V Murski Soboti petnajst let festivala domačega in mednarodnega sodobnega plesa
Osrednji slovenski festival sodobnega plesa Fronta@ letos obhaja svojih 15 let, vsa ta leta deluje ob koncu avgusta, tudi gosti prestižne mednarodne in domače sodobne plesne skupine v Murski Soboti. Umetniški vodja festivala Front@, Matjaž Farič, je za to obletnico imel velike načrte, da bi festivalsko Fronto usmeril še na druga slovenska območja, ko bi se festival začel že julija na zahodu države, v Novi Gorici. In je tudi Ljubljana bila ena njegovih področnih načrtov, žal pa črtana iz razpisa financiranja navkljub ljubljanskim željam in potrebam tudi njene plesno razgibane okolice. Ko se je vse lepo doreklo že pred začetkom leta, je priletel neznani covid-19, z njim pa že znana shema prilagajanja ter črtanja, ko so se meje zapirale in načrti obstali. Potem pa se samo še čakalo, praktično vse do poletnega julija. Takrat so se začela svitati obzorja 15. Fronte, tudi znova pripravljati festival sodobnega plesa, ki je letos potekal v Murski Soboti od 26. do 28. avgusta, in to na različnih mestnih prizoriščih, na odprtih odrih, tudi v Muzeju in Gledališču Park.
Koreograf in režiser Matjaž Farič se je ob vseh ukrepih hitro odločil, da letošnji festival teče po vzoru Gledališča Ane Monro, predstave pa popelje na odprte prostore neposredno do meščanov, gledalcev. Povabili so tudi slovenske plesalce, ki že nižejo mednarodne uspehe in sodelujejo z znanimi plesnimi skupinami, kot je Vrhničan Jernej Bizjak in je Sobočanka Anamaria Klanjšček. Farič je poudaril, da je že čas, da se v ospredju naše umetniške plesne scene izpostavi plesni par Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia, ki sta s svojim duetom De-Set postala lanska zmagovalca prestižnega tekmovanja Jacob̕ s Pollow New York. Duet bosta predstavila na zaključku drugega večera v Gledališču Park; medtem ko bo njun projekt De-set oktobra, 24. in 25., na sporedu Linhartove dvorane CD Ljubljana. “Nastja in Michal sta plesni in življenjski par, kar je za plesni duet v tem času covida-19 tudi svojevrstna prednost, ko lahko skupaj in brez težav ustvarjata ter nastopata,” je dejal Farič in nadaljeval: “Seveda sem zadovoljen, da nam je ob vseh virusnih težavah uspelo postaviti festival Front@, in to še v pravem terminu. Vse do začetka festivala nismo vedeli, ali bo plesna skupina iz Barcelone lahko nastopila. No, tik pred predstavitvijo festivalskega programa pa so na srečo javili, da prihajajo. Morali so opraviti teste na covid-19, in ker so bili uspešno opravljeni, so lahko prišli. Stroške testiranja smo si delili, kar je prav, saj smo sila želeli, da gostujejo, oni pa, da lahko končno plešejo in nastopijo. Tudi smo z letošnjo festivalsko edicijo imeli veliko več dela, kot je to običajno, in to ravno zaradi negotovosti ter prilagajanja programa obstoječi situaciji. Podobnih epidemij bo gotovo še, zato je treba misliti na zaščito, ob tem nikakor ne smemo pozabiti na umetnost. Zato letošnji festival poteka pod geslom: Zaščititi sebe in druge, predvsem pa ne pozabite na umetnost. Zanimivo pa je, kako smo se letos ob tej krizi lahko povezali z vsemi kulturnimi ustanovami v mestu: z zavodom za kulturo, turizem in šport, mladinskim in informativnim klubom, muzejem in knjižnico, tudi pripravili predstave na danih prostorih.̕“Festival 15. Front@ se je neuradno začel z uvodnim dnem 25. 8., ki je bil dodan ravno zaradi omejitev protikoronskih ukrepov, tudi so bila dosledno upoštevana navodila NIJZ. In ker je bilo več zanimanja za oglede posameznih dvoranskih predstav od tokratnih danih možnosti, so nekatere predstave morali tudi večkrat ponavljati.
Uradno odprtje festivala se je začelo zvečer 26. avgusta na odprtem odru pred Gledališčem Park z britanskim plesnim duetom: Theo Clinkard & Leah Marojević, z avtorskim tretjim sklopom njune petdelne prostorsko neodvisne kompozicije ali koreografske serije: The Elsewhen Series, petih ekspresivnih skic o bivanju teles v prostoru in času, kjerkoli in kadarkoli. Na tej odprti, zračni odrski površini sta umetnika zaplesala sebi in gledalcem v veselje, ta svoj tretji del, ki se sliši kot vzklik telesu: Gibaj se, da čutiš, čuti, da se gibaš. Drugi in prvi del njune komorno zasnovane serije sta nadaljevala v Pomurskem muzeju, ko telesi nemoteno drsita na mali površini grajske kapelice, se med seboj prelivata v črnih oklepih s trdo masko čez obraz; možno zaščito pred nevidno nevarnostjo; ko se nehote zamisli ob naslovu: Time to Disappear Kids. Na videz sta telesi neobremenjeni, gibanje pa ustaljeno in ponavljajoče se; očitno so se bolj krotovičile misli in občutki gledalcev. V baročnem salonu pa je vladalo tiho vzdušje dveh nezavednih teles, zajetih v meglicah obstoja, ko slišen vdih in izdih pospremita dvig in padec dveh golih, posedenih ter zamreženih človeških obličij. Zadnja dva dela sta sledila zadnjega festivalskega dne v Knjižnici in Galerijski hali.
Pretresljivo je odmevala budnica dveh postapokaliptičnih teles, zaznanih v četrti skici, medtem ko sta v peti skici, v barvitem neciviliziranem − animalnem zaključku, Savege is Noble, obujala gibalne instinkte, tudi svobodno in na novo razpirala predihana obzorja. V svojih petih gibkih skicah The Elsewhen Series avtorja dovolj slikovito prezračita pet dramatičnih stanj obstoječe sedanjosti. Njuna petdelna koreografija se prebira kot gibki zapis na veke vekomaj, kjerkoli in kdajkoli nastal v razodevanju človekovega stanja ter bivanja, ko le tehnična podpora opomni na sedanjik.
Zaključek prvega festivalskega večera je potekal v mestnem središču na novi odrski površini Skriti oder, ki ga je zasedel Duet za stopala in tolkala po konceptu ter izvedbi plesalke Dalande Diallo in glasbenika Damirja Mazreka v produkciji Baobab. In ko tema poletnega večera zavlada odru, pa v senčenju svetlobe zaživi njun duet plesno- glasbenega skladja plesalke in glasbenika ter v poetiki zgovornih gibov in ritma.
Na 15. Fronti so se kar odpirali zračni prostori, vabili gledalce in mimoidoče. Na Trgu Martina Luthra je v sončnem popoldnevu zakorakal rdeče signiran popotni duet med razstavnimi eksponati soboškega fotografa Jožeta Kološe–Kološa, prostorska intervencija Dvojina Mateje Bučar. Nato pa sledilo še odkrivanje zelene barvitosti drevesne aleje grajskega parka. Tudi prihodnji dan je bila na sporedu intervencija na prostranih zelenicah parka, Jata izkušenih ptic Ajde Tomazin, ob soustvarjanju skupine Odprti predali, ko obujajo svoje kranjske prigode ter pripovedi, tudi spletajo sprehajalne dialoge.
Ta drugi festivalski dan bi lahko kar poimenovali dan spominov, ne nekih davnih, ampak tistih, ki so obstali pred nekaj meseci zavoljo vsiljive virusne epidemije in se na novo postavali na festivalskih odrih. Tako so svoj plesni trenutek pridobili mladi ustvarjalci iz Kranja, Ljubljane, Trbovelj, Celja, Maribora, ko so se zavihteli na odprti oder s svojimi avtorskimi miniaturami in jih nadgrajevali s svojimi mentorji: Sašo Lončar, Andražem Prokofjevim, Gordano Stefanovič Erjavec, Veroniko Valdes, Dalando Diallo, Kim Kern Kukovič, Žiganom Krajnčanom in v organizaciji JSKD kulturnega republiškega sklada, ko se jim je še uspelo predstaviti tistega prvega marčevskega vikenda na Državnem prvenstvu Opus I, plesna miniatura.
Po nekajmesečni pavzi je bilo jasno, da so se dobro pripravili, tudi uspešno zaplesali svoje miniature: Neža Štular z avtorskim solom: Naaaaglasnost; Lovro Zajc Od zvoka do gravitacije; Alena Marčič, Decibeli gor-dol; Izza Teršek, Beat, bit, biti; Mila Fatur Škof, Iz slišanega je vzklilo; Nadja Spasovski, Če koža poči; Neža Kokalj, Trenutek; Neža Dapčevič, Luna. Avtorskim solom so sledili še trije avtorski dueti v izvedbi Maše Neje Golob &Tee Prvulović, Slišati se/be/; Petje Golec Horvat & Varje Golec Horvat, Dimitrij; Petje Križmančič & Viktorije Forte Berlec, Slišalo se je letenje sinic. Po mladostnem Opusu je sledil še en sprehod po parku, tam pa svoje plesno zlitje z naravo izlil Fabio Liberti kot izklesani Apolon v svojem plesnem dotiku A/I Query.
Za vse tiste, ki jim ni uspelo pridobiti vstopnic za zaključni festivalski dogodek Trama v razprodani dvorani Gledališča Park, so španski plesalci istega večera uprizorili odlomek iz omenjene predstave, svojo igrivo akrobatiko medsebojnih gibkih povezav, in seveda privabili navdušujoči aplavz na odprtem prizorišču.
Zvečer je Gledališče Park gostilo domače in mednarodne plesne umetnike, ki so se predstavili z avtorskimi utrinki nastalih med koronsko izolacijo; večer šestih plesnih kompozicij pa naslovili: Ples med pandemijo.
Celjanka Ana Cvelfar, prepoznavna po svojih nagrajenih avtorskih miniaturah na tekmovanjih mladih ustvarjalcev Opus I, je zaplesala svoj avtorski solo O praznih prostorih, ki je nastajal med stenami njene bivalne osame. Liriki Anine plesne izpovedi se sledi kot dorečeni pripovedi prefinjenih linij v objemu tihote in osame. Celjska premiera plesne pesnitve O praznih prostorih je stekla 19. 9. v Plesnem forumu Celje, ljubljanska pa bo nared 24. 9. v Plesnem Teatru Ljubljana.
Razpoznavni italijanski koreograf in plesalec Fabio Liberti, ki živi in deluje na Danskem, je svoj solistični izliv CU There posvetil globalnemu covidu-19, pač tukaj in zdaj. V svoji značilni dramsko-plesni zasnovi se tudi humorno pristno poigra z obstoječo novo realnostjo. Večer pa se zaključil z že omenjenim raziskovalnim duetom De-set, M&N Dance Company, ko sta svoj zahtevni duet gradila ter brusila in gradila v dnevni sobi.
Sledili so tudi trije video posnetki ujetih trenutkov v času virusne izolacije. Umetniški video Enye Belak Gupta Modro črnilo, ki z likovno ostrino jasno zreže v kontrastne konture teme in svetlobe. Koreografinja Magdalena Reiter je posredovala plesni video Zidovi v režiji Janeza Burgerja, ko je Vibra, program njenih letošnjih plesnih delavnic, potekal na daljavo. Na videu se sledilo devetim izbranim plesalcem z različnih koncev sveta in njihovim posnetim trenutkom med bivalnimi zidovi. Posebej pa presunila avtorska video poetika Can̕ t Kill Us All britanskega koreografa in umetniškega direktorja Far From The Norm, Botisa Seve, ki je v objektivu zaobjel stisko boleče nemoči, brskal po skritih notranjih predalih, vse do otroka v svojih nedrih.
Zadnji dan Festivala Front@ se je začel ob hrupu motorja ter glasbi na ves glas v produkciji zavoda 0.1. s sestopom Za Ludviga in v čast obletnice rojstva skladatelja Ludwiga van Beethovna (1770−1827), pobudnik predstave na kamionu pa Jernej Bizjak, ki je svojo razigrano ekipo govorečih rok ter gest berljive abecede gluhih popeljal iz Danske na Fronto, zatem pa še v Ljubljano na Beethovnovo 5. − na mini oder JSKD skladovnice. Najprej so vznemirili popoldanski soboški turizem na jezeru, nato pa še na mestnem Trg kulture.
In ko se je že spuščala večerna temačnost, sta na kulturnem trgu zaplesala svoj duhoviti dialog LakeLess, Maša Kagao Knez in Murat, ko smeha ni manjkalo in je aplavz odmeval.
Svečani festivalski zaključek je sledil na zadnji predstavi španske skupine v koreografiji Roser Lopez Espinose, Trama ali zaplet, na odru Gledališča Park. Skupina petih plesalcev se prepletenih rok med seboj razporedi po krogu. Je trdna fizična povezava plesne skupnosti, ki se ves čas precizno nadgrajuje v zahtevnih akrobatskih izhodih in nenadnih preobratih. Ko dlani nikoli ne popustijo in roke služijo kot tunelski prehodi iz ene v drugo bivalno rešitev, teh pa nešteto, skoraj toliko kot kapljic potu, ki sledijo napornim rešitvam nenadnih težkih, na videz nerešljivih zapletov.
Festival sodobnega plesa 15. Front@ je uspešno zaključen, kako pa naprej, na to vprašanje je odgovoril umetniški vodja festivala, koreograf in režiser Matjaž Farič: “Kako naprej? Kako bo potekala situacija s korono covid-19, kako se bo lahko planiralo, tudi financiralo, vse to je odločilno za morebitne načrte. In načrtov je veliko, gotovo se bo pripravljalo, ampak kako realiziralo, pa se v tem trenutku dejansko ne da napovedati.“
