoj fizični izgled, saj koreografija ni bila ravno enostavna in statična. Tako se dela, drage moje, vse se da, če se hoče! V zahtevnih solističnih vlogah sta kot vedno blesteli vodilni solistki mariborskega baleta Catarina de Meneses in Asami Nakashima, naš nepremagljivi Yuya Omaki, (upravičeni) ljubljenec publike, pa je že ob svojem prvem vrtoglavem skoku, ki ga je ponesel v višave, tja pod reflektorje, izzval aplavz in glasne vzklike navdušenja s strani publike. Yuya je pač zgodba zase, zaenkrat mu ni enakega, kljub več resnično talentiranih plesalcih, ki trenutno bogatijo mariborski ansambel. Navdušil je tudi Lucio Mautone kot Drosselmeier, saj vloga zahteva predvsem veliko odrskega izraza in igre, kar je Lucio s svojo močno karizmo neverjetno zrelo prenesel gledalcem. Veliko je še solističnih vlog, manjših in večjih, ne bom naštevala vsakega posebej, lahko pa povem, s svojimi nastopi prav vsi opravičili zaupanje, ki jim je bilo dodeljeno ob izboru koreografa, oziroma kasneje, s strani umetniškega vodje Edvarda Cluga, ki že dolgo in uspešno krmili mariborski balet in baletnih asistentov predstave. Dekleta v Snežinkah in Valčku so odlično opravile svojo nikakor enostavno nalogo, bi si pa želela, da bi bil ansambel številčnejši in bi se ta dva plesa lahko izvedla z več balerinami. Mariborski oder je precej večji od ljubljanskega in kar kliče po bogatih ansambelskih scenah, vendar pa sem prepričana, da to zaradi pomanjkanja mladih plesalk in plesalcev za zdaj v plesu Snežink in Cvetličnem valčku pač ni mogoče. Morda, nekoč, ko ministrstvo za kulturo sprejme neko reformo, ki bo obema baletnima ansambloma dovolila, da končno zadihata s polnimi pljuči. Upajmo, čimprej!
Vzpodbudno in pohvalno je bilo videti kar nekaj mladih plesalcev, ki so nedavno končali mariborski konservatorij in kakovostno popolnjujejo ansambel, na visokem tehničnem nivoju, pa naj bo to v ansamblu, ali pa celo v solističnih vlogah (Aleksandar Trenevski, Nuša Urnaut, idr.). Izpostaviti moram tudi najmlajše, otroke iz baletne šole, ki so suvereno in ljubko opravili svoje naloge v vlogah Otrok v prvi sliki in malih Miši. Nikakor ne smem pozabiti pohvaliti asistente, ki so predstavo pripravili, oziroma jo obnavljajo vsako leto znova in rešujejo krizne situacije, ko nastopijo bolezni ali poškodbe in podobno. Iz dolgoletnih izkušenj lahko povem, da biti asistent koreografa, oziroma predstave, predstavlja težko in pomembno delo, ki nosi ogromno odgovornosti za izvedbo in kakovost predstave. Pa vendar asistenti po navadi ostanemo nekje v senci, ob strani, pokloni so namenjeni solistom, koreografom, mi pa se, kadar nas povabijo na oder, običajno bolj sramežljivo nasmihamo s strani. Tako pač je, v našem poslu. Mariborčani so ustvarili predstavo, ki bo v božično novoletnem času popolnjevala njihovo gledališče do zadnjega kotička še naprej, saj tudi v Mariboru veliko družin tradicionalno obiskuje tega istega Hrestača vsako leto in namerava ohranjati tradicijo še naprej. Dober glas pa se širi v deveto vas in tako se vsako leto pojavijo gledalci, ki Hrestača vidijo prvič in zagotovo se neki od njih zaljubijo ne le v predstavo samo, kot takšno, temveč v celoten božično-novoletni paket, ki spremlja Hrestača in ga dela na nek način čarobnega. Pridite, pridite, dragi gledalci, saj za plesalce in vse ostale zaposlene v gledališču, ki skupaj z njimi sestavljajo pogonsko kolesje tega umetniškega stroja, ni ničesar lepšega kot to, da z odrske perspektive vidijo zadovoljne obraze občinstva, iskrice v otroških očeh, zamaknjene nasmehe starih staršev, da slišijo hrup, ki ga proizvajajo dlani, ko močno in dolgo udarjajo ena ob drugo, da slišijo doneče vzklike sreče in pohvale. To je za umetnike največje plačilo za ves trud, ki ga vlagamo v naše delo, v tem trenutku so poplačane vse dolge vaje v baletni dvorani, bolečine v mišicah, krvavi žulji, slabi dnevi, ko bi ti ne gre in misliš, da ti nikoli ne bo šlo, vse izgine. Ostane le tisti božanski občutek odra, umetnosti in nas, ki se kopljemo v njej, v brezčasnem in breztežnostnem vakumu opoja, ki ga pozna le umetnik, ki ljubi svoj poklic na način, da mu ta predstavlja način življenja, oziroma pogoj za izpopolnjeno življenje v njegovi najgloblji biti. In, ko si enkrat okužen, zasvojen z odrom, z umetnostjo, s celotnim paketom, ti ni več pomoči. Verjemite, tudi to govorim iz izkušenj…
