Plesni trener, sodnik, človek brez dlake na jeziku Fredi Novak je minuli vikend prejel zahvalo za dolgoletno delo na področju športnega plesa s strani plesnega funkcionarja in trenerja Petra Maxwella. Zato je bila to dobra iztočnica za pogovor na temo, kam plove športni ples v svetu in pri nas.
Dragi Fredi, pozdravljen, in seveda iskrene čestitke za prejeto priznanje s strani Petra Maxwella. Nam natančno poveš, za kakšno priznanje gre in kaj ti pomeni?
Pozdravljena, Barbra! Vsako priznanje za dolgoletno delo je seveda balzam za dušo. Kljub temu da sva oba z Danielo (Škofic Novak, Fredijeva žena, sodnica in plesalka, op. u.) večkrat dobila priznanja od slovenske plesne zveze in Olimpijskega komiteja Slovenije za opravljeno trenersko delo in rezultate naših parov v svetovnem merilu, priznanje gospoda Maxwella, ki je ikona standardnih in latinskoameriških plesov, pomeni veliko. Noben papir ali diploma ne pomeni toliko, kot če ti nekdo njegovega kova izreče javno priznanje za opravljeno pionirsko delo, ki je vodilo k neslutenim vrhunskim rezultatom slovenskih plesnih parov.
Z rezultatom Andreja Škufce in Katarine Venturini, ki sta bila pod mojim in Danielinim vodstvom kar štirikrat svetovna prvaka, se je začelo obdobje, ko so naši pari začeli zmagovati na največjih turnirjih na svetu. Svetovnih prvakov v standardnih in latinskoameriških plesih je bilo toliko, da v želji, da ne bi nikogar izpustil, ne bom imenoval nikogar. Tlakovali smo pot za vse naslednje generacije.
Verjetno pa je bilo prejetje nagrade še posebej čustveno, saj si jo prejel na domačih tleh, a na tekmi tujega organizatorja. V Kopru se namreč že nekaj let zapored organizira mednarodni plesni turnir International Championship v organizaciji Dance Sport Heritage, in to v dvorani, v kateri si ti organiziral kar nekaj svojih tekmovanj Slovenian Open. Kako čustveno je bilo?
Jaz sem izredno čustven človek, vendar predvsem zaradi drugih stvari. Veselilo me je, ko sem prišel v dvorano, da je bila dvorana pripravljena spektakularno, primerno za tekmovanje takšnega nivoja.
In menda je to odlično organizirana tekma. Tudi ti si navdušen praktično nad vsem, čeprav si mnogokrat kritičen do vseh plesnih zvez, ki obstajajo. Kaj je torej navdušujoče?
Mednarodno tekmovanje z nazivom International Championship v Kopru je produkt organizacije D.S.H. (Dance Sport Heritage). Ambient je bil pripravljen fantastično. Gledalci so lahko z lahkoto spremljali dogajanje na plesišču s pomočjo več kot 60-stranskega tiskanega programa z vsemi pomembnimi informacijami in štartnimi listami. Program prireditve je potekal brezhibno, na minuto natančno. Kljub temu da je bilo prijavljenih v štirih dneh 1600 parov, je bilo delo ‘skrutinirjev’ (računske službe in vodje prireditve) opravljeno gladko, brez zastojev ali kakršnihkoli težav. Organizator je sestavil načrt tekmovanja zelo inteligentno. Namesto nepriljubljenega ‘redanca’ je izbral metodo, da se večina parov plasira v drugo kolo. Če koga ni, ga pač ni, in odpade nepotrebno preštevanja parov na plesišču. (Redance je metoda, ko morajo neizbrani pari plesati še enkrat, da se poskušajo znova uvrstiti naprej.) Glede kakovosti plesa pa v bistvu nisem vedel, kaj naj pričakujem. Bil sem prijetno presenečen, da je velika večina parov plesala karakterno bogate koreografije, še zlasti v standardnih plesih, ki so bolj moja specialnost. To pomeni, da beseda ‘heritage’ poleg ‘dancesport’ ni bila izbrana naključno.
Na družbenih omrežjih sem videla poleg tebe še kar nekaj slovenskih trenerjev, ki so na tekmi sodili, Miša Cigoj, Matej Krajcer, Tjaša Vulič, Martina Plohl. In seveda ker sva oba brez dlake na jeziku, je obvezno vprašanje, zakaj mi ne znamo, zmoremo organizirati takšne tekme/državnega prvenstva, saj tudi vse znamo? Zakaj so naše minute daljše kot italijanske, zakaj dvorana Bonifika izgleda kot plesna dvorana in ne športna dvorana, pa ne reci, da je težava denar?
Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti kratko in jedrnato, da bi bralci popolnoma razumeli. Ne gre samo za organizacijo tekmovanja, ampak za to, kdo in s kakšnim motivom organizira plesno tekmovanje. Prvič, tu je bila organizacija vodena na zelo visoki profesionalni ravni. Glavno besedo so imeli izključno profesionalci s plesnega področja, ki sodelujejo z menedžerji, ki obvladajo organizacijo dogodkov. Miša Cigoj in Tjaša Vulič s partnerjem so bili ključni pri organizaciji tega dogodka v Kopru. Pri nas pa se tega lotevajo ljudje, ki so čez dan v različnih službah, ko pa utegnejo, se gredo malo za zraven še vodenja plesne zveze (z dodatkom atkov in mamic plesalcev!). Govorim za našo sekcijo, standard in latin. Drugič, v preteklosti smo organizirali prireditve na visoki ravni (ne na tako visoki, kot je bila ta). Prve so bile Evropa pleše, Zvezde plešejo v organizaciji Kazine z menedžerjem Radom Divovičem. Dvorane so bile vedno nabito polne, na eni sami turneji je bilo na primer prodanih 116.000 vstopnic! Potem smo imeli Maribor Open, Slovenian Open, Ljubljana Open, vendar ni bilo konsenza, da se te prireditve podprejo s strani PZS, ampak se je nanje gledalo kot na zasebni projekt Branka in Alenke Bohak, Fredija Novaka itd. In tretjič, treba je vedeti, da se je zaradi korupcije v WDSF (ki je žal prisotna tudi v Sloveniji, vendar si odgovorni zatiskajo oči) število parov v Evropi zmanjšalo za 80 odstotkov. To posledično pomeni, da je vedno težje organizirati turnirje z visoko udeležbo, kar potegne vse drugo za sabo. Pa če dodam še petič, vsa prestižna tekmovanja najboljših plesnih parov so v Kopru sodili ljudje, ki so imeli sami zavidljive rezultate na mednarodnih turnirjih, kar nekaj je bilo tudi svetovnih prvakov (vključno s Cigojem, Vuličevo in Krajcerjem), s čimer se sodniki na naših prvenstvih ne morejo pohvaliti. Vprašam se, kdo je bolj kvalificiran za sojenje, tisti, ki na sodniškem izpitu zna vsako piko in vejico iz knjig na pamet, pa sam ni nikoli znal dobro plesati in ni nikoli niti videl dobrih plesnih turnirjev in najbolj vrhunskih plesnih parov, ali tisti, ki je sam več desetletij plesal na mednarodnih tekmovanjih, se boril z najboljšimi in posegal po mednarodnih odličjih? Treba bi bilo najti način, da se vključi vse naše adute, za katere natanko vemo, kdo so, ko se organizirajo pomembna prvenstva. Imamo jih zavidljivo mnogo! V situaciji, v kateri smo danes, bi bilo treba razmišljati, kaj bi bilo najboljše za slovenski ples, in vleči bolj rigorozne poteze, po potrebi tudi spremeniti kakšno pravilo, če nam ne služi. S tem bi imel g. Basarič, ki opravlja svojo funkcijo nominiranja sodnikov brezhibno in po pravilih, na voljo večji izbor sodnikov in bi lažje opravljal svoje delo, pari bi pa vedeli, da so jih ocenjevali vrhunski strokovnjaki in bi bilo po prvenstvih manj vroče krvi.
Kaj torej lahko naredimo, da se recimo januarja, ko se naši plesni pari podajo na prvo državno prvenstvo, izognemo telovadnici, zamudam, umazanim garderobam, neresni organizaciji …?
Bojim se, da je prepozno. Edino rešitev vidim v tem, da se organizacijo prvenstev da plesnemu klubu, ki ima: prvič – interes in drugič – sredstva. Poleg tega mora biti to nekdo, ki lahko pripelje številne gledalce in ki lahko poleg tekmovanja samega ponudi tudi privlačen program, ki bi privedel nove gledalce, ki mogoče še niso povezani s plesom. Lepo bi bilo videti dogodek, na katerem bi s šov programom nastopili tudi naši najboljši plesni pari, kot sta Klemen Prašnikar in Sasha Averkieva, pa Damir in Anna Halužan, ki posegajo po vrhunskih rezultatih med profesionalci, pa jih domače občinstvo nikoli ne vidi. Zakaj jih ne vidimo? Ker so ‘odpadniki’, plešejo v drugi mednarodni zvezi in ker bi ‘naši’ izpadli slabše, ta dva para pa nista naša, zakaj bi ju torej izpostavili. V Sloveniji imamo plesne šole in klube, ki so tega sposobni, vprašanje pa je, če so zainteresirani. Tak dogodek ne bi bil poceni, bi pa nedvomno pripomogel k prepoznavnosti in novemu interesu za standardne in latinskoameriške plese. Marsikdo bi moral pokopati svoj ego za skupen uspeh, ne da ti rečejo, ko hočeš kaj takega speljati: “Kaj imam jaz od tega?”
In s časovno distanco te prosim še za komentar državnega prvenstva v kombinaciji, ki se je odvijalo 10. junija v Ivančni Gorici v organizaciji Marka Vodnika in PK Kazina. Na njem si sodil, jaz pa sem žal manjkala, a reportaža kljub temu bo. Je na vidiku kanček upanja za naše pare, trenerje, sodnike, gledalce?
V zgornjih odgovorih sem orisal okvirno situacijo, ki vlada pri nas. Dokler bomo razmišljali, da smo lahko srečni, da smo povečali število nastopajočih na državnem prvenstvu s solo plesalci, kar je farsa, namesto da bi razmišljali tako, kot sem zgoraj predlagal, ne moremo pričakovati večjih premikov. V okviru trenutnih želja organizatorjev, da organizirajo državno prvenstvo izključno z namenom, da dobimo državne prvake, ki jih potem pošiljamo na uradna svetovna in evropska prvenstva (na katera si morajo nekateri celo sami plačati potne stroške), je bilo prvenstvo v kombinaciji organizirano v redu. Če je to naš edini cilj, bi morali biti s tem zadovoljni. Ampak tak dogodek nam ne bo pripeljal neke popularizacije, nekega vzgona, novih plesalcev. To je raven, s katero smo danes zadovoljni, in to je žalostno.
Kako pa sploh gledaš na športni ples danes? Se izgublja med trendi, med kategorijami ProAm, solisti, ki jih je vse več?
Športni ples se je izgubil v mednarodni zvezi WDSF, katere članica je naša PZS. Tam so hoteli s plesom na olimpijado, in zdaj gre na olimpijado breakdance. Nam so pa v procesu prilagajanja na zahteve mednarodnega olimpijskega komiteja spremenili sistem sojenja, ki je po mojem mnenju nerealen, ples pa spremenili v pokaži, kaj znaš. Parom so prepovedali tekmovati na prestižnih svetovnih turnirjih z dolgoletno tradicijo, sodnike so ‘nabirali’ na licenčnih seminarjih in omogočali ljudem, ki sami niti niso bili uspešni plesalci, niti niso ‘sproducirali’ nobenega dobrega plesalca, da sodijo velika tekmovanja, in še bi lahko našteval. Drugače so pa standardni in latinskoameriških plesi še vedno zelo popularni po svetu. V ZDA na primer, kjer je res močno razvit ProAm, danes ogromno nekdanjih evropskih plesalcev tekmuje profesionalno. V sosednji Italiji je na tisoče plesnih parov vseh starosti in kategorij. Oddaje, kot so Zvezde plešejo, še vedno marsikje delujejo kot magnet za ljudi, ki želijo plesati standard in latin. Pri nas se pač nihče več ne trudi dovolj, da bi se t. i. ‘športni ples’ spet razmahnil, ker je lažje napolniti skupino otrok za hip-hop kot za standard in latin. Nimamo ne Zvezd plešejo na TV-ju ne lepih in odmevih plesnih prireditev, ki bi bile množično obiskane in bi novim generacijam pokazale vso lepoto plesanja v paru. Ni več takih zanesenjakov, kot sem bil jaz. Resda danes nimam ogromne hiše in dragega avtomobila, vem pa, kaj sem naredil za slovenski ples. Še vedno sem pripravljen aktivno sodelovati in pomagati komurkoli, ki ima interes povzdigniti raven športnega plesa v Sloveniji.
Fredi, hvala in vse dobro! Vas, drage bralci in bralke, vabim k ogledu reportaže z državnega prvenstva v kombinaciji desetih plesov premierno v nedeljo, 22. oktobra ob 18.45 na TV3.
