Recenzija plesne predstave Akademske folklorne skupine France Marolt
Akademska folklorna skupina France Marolt ni mirovala v teh dveh letih virusa covid, pripravljali so svojo plesno predstavo Poklon v čast častitljivih obletnic, ki so se ena za drugo nizale: 130. obletnica rojstva, 70. obletnica smrti in 80. obletnica kulturnega koncerta France Marolt z APZ Tone Tomšič v dvorani Grand hotela Union, ki je decembra 1941 bil povod za kulturni molk v okupirani Ljubljani, kot tudi v čast svoji letošnji 74. obletnici. Folklorna plesna predstava Poklon je bila uprizorjena 14. in 15. maja (ogled 14.) na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma (CD), je tudi specifična plesna predstava, ki združuje slovenske folklorne znamenitosti, kot so ples, glasba in so pesmi, ko spevno ter gibko predstavlja bogato slovensko narodno dediščino.
Poklon je, kot sledi, uprizorjen tudi v spomin in zahvalo prvemu slovenskemu etnomuzikologu Francetu Maroltu (1891–1951), ki je ustanovil in vodil Slovenski kvartet (1919–1924), leta 1926 pa Akademski pevski zbor, leta 1934 je s pomočjo Glasbene matice ustanovil in vodil Folklorni institut. V tistem času med prvo in drugo svetovno vojno je organiziral prireditve za ohranitev slovenske dediščine: leta 1935 je to bil koroški dan, 1936 belokranjski dan,1939 tudi folklorni festival v Mariboru, in je vse do leta 1944 svoje delo opravljal brez ustrezne opreme, denarne podpore in sodelavcev. Predaval je etnomuzikologijo na Akademiji za glasbo, začel pa leta 1946 in vodil vse do svoje smrti. Leta 1948 je ustanovil Akademsko folklorno skupino France Marolt, ko je s tremi pari postavil temelje razvoja te naše največje folklorne skupine, ki uspešno deluje tako doma kot v tujini.
Ob tem svojem jubilejnem poklonu je AFS France Marolt povabila Akademski pevski zbor Tone Tomšič, tudi svoje prijatelje, nekdanje plesalce in snovalce razvoja njihovega društva, kot tudi tiste, ki so uspešno nadaljevali Maroltovo delo, raziskovali in dalje razvijali njegovo kulturno zapuščino. Predstavo povezujejo kratki video izseki iz pogovorov z Mirkom Ramovšem, dr. Tomažem Simetingerjem, dr. Uršo Šivic, dr. Mitjem Ferencem, Tanjo Drašler, Tjašo Ferenc Trampuš in Dragovanom Justinom (1929), enim prvih ‘maroltovcev’. O Francetu Maroltu je iskreno zapisala dr. Zmaga Kumer v programskem listu: ”Bil izredna osebnost, poln umetniškega ustvarjalnega zagona, človek z bogato domišljijo, do nepremišljenosti zaverovan v vse slovensko, bolj intuitiven kot razmišljajoč, bolj čustveno goreč kot razumsko hladen.”
Predstava Poklon se začne s prihodom glasbenikov, ki zasedejo glasbeni prostor pod odrom, nato sledi Uvertura Poklon v glasbeni priredbi Saše Zvera, vodje orkestrov. Čez celo platno zadnje stene video predstavi (avtor: Jan Kocjan, tonski mojster: Alen Pivar) Mirka Ramovša (1935), slovenskega etnologa in etnokoreografa, umetniškega vodjo AFS France Marolt (1965–2010), kot tudi dolgoletnega predavatelja ljudskih plesov na oddelku etnologije in kulturne antropologije Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer spregovori o raziskavah znamenitega folklornega para Franceta in Tončke Marolt, ko sta zapisovala koroške plese in običaje Ziljske doline ter jih predstavila leta 1946 na odru ljubljanske Opere kot prvo Maroltovo koreografijo v izvedbi treh parov. Dejal je, da v poznejših raziskavah niso zasledili enakih plesnih značilnosti, kot jih je tistikrat v svoji koreografiji prikazal Marolt, tudi menil, da je mogoče koreografijo oblikoval nekoliko po lastnem navdihu. Druga anekdota, ki jo je Ramovš predstavil v smislu Maroltove prodornosti, izhaja iz decembra leta 1941, torej časov okupirane Ljubljane, ko je dosegel, da se v Unionski dvorani uprizori slovenski kulturni koncert, kjer je Akademski pevski zbor pod njegovim vodstvom zapel pesem Lipa zelenela je. Po odzivih avditorija, ki je to pesem slovenstva čustveno doživljal, so prisotni predstavniki italijanske oblasti demonstrativno zapustili dvorano, kar je napovedalo kulturni molk med fašistično okupacijo. Iz fotografij in zapisov je razvidno, kako je Maroltov novo ustanovljen moški Akademski pevski zbor v tistih svojih začetkih kar veliko potoval in gostoval izven naših meja, celo z ladjo priplul do Egipta.
Na sporedu so sledili Ziljski svatbeni plesi po Francetu Maroltu v priredbi njegove koreografije dr. Tomaža Simetingerja (v avtorski glasbeni priredbi Saše Zvera). To so živahni plesi, kjer zastavonoša prekriža plesišče v obliki Andrejevega križa, tudi povede nevesto, teto in družico na plesišče, ko trije pari skupaj zaplešejo svatbeno polko, korošec in običajne plese, tudi se med seboj veselo križajo. Narodna noša Korošic se izkaže kot živopisna: barvitih predpasnikov, belih pokrival in belih bluz dolgih rokavov, prekritih z rutam čez ramena in črnih oblačil, ko so krila barvito obrobljena, tudi pletenih belih dokolenk; medtem ko so moški v svoji noši bolj enoviti s temnimi klobuki velikih obodov, belimi srajcami in usnjenimi telovniki ter hlačami.
Za njimi je sledila zgodovinska pesem Lipa zelenela je, simbol slovenstva, po avtorskem besedilu Miroslava Vilharja in avtorski glasbi Davorina Jenka, ko je zapel več kot 20-članski mešani zbor v izvedbi AFS Marolt in gostov Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, naslednikov Maroltovega APZ.
Avtorsko koreografijo Koroška ohcet je prispeval Luka Kropivnik, avtor plesne predstave in umetniški vodja AFS France Marolt (glasbeno priredbo pa Sašo Zver). Koroški plesi in pesmi se vrstijo tako s slovenske strani kot z avstrijske, ko se posredujejo plesne šege iz Obirja, kjer ženin in nevesta plešeta med steklenicami, dokler nevesta ene ne podre …
Koprivnik je tudi avtor koreografije Ovo selo zdravo i veselo, ki povezuje pevsko in plesno izročilo Bele krajine, izpostavi pa uskoško tematsko izročilo (avtorja glasbe: Sašo Zver in Jasna Žitnik Remic – vodja petja), ko belokranjski plesi tokrat prihajajo z območja, naseljenega z uskoškimi potomci. Ti so se naselili ped 600 leti v takratno Vojno krajino, bili pa del obrambnega zidu pred Turki, ves ta čas tudi obdržali svoje običaje in pravoslavno vero. Njihovi plesi so bolj podobni kolu, hitrih korakov držeč se za roke, zaplesali pa tudi nemo kolo, kjer le koraki in šumi odzvanjajo plesni ritem. Narodne noše so barvite in ne le bele. Ženske nosijo bele naglavne rute, zvezane za lasiščem, bele bluze in krila, povezana z barvito tkanim pasom, v ospredju pa barviti predpasniki pestro tkanih vzorcev, vzorčno obarvane so tudi volnene dokolenke, obuti pa v opanke, in so opazne še ogrlice okoli vratu. Moški nosijo prepoznavne rdeče uskoške čepice s cofi, bele srajce in bele hlače z vzorčno všitimi črnimi trakovi, obdane s širokim, pestro tkanim pasom.
Dr. Tomaž Simetinger je pripravil koreografijo plesov s Tolminskega: brodljar, bruljar, braja (avtor glasbene priredbe: Oskar Stopar). To so plesi pustnih šeg z maskami in pisanimi kostumi; ko beseda bruljar izvira iz besede brulo (v prevodu neumen ali nespameten človek). Šeme izvajajo različne norčije, tudi Matijevo kronanje, ko se ob polaganju krone na glavo izvoljenke izbira dekle za ples. Plesi koreografije: lento, valcer, rezjanka, rajlender so bili rekonstruirani po besednih opisih in je tovrstna koreografija tudi prva v slovenskem prostoru, ki predstavlja rekonstrukcijo zatolminskega kola.
Dr. Tomaž Simetinger je pripravil še koreografijo Tri mazurke, kjer koreografska postavitev ne izhaja iz ene regije, temveč iz treh glasbenih oblik mazurk, zaznanih v slovenski folklorni glasbi, ko prva mazurka prihaja s Primorske, druga z območja Koroške in tretja z Gorenjske. Tri mazurke ali ‘miniaturka’, kot poimenujejo koreografijo, je bila ena prvih celostno zasnovanih koreografij v slovenskem folklornem prostoru.
Mirko Ramovš je prispeval avtorsko koreografijo Plesi ljubljanskega predmestja (glasba: Julijan Strajnar). Plese so med prvo svetovno vojno plesali po okoliških vaseh Ljubljane, danes pa so to že ljubljanska predmestja. Koreografija je v zadnjih desetletjih tudi bila največkrat izvajana, ko zavoljo kostumske posebnosti in meščanske drže ter izvedbe odstopa od vaške pristnosti, ko je pomembnejša stilna izvedba kot veselo rajanje. Mestna, meščanska ali ljubljanska noša se imenuje tudi črna noša, znana je po beli peči, zavezani na petelinčka, oblačila pa niso bila le črna, največkrat bakrenega odseva, kot tudi drugih temnih barv, ob koncu 19. stoletja se platnene tkanine deloma ali povsem zamenjajo z modno in stanovsko dražjo uporabo svile. Moški so nosili dolge črne hlače, telovnik, suknjič, belo srajco z metuljčkom ali kravato, čevlje in različne klobuke.
S plesi iz Starega trga ob Kolpi v avtorski koreografiji Mirka Ramovša (glasbena priredba: Sašo Zver, Oskar Stopar po dr. Dragu Kuneju) se zaključi spored slovenske folklorne dediščine v izvedbi AFS France Marolt, zaobjete v plesni predstavi Poklon. In je koreografija Plesi iz Starega trga ob Kolpi ena najprepoznavnejših koreografij AFS France Marolt, tudi je bila večkrat nagrajena, predstavijo pa se plesi in pesmi Starega trga ob Kolpi, tudi se prepletajo slovenske in uskoške kulturne prvine.
Plesna predstava Poklon v izvedbi in organizaciji AFS France Marolt ob uprizorjenih avtorskih folklornih in glasbeno-plesnih ter spevnih izvedbah se predstavi kot vrhunski glasbeno-plesni folklorni koncert, ki izpostavi zgodovinsko pot, ob tem tudi inovativno moč Franceta Marolta, ki je s svojim delovanjem gotovo pripomogel k rasti zavesti slovenskega naroda, ko je povezoval folklorno specifiko slovenskih tal, čeprav tudi razkosanih ob obmejnih območjih, naseljenih s slovensko manjšino. K uspešni izvedbi predstave Poklon AFS FM so poleg že omenjenih prispevali: vodji plesnih skupin: Ema Kovač, Anja Jamšek; avtorica kostumografije: Špela Zamrnik, svetovalci: dr. T. Simetinger, Teri Sedej, dr. Urša Šivic, M. Ramovš; avtorja scenografije: Mojca Mravinec, Klemen Žibert in oblikovanje luči: Nanja Bertok Dragič.
Posredovani video izseki pogovorov z izbranimi nekdanjimi in sedanjimi člani AFS France Marolt izkazujejo generacijsko povezanost ‘maroltovcev’, ko pripovedujejo o svojih srečnih spevnih in plesnih dneh, ko so bili aktivni ali so še v tej naši Akademski folklorni skupini; ko Dragovan Justin pripoveduje, kako so nastopali po vsem svetu, se učili korakov na kraju samem, se družili in bili kot ena velika srečna družina, ko se je rojevala ljubezen, tudi zasnovale družine in so še njih otroci šli po isti poti ter plesali v mladinskih skupinah, za katere so vedno docela poskrbeli. Je izrečeno dejstvo, ki ga je ob svojem glasnem navdušenju potrdil tudi avditorij polne Linhartove dvorane, ko so na koncu koncev skupaj z nastopajočimi ubrano zapeli: “Nocoj je ena luštna noč, ko mesec sveti celo noč, ker mesec sveti celo noč, zaspati mi ni mogoč. Čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike /…/”
