Folklorna skupina (FS) Tine Rožanc je napovedala svoj novi 74. koncert glasbe, folklore in plesa, ki bo nekoliko drugačen, kot smo sicer vajeni njihovih letnih folklornih uprizoritev.
In ko se obeta nekaj novega, se velja ozreti na prehojene začetke, na čase ustanovitve Folklorne skupine Tine Rožanc, ki deluje v okviru Železničarskega kulturno umetniškega društva (ŽKUD). Prvi začetki so segali v leto 1911, v čase Avstro-Ogrskega cesarstva, ko so se slovenski železničarji organizirali, tudi samostojno kulturno delovali, po razpadu cesarstva pa svoje delovanje preselili v Ljubljano. Na obzorju je bila že 2. svetovna vojna. Po koncu vojne in osvoboditvi so se znova organiziral in ustanovili Kulturno umetniško društvo Tine Rožanc, tudi se 1949. vključili v kulturni program Železničarjev (ŽKUD) sočasno s Športnim plesnim klubom Ljubljana. Rožanci so vsa ta leta navduševali s svojimi folklornimi programi, tako glasbenimi kot plesnimi; in če ne bi bilo kovid epidemije, teh dveh zatrtih let, bi bil letos nared njihov 74. koncert. Njihov repertoar je bil v času Jugoslavije široko zastavljen, tudi usmerjen k folklorni dediščini takratne države. Po osamosvojitvi slovenske države so repertoar prenovili in se osredotočili na slovenska ljudska izročila.
Vse te dni pred svojim novim koncertom so Rožanci napovedovali svoja nova ustvarjalna obzorja, tudi so 3. junija na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma (CD) uprizorili zgodovinsko predstavo Ljubljanski zvon, tako kot se je imenoval osrednji ljubljanski časopis Ljubljanski zvon, ki je je izhajal od leta 1881 pa vse do 1941; ustanovili pa ga: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Franc Levec, Ivan Tavčar, tudi so k sodelovanju privabili vse pomembnejše pesnike in pisatelje: Antona Aškerca, Simona Gregorčiča, Janka Kersnika, Ivana Tavčarja, Janeza Trdino, zadnji urednik pa bil pisatelj Juš Kozak. Kot zapišejo Rožanci, je na prvi strani šestega Ljubljanskega zvona bil vtisnjen črn križ, pod njim pa vest o smrti Josipa Jurčiča 3. maja 1881, torej pred 142 leti, natanko na dan njihove letošnje premiere. Josip Jurčič je dočakal le prvih pet številk časopisa, ki ga je ustanovil, časopis pa aktivno deloval še celih 60 let, čeprav mu je pisatelj Jakob Sket napovedoval neuspeh že ob prvi številki; žal brez skeptikov, kot kaže, ne gre, so bili tiste dni in so še vedno dejavni.
Oder polne Linhartove dvorane je bil razsvetljen z mnogimi lučmi, ki so s stropa usmerjale svoje barvne kroge po uprizoritveni sceni; za luč je poskrbel Marko Kovač, za ton Metod Komatar. Že na samem začetku so polno dvorano obvestili, da je na dan predstave preminil njihov dolgoletni umetniški vodja Bruno Ravnikar (1930–2023) in smo se z minuto molka poslovili še od enega velikana slovenske etnologije, univerzitetnega profesorja, specialista za akustiko ter inženirja fizike, dr. Bruna Ravnikarja. Rožanci pa dejali: “In nocoj bomo, Bruno, plesali zate.”
Na osvetljeni oder so stopili najprej glasbeniki, tudi se razvrstili po podestu v ozadju odra. Že po sestavi instrumentov je bilo jasno, da gre tokrat za koncertne glasbene priredbe v sestavi: dve violini, dva klarineta, diatonična in klavirska harmonika, kontrabas, glasbeno vodstvo pa: Klemen Bojanovič Kema, Bogdan Šebenik in Blaž Andrejka. Predstava Folklorne skupine Tine Rožanc Ljubljanski zvon se je gradila z združenimi močmi vseh njihovih članov, ki so medsebojno delili zadolžitve po strokovnosti in v tesnem medsebojnem sodelovanju ter v režij Gašperja Tomana, Nejca Panjana in Nine Mažgon Müller.
Oder je bil vabljivo odprt za ples. Na levi strani odra je slonela mizica z namizno lučjo, ob njej pa pripovedovalec Gašper Podstudenšek in bralec Gregor Budal. Zaplesale, tudi zapele so tri skupine Rožancev: otroška skupina, ki deluje pod umetniškim vodstvom Tjaše Kovačič in Špele Jurak; veterani pod umetniškim vodstvom Marka Kosmača in Tomaža Boleta ter članska, umetniško vodstvo: Gašper Toman, Nejc Panjan, Nina Mažgon Müller.
Scenarij tega zgodovinskega večera je kronološko potekal po izbranih prispevkih od prvega do zadnjega izvoda časopisa Ljubljanski zvon, sicer izbranega besedila v določenem mesecu tekočega leta. Rdeča nit uprizoritve povezuje besedila o ljubezni in zapise o folklornih plesih, ki so jih Rožanci tudi že poprej uprizarjali, če jih niso, so jih na novo postavili.
Prvi scenski izhod se poveže z rojstvom časopisa, torej s prvim mesecem njegove izdaje leta 1881, ko se (Št.1 – Zvonu) metaforično opeva zvon, ki je bil prelit in pripeljan, tudi z venci obdan, kar v koreografij Prvi,1881, Gašperja Tomana zaplešejo in zapojejo fantje ob glasbeni priredbi Klemena Bojanoviča. Tudi se predstava zaključi z letom 1941 (Št. 2.: Vladimir Pavšič – Po zlatih lestvah ), torej s smrtjo ali zatonom časopisa, v koreografiji Zadnji, 1941, Gašperja Tomana in v glasbeni priredbi Klemena Bojanoviča. Pred vsakim scenskim izhodom pa se v ‘offu’ zasliši prijeten glas, ki jasno bere izbrani vložek iz določenega časopisnega zapisa, ki je hkrati tudi napoved novega plesno-glasbenega dogodka. In je Ljubljanski zvon v priredbi FS Tine Rožanc domiselno zaokrožena sestavljenka zgodovinskih notic, ki svoj odsev dobijo v koreografskih in glasbenih izvedbah folklornih skupin. Je predstava, ki zrcali zgodovinski in kulturni čas na prelomu 19. in 20. stoletja, tudi še malo dlje, vse do začetka nove krvave vojne. To so časi slovenskega meščanstva, novih medsebojnih povezav med vaščani in meščani, kar se snuje v novih glasbenih in koreografskih priredbah, še posebej zaznano v raznovrstnosti noš ali pač oblačil tistih dni. V predstavi sodeluje več kot 100 ljudi, za plesalce, ki sproti menjavajo svoje kostume in noše, pa so za obilno kostumografijo poskrbele: Katarina Gerjevič, Marija Kosmač, Helena Jamnik in Tadeja Pance.
Na vrsti novega izhoda je sledila pripoved Ribolovu na Cerkniškem jezeru, 1881 (Št. 2: dr. Dolenc), ko je v koreografiji Nejca Panjana in glasbeni priredbi Alje Šlenc šest parov veselo zaplesalo po odru, tudi so z vso močjo odzvanjali ritmični udarci čevljev, se vrtele palice, bralec pa bral o jezeru in megli. In da bi možje lahko našli pot nazaj, so žene tolkle po praznih škafih, oni pa priveslali domov v drevakih, jezerskih čolnih. V črtici sledi tudi opis Franceta in njegovega lova: “France nameril in največkrat ribo res nasadil, a vselej, kadar je grešil, morala sta biti kriva vozača.”
Naslednji plesni izhod je sledil v leto 1884 (Št. 1: Ivan Vrhovec: Prva izprehajališča in prvi javni nasadi v Ljubljani) v koreografiji Ples na ljubljanskem vrtu Gašperja Tomana in glasbenih priredbah Franceta Blažeka, Miroslava Vilharja in Klemena Bojanoviča. “Gotovo slovi Ljubljana po pravici zaradi mnogih lepih izprehajališč in javnih nasadov v mestu samem, pa tudi v njegovi okolici. Ni dosti mest v Avstriji, ki bi v tem pogledu presezala Ljubljano: Zvezda, Latermanov drevored in Tivolski gozdiček so prava dika modernega mesta … ljubljanski nasadi res jako lepi.” Koreografija Ples na ljubljanskem vrtu ima že pridih salonskih dvoran, ko meščanke nosijo dolge temnejše obleke, obdane z volani, peče (vrsta ženskega pokrivala, op. u.) majhne ljubke, tudi jih zamenjajo klobuki ali pa speti lasje, čevlji črni s petkami; in oni črnih brezrokavnikov, ki pokrivajo bele srajce, tudi kravate, mašne, pa še krajših črnih hlač, sijočih črnih čevljev in dokolenk, in so klobuki od slamnatih pa do črnih manjših robov … Plesi se vijejo po podiju, tako kot v dvoranah v tesnem objemu parov, po diagonalah, polkrogih, krogih, v več manjših skupinah, tudi ob izmenjavah vrst in parov, seveda na glasbo valčka in polke, ampak v novih orkestrskih tonih in stilni uglajenosti, tudi v upočasnjenih obliki tanga. Ko se vrti hitreje in so skoki višji, celo dvigi in poskoki z dvignjeno nogo.
Predstava vstopi v 20. stoletje z letom 1901 in Št. 8 iz pesmi V. S. Fedrova – Nova pota v koreografiji Pokvarjeni svet, 1901, Tjaše Kovačič, glasbene priredbe Oskarja Stoparja in Klemena Bojanoviča. Ko se petje povezuje s koreografijo, tudi se moški zbor slikovito razvršča po odru v verzih, ki opevajo davne dni, ko je življenje cvetelo: “In mi čemo iti spet po teh poteh /…/” Sledila je tudi pesem, tokrat v izvedbi ženskega zbora Tine Rožanc, Da bi jaz znala keri je moj!,1927, glasbena priredba: Blaž Andrejka (Št. 11/12, Zbori). Zvesti spremljevalci koncertov FS Tine Rožanc so še najmlajši in šolarji, tudi oni so pridobili svoj prostor tako v časopisu kot na uprizoritvi Ljubljanski zvon v koreografiji: Ciciban Cicifuj, 1916, (Št. 2: Oton Zupančič – Ciciban in še kaj) Tjaše Kovačič in Špele Jurak, glasbena priredba: Sašo Zver. Otroški plesi ob znanih narodnih pesmih pa ljubki in razigrani, tudi jih plešejo nasmejanih lic, seveda jih obiskovalci navdušeno pospremijo.
Po sporedu je sledil splet prekmurskih plesov, 1915, avtor koreografije: Mirko Ramovš, v glasbeni priredbi Klemena Bojanoviča (Št. 3: Pavel Golia, iz cikla 1914/15 – Pismo) in v spomin nedavno preminulemu etnologu Mirku Ramovšu (1935–2023). Ko se v tišini spregovori, kako obstajajo ljudje, ki se v času svojega življenja s svojim delom in poslanstvom zasidrajo v srca mnogih. Eden od njih je bil tudi gospod Mirko Ramovš, ki je s svojim etnokoreološkim poslanstvom pustil pečat v srcih mnogih generacij folklornic, folklornikov in Slovencev. In smo se z minuto molka poklonili Mirku Ramovšu v spomin. Tudi se veselo vili prekmurski plesi, ki po svoji radoživi energiji in poskočnosti kar opomnijo na madžarske narodne plese, na čardaš s poskočno vrtenico. Splet se začne s prekmursko vojaško pesmijo Soudaki marširajo, med skoki pa menjata nogi, ko je ena spredaj, je druga v koraku zadaj; je pesem in ples fantov, ki ponosno odhajajo na nabor. Drugo vojaško pesem, Edna ftica, zapojejo dekleta, ki s pesmijo prosijo fante, da jim pišejo iz vojske, nato pa jim na prsi pripnejo še ‘pušeljc’ v slovo.
V Št. 5. Ljubljanskega zvona Milan Fabjančič piše o Eksploziji duš, Marko Kosmač, avtor koreografije, pa prispeva plese: Primorska šagra, 1920, ob avtorski glasbeni priredbi Vlada Podlogarja. In bralec bere: “Muzike, muzike! Hej, nategni harmoniko!” “Zahreščala je harmonika in kasarna se vrgla v ples.” Eksplozija duš ali vražji ples se je dogajal, ko je revni fantič stopil in ponujal časopise Mir, Jutro, Zarjo in dejal, da prav zares notri piše: “Revolucij-a-a.” Na odru pa radost plesnih parov s Primorske, ko se je hodilo v polkrogu, se veselo praznično vrtelo v krogih znotraj in okoli; in so na oder stopili razigrani Tržačani s slamnatim klobukom na glavi in Tržačanke s svojimi čipkastimi rutami, ko so čipke krasile tudi njihova oblačila.
Gorenjski plesi so dobili posebno mesto v programu, saj se je plesalo in odigralo Cvetje v jeseni, 1917; Št. 1 – Ivan Tavčar (1851–1923), in to kar v treh dejanjih: Spoznanje je kot prvo steklo v koreografiji Gašperja Tomana, v glasbeni priredbi Klemena Bojanoviča, ko se prvič srečata meščan Janez in kmečko dekle Meta. Drugo dejanje se dogaja na Posevčnikovem skednju; koreografija: Nina Mažgon Müller, glasbena priredba: Primož Gnidovec. V pogorju je namreč stara navada, da dekleta plesalce silijo k plesu, tudi se plesalci dajo prosit, in ko “Danijel ni hotel prej plesati, dokler mu Liza ni dala za bokal vina”. Nato je (Danijel) plesalec zaplesal okoli polnega vrča, tudi ga v ritmu in odmevu korakov njegovih škornjev preskakoval, sicer je bilo prav zabavno slediti fantom, ko so hiteli stran od deklet, one pa uporno in vabljivo za njimi. Tretje dejanje nosi naslov Slovo, vrnitev in smrt; koreografija: Gašper Toman, glasbena priredba: Klemen Bojanovič: “Ni se branila. Ko sem se odtrgal od nje, pa je obstala na mestu kakor Lotova žena.” Svojo koreografijo plesa in pripovedi, Cvetje v jeseni, so Rožanci posvetili Ivanu Tavčarju, ko letos mineva 100 let od pisateljeve smrti. Tudi so besedilo Tavčarjeve pripovedi smiselno prepletali z gorenjskimi plesi; in so čas narodnih šeg in navad tako vaščanov kot mestnega gospoda dovolj celovito in jasno izpostavili ter zaobjeli.
Na zadnji strani njihovega gledališkega lista, ki je oblikovan po vzoru tistih dni časopisa Ljubljanski zvon (oblikovanje: Ana Vičič Brajer), je vtisnjen posnetek plakata, ki vabi na silvestrov večer v prilogi Ljubljanskega zvona 1934. Silvestrov večer je priredilo Pevsko društvo Ljubljanski zvon v ponedeljek, 31. decembra 1934, ob 20. uri v vseh prostorih Sokolskega doma na Taboru v sodelovanju s člani baleta Narodnega gledališča v Ljubljani, solo petjem, godbo Sokola I, družbenega mešanega zbora in okteta. Poleg petja in godbe je PLES bil izpisan z velikimi črkami; avtor koreografije je Gašper Toman ob takratni glasbeni priredbi skladatelja Roberta Stolza (1880–1977) in pianista Jerzyja Petersburskega (1895–1979). Glasba in ples sta sledila že novim trendom tistih dni in so Rožanci zaplesali tudi poskočno rašplo, čarlston, swing, ko v tem času novih korakov in ritmov niti ni manjkalo.
Na koncu ob tako kompleksno strukturirani predstavi, ki narodna kulturna izročila podeželja povezuje z novimi mestnimi središči slovenske dežele v času razburkanega 20. stoletja med dvema svetovnim vojnama, se lahko izreče le en velik in zasluženi bravo tako za zamisel kot za izvedbo; kar so obiskovalci tudi glasno nagradili. Žal je bila predstava FD Tine Rožanc Ljubljanski zvon uprizorjena v celoti le enkrat, in to na dan premiere 3. junija 2023, ko za ponovitve te poučne kulturne tematiko ob plesu in literaturi ni dodatnih sredstev. Gotovo pa bodo Rožanci na svojih popotovanjih še naprej uprizarjali posamezne samostojne koreografije iz predstave Ljubljanski zvon, kajti ne ponujajo le predstave, ampak s seboj vejejo optimizem in srčnost; ko so vselej jezik, kulturna in narodna dediščina veli moč, gradili zavest in bili nosilci slovenstva.
