V petek se je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma po planu odvila še ljubljanska premiera koprodukcijskega baleta Bajadera. Predstavo, ki je davkoplačevalce stala 220.000 evrov, je na začetku spremljal škandal o angažiranju oziroma neangažiranju hrvaškega koreografa Dinka Bogdaniča. Spomnimo. Oba baletna šefa, tako mariborski Edward Clug kot ljubljanski Jaš Otrin, sta se lani junija dogovorila s hrvaškim koreografom Dinkom Bogdanićem, da bo postavljal svojo verzijo Bajadere. Sklenili so tako imenovani "gentleman agreement", kar pomeni, da so si segli v roke, že postavljali urnik dela in zasedbo solističnih vlog. Nato pa je Bogdanić po telefonu prejel obvestilo Edwarda Cluga, da je sodelovanje z njim prekinjeno po naročilu Ministrstva za kulturo in pritiskov upokojenega baletnika Vojka Vidmarja zaradi obtožb o plagiatu, ki naj bi ga imel Bogdanič na vesti. Slednji je seveda vse to zanikal, grozil z odvetnikom, na koncu pa se je menda dogovoril, da bo za ljubljanski balet pripravil projekt letos jeseni. Dogovor med Bogdaničem in ljubljanskim baletom smo preverili pri novem PR šefu Robertu Celestini, ki nam je odgovoril: "Gospod Dinko Bogdanič že sodeluje z našo hišo, vendar njegov angažma ni povezan z dogodki, ki jih omenjate. Sodelovanje je plod dosedanjega dobrega sodelovanja. Tudi baletna predstava, na kateri dela v sezoni 2010 /11, je že določena, vendar o projektih, ki še čakajo na potrditev strokovnega sveta in sveta SNG Opera in balet Ljubljana, v tem trenutku še ne moremo govoriti." Hrvaški koreograf torej ne bo iskal pravice v Bruslju, kot je lani junija napovedoval, raje se je "zdilal" z ljubljanskimi vrhovnimi šefi, mariborski so bili menda popolnoma gluhi za eventuelni opravičilni Bogdaničev angažma.
Pa se vrnimo k petkovi premieri Bajadere, ki je nastajala od lanskega junija v koreografiji Rafaela Anikjana, na kateri so plesali Bojana Nenadović Otrin v vlogi Nikije, Rita Pollacchi kot Gamzati, Giuseppe Picone kot Solor, Tomaž Horvat v vlogi Brahmana in ostali ljubljanski baletni solisti in ansambel. Kakovost predstave je bila po mnenju enih odlična, po mnenju drugih pa absolutno zrela za pozabo, vsekakor pa boljša kot premiera v Mariboru.
Naša sodelavka Klavdija Zupan pa je ob videnem zapisala.
Balet Bajadera, ki ga lahko od prejšnjega tedna spremljamo v Cankarjevemu domu, je koprodukcija ljubljanskega in mariborskega baletnega ansambla. Odločitev za koprodukcijo je pri trenutnem brezdomstvu ljubljanskega ansambla logična. Kot običajno pri večjih gledaliških projektih je bilo o izboru ustvarjalcev baleta kar nekaj govoric, ki pa so s stališča gledalca nepomembne, saj šteje le rezultat. In ta je dober. V prvih dveh dejanjih se vzpostavi ljubezenski trikotnik med tempeljsko plesalko – bajadero Nikijo (na premieri v Ljubljani izredno krhka, elegantna in v baletnih solih vrhunska Bojana Nenadović Otrin), ki zavrne Brahmana (Tomaž Horvat se je izkazal z monumentalno odrsko prezenco) v korist ljubezni do vojščaka Solorja (z izrazitim moškim nabojem Giuseppe Picone), ta pa je zaročen z radževo hčerjo Gamzati (energična, spletkarska in izredno zapeljiva Rita Pollacchi). Gamzati prepozna stanovitnost ljubezni v obeh zaljubljencih in se odloči tekmico odstraniti. Na razkošni poroki svojega ljubega tako Nikija izdahne zaradi kačjega pika – kazen, ki si jo je za tekmico izmislila Gamzati. Zadnje dejanje je Sonorjev privid Nikije v kraljestvu senc, kjer se odzove vabilu svoje ljube in se ji pridruži. V premierni zasedbi so bile vse vloge zasedene optimalno, izkazali so se tako ljubljanski kot mariborski solisti, ansambelske slike so pokazale lepo usklajenost predvsem plesalk v zadnjem dejanju. Presežek je absolutno na strani prvakinje ljubljanskega baleta Bojane Nenadovič Otrin, ki je naslovno vlogo odplesala ne le baletno dovršeno, temveč je uspela svojo siceršnjo hladno eleganco obogatiti z drobci krhkosti. Rita Pollachi kot spletkarska Gamzati ji je bila dostojna nasprotnica.
Zasluženo dolg aplavz so po svojem nastopu dobili plesalci v ognjenem plesu, predvsem solista Branka Popovici in Lukas Zuschlag, v plesu senc pa so v solih zalebdele Ana Klašnja, Tjaša Kmetec in Tijuana Križman Hudernik. V današnjem hitrem in z drobci informacij nabitem vsakdanjiku je spremljanje predstave z množico nastopajočih še vedno celovito doživetje. Zdi se mi, da je glasbeno gledališče z ohranjanjem repertoarja iz 19.stoletja v klasični maniri najbližja pot v preteklost. Obisk klasičnih opernih ali baletnih predstav je kot obisk dobrega muzeja – nepozabno doživetje, iz katerega še dolgo črpamo v refleksiji vsakdanjika.
Kraševa bajadera, s katero smo se lahko posladkali obiskovalci predstave, je prava primerjava za prikazani balet. Ne glede na to, kolikokrat so v minulih letih zamenjali način zavijanja te čokoladne poslastice, je vsebina vedno ostala ista. Uspešna receptura ne potrebuje izboljšav, lahko pa doživi manjše kozmetične popravke v embalaži. Očitno je spoštovanje tradicije bilo vodilo vseh ustvarjalcev predstave. Koreograf Rafael Avnikjan je v sodelovanju z dirigentom Allinom Grigorjevičem Vlasenkom vodil plesalce v dosledno klasični maniri, kjer ni dovoljeval odstopanj od utečenih baletnih konvencij. Odločitev dirigenta, da v prvih dveh dejanjih ne dopušča prekinitev za aplavze po atraktivnih solističnih točkah, je bila absolutno v prid razvoju odrskega dogajanja. Vizualno (scenograf Juan Giullermo Nova in kostumograf Luca Dall Alpi) je bila Bajadera "zavita" v prepoznavno embalažo, vsebina je klasična, in takšno ima občinstvo najraje.
Please select a featured image for your post
