Svečani koncert ob 75-letnici delovanja Akademske folklorne skupine (AFS) France Marolt 20. maja letos, Oj, Trigav, moj dom, je znova priredil novo presenečenje, z novim vpogledom v minule čase ljudskih plesov, tudi na novo presenetil s širino koncepta, ki inovativno časti slovensko folklorno dediščino glasbe, petja in plesa, celo drame; ko mineva 75 let od takrat, ko je društvo leta 1978 ustanovil prvi slovenski etnolog France Marolt (1891–1951).
Akademska folklorna skupina France Marolt je po petih letih znova priredila svoj jubilejni koncert na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD) v Ljubljani, saj je minilo že pet let od njihovega jubilejnega 70. folklornega koncerta (2018) Nikrmana, ki so ga posvetili starodavnemu verovanju naših prednikov, prasili, ki ureja vse na Zemlji. Ko so naši predniki v teh naših krajih živeli z Nikrmano vse do bojevitih križarskih pohodov (1331); o Nikrmani pa danes prebiramo samo še v starih zapisih. Svečani koncert ob 75-letnici delovanja AFS France Marolt 20. 5., Oj, Trigav, moj dom, je znova priredil novo presenečenje, z novim vpogledom v minule čase ljudskih plesov, tudi na novo presenetil s širino koncepta, ki inovativno časti slovensko folklorno dediščino glasbe, petja in plesa, celo drame; ko mineva 75 let od takrat, ko je društvo leta 1978 ustanovil prvi slovenski etnolog France Marolt (1891–1951).
Gledalce je pred začetkom nagovoril dr. Tomaž Simetinger, tudi dejal, da je ta večer poseben večer, saj slavijo svojo častitljivo 75. obletnico, vendar obenem žal tudi slovo od njihovega dolgoletnega umetniškega in strokovnega vodje Mirka Ramovša (1935–2023), ki je preminil dan pred koncertom. Dr. Simetinger je omenil njuno zadnje srečanje, ko sta se našla v času priprav na koncert, in je Ramovša zanimalo, kako te tečejo, ob zaključku nagovora ob pogledu navzgor pa dodal: “Današnji večer je naše slovo od našega Mirka, za njega bomo plesali, igrali ter peli, tako kot najbolje znamo.” In smo se tega večera z minuto molka poslovili od Mirka Ramovša, utemeljitelja etnokoreologije na Slovenskem, ki je bil ljudskemu plesu zavezan poklicno, sočasno pa to bil tudi njegov konjiček že od tistih študentskih dni, ko je začel plesati v Akademski folklorni skupini France Marolt, kot tudi 1968., ko je prevzel vodstvo skupine, pa vse do svojih zadnjih dni.
Veliki oder Gallusove dvorane je bil odprt za ples, krasilo pa ga oblikovanje luči Nanje Bertok Dragić, tudi viseči beli (origami) golobi, simboli miru, ki ob plesnem rajanju nemirno senčijo odrsko ozadje, ob njih pa še ozki kovinski tulci, od katerih se odbija svetloba in poustvarja premične zračne podobe; mala scenska konstrukcija, ki velikemu in zračnemu odru vdahne svečani motiv: avtorja scenografije: Mojca Mravinec in Sašo Žepuhar.
Avtor plesne predstave Oj, Triglav, moj dom je Luka Kropivnik, umetniška vodja folklorne skupine France Marolt je Ema Kovač, oba tudi avtorja koreografij, ki so se vrstile ob avtorskih koreografijah ostalih soustvarjalcev, različnih generacij in pristopov: Mirka Ramovša, dr. Tomaža Simetingerja, ko so k sodelovanju povabili še umetniško vodjo Folklornega društva Gartrož in prejemnico Maroltove listine JSKD za leto 2021 Marijo Kapušin in nekdanjo umetniško vodjo ŽKUD Tine Rožanc ter sodelavko glasbeno-narodnega instituta Anjo Verderber; svetovalca pa: dr. Tomaž Simetinger in Teri Sedej. Plesne skupine delujejo pod vodstvom Anje Jamšek, na predstavi je igral orkester AFS France Marolt pod vodstvom Saše Zvera, ki je avtor tudi večine glasbenih priredb, orkester pa bil postavljen v prostor pred odrom. Glasbene priredbe za predstavo so pripravili tudi Klemen Bojanovič, Oskar Stopar in Jasna Žitnik Remic, ki vodi pevsko skupino Maroltovke. Tako glasbeniki kot pevci so s svojo izvedbo plemenitili in okvirili veselo ter poskočno slovensko plesno dediščino; za dober zvok pa poskrbel tonski mojster Alen Pivar.
Predstava Oj, Triglav, moj dom sloni na povsem novem konceptu, ko na odru zaživi folklorna dediščina Slovencev izven slovenskih meja; tistih, ki živijo ob novo začrtanih domovinskih mejah, torej v bližini svoje nedavne domovine, in tistih, ki so se ob koncu 19. stoletja usmerili v širni svet, kot tudi onih po drugi svetovni vojni, ki so se napotili čez ocean; in vendar vse skupaj korenini taista slovenska zemlja s spoštljivim očakom Triglavom na čelu. Ko narodni običaji, glasba in pesmi zazvenijo po svoje, saj so to bili časi novonastalega meščanstva, kar je še posebej prišlo do izraza v široki paleti kostumografije; ko se je sledilo bolj ali manj tradicionalni noši, tudi mešanim kostumskim oblikam in motivom, ki združujejo meščanski življenjski utrip, ali celo oblačilom nove dobe; avtorice kostumografij so: Špela Zamrnik, Katarina Šrimpf Vendramin, Ljuba Vrtovec Pribac. Koreografije so se urbano in tekoče vrstile v izmenjavah ter križanju skupinskih poti, tekle po diagonalah, krožnicah, tudi v parih, ko so zaplesali še priljubljeno kolo; svojo skupinsko noto kola so občasno zavela dekleta ali pač fantje, da bi se nato izbrano združili in zaplesali v veličastju svoje iskrive (neobremenjene) radosti.
Svojo 75-letno jubilejno predstavo so maroltovci domiselno naslovili s povzetim naslovom pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki so jo prvič izvedli 22. avgusta 1895 prav na Triglavu, ob tem pa se še simbolično povezali s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Tako so tega slavnostnega večera njihove koreografije jadrale od Porabja, avstrijske Koroške čez Gorski kotar in Čičerijo do Rezije, tudi do Tržaškega zaliva, pa še čez lužo; ko se je v prvič v Sloveniji uprizorila plesna dediščina slovenskih izseljencev iz Združenih držav Amerike in Avstralije, kar so tudi lično in poučno posredovali v gledališki knjižici.
Program se je začel z Uverturo v glasbeni priredbi Saše Zvera, nato pa sledili plesi: Med Muro in Rabo, razgibana glasbena zasnova avtorja Zvera v koreografiji avtorice Anje Verderber. Ko se skupina plesalcev in plesalk zasuče po prostoru v različicah ljudske pesmi Marko skače, kot posebnost se predstavijo zahtevni plesi s steklenico, ki se plešejo tako v skupini kot v parih; tudi se s polno steklenico pogumno poskakovalo tako v paru kot v skupini.
Nato se je njihova plesna povorka preselila na avstrijsko Koroško, naslov plesne skladbe ´Sem se rajtow ženit´, ki je zazvenela v glasbeni priredbi Stoparja in Jasne Ž. Remic, zaplesali pa v koreografski postavitvi Kovačeve in Koprivnika. Začetek so prispevali fantje s pesmijo istega naslova, nadaljevali in zaključili z variacijami novejših plesov, ki spominjajo na ljudsko rašplo ob poskokih z noge na nogo, tudi na neke vrste sambo, plesalke pa tudi dvigale v višave.
Dr. Tomaž Simetinger je prispeval dve zaporedni koreografiji: Na potres in Medo bere jagude. Naslov Na potres temelji na plesih severnoistrske pokrajine Čičerije, zavrtijo pa se na polko Na potres, tokrat v glasbeni priredbi Bojanoviča. Omenjena polka se efektno pleše ob dviganju in stresanju rame, po svoji gibki specifiki pa kar spominja na potresni ples drobljanec. Nato so sledili hudomušni plesi z naslovom Medo bere jagode, ki izhaja iz otroške šaljive pesmi, ko kostumografija Zamrnikove ovije nasmejano mladost z rdečimi rutami, posutimi z belimi pikami, mladenke pa se veselo zavrtijo, obkrožene s svojimi partnerji.
Kot posebnost večera se je predstavila tudi dramska priredba črtice Borisa Pahorja Rože za gobavca iz zbirke Grmada v pristanu, uprizorila pa v scenski priredbi Marije Kapušin, ki je slikovito vpletala težo časa pod fašistično okupacijo; ko je zorela narodna zavest, se pele slovenske pesmi in plesali plesi; tokrat v koreografiji Zamrnikove, ob pesmi in plesu ter v glasbeni priredbi Stoparja in kostumski podobi Katarine Š. Vendramin. Zgodba se dogaja v Gorici, ko so italijanski fašisti ugrabili in mučili slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratušo, tudi ga prisilili, da popije strojno olje. Po njegovi prisilni smrti so fašisti stražili njegov grob, ko na grob ni smel nihče. “Kljub temu je bil njegov grob poln rož, ki so jih ljudje metali čez zid pokopališča, naskrivaj z razdalje – kakor gobavcu.” (besedilo črtice)
Zvrstil se je tudi zadnji koreografski zapis rezijanskih plesov Mirka Ramovša v glasbeni priredbi Zvera po Julijanu Strajnarju in kostumski priredbi Zamrnikove in Ljube V. Pribac. Rezijanski plesi so plesi ritma in glasbe Slovencev iz Rezije, gorske doline na drugi strani Kaninskega pogorja v Italiji; ko se lahko zavrti in vrti kot v transu, plešejo pa v paru ali skupini, ne da bi se medsebojno preprijemali za roke.
Ob zaključku je Luka Kropivnik prispeval dve koreografiji: Slovenski večer v priredbi glasbenika Zvera in kostumski podobi Vendraminove ter Pako Festa v priredbi glasbenika Bojanoviča in kostumski podobi Zamrnikove. Slovenski večer se izkaže kot skupek plesov, ki so jih plesali med obema svetovnima vojnama na različnih območjih izseljenskih skupnosti. Po melodiji in obliki so še vedno podobni ljudskemu izvirniku, vendar se v drži in kostumih že kaže vpliv mestnega mednarodnega okolja. Plesi Pako Festa izhajajo iz enega največjih festivalov kraja Geelong/Viktorija v Avstraliji, kjer se v povorki in nastopih vrstijo različne etnične skupine, tudi slovenske ob polki in valčku.
Bil je to na novo osvetljen večer predvajanja in povezovanja slovenske narodne dediščine AFS France Marolt, ko so maroltovci ob svoji 75-letnici delovanja dali vse od sebe, tudi s plesom, glasbo in pesmijo zapolnili veliki oder Gallusove dvorane CD, gledalce pa v svojem plesnem iskrenju izpolnili z optimizmom in radostjo.
