21. Mladi levi so začeli svoj pohod v petek, 24. avgusta, oziroma se odprli svojemu novemu staremu občinstvu na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana z intimno izpovedjo starejše generacije, treh žensk in treh moških med 60. in 90. letom starosti, ki neposredno, povsem naravno ter nevtralno spregovorijo o svoji ljubezenski ter seksualni intimi.
Predstava je stekla ob kanadskem kolektivu Mammalian Diving Reflex pod vodstvom Darrena O´Donnela, ki se osredotoča na delo z naturščiki lokalnega okolja, ko z njimi sooblikuje prizorišče povezovanja ter medsebojnega sodelovanja in ga okviri v obliki njihovih avtentičnih zgodb. Zakaj se ravno s starejšo populacijo lahko odprto stopa na skrito, zakrito ter v ljubezensko idilo zavito posameznikovo seksualno intimo? Odgovor bi verjetno sledil, ker je to zrela generacija, ki po določenem časovnem odmiku gotovo gleda na svojo življenjsko pot z drugega zornega kota. Tematika pa prav zanimiva, saj je življenjska in resnična, to je bil tudi eden aktualnejših dogodkov na festivalski platformi, o katerem so tekle debate še po predstavi.
Veliko festivalsko novost, tudi novo vizualno fascinacijo je naznanil projekt vsestranske avstralske umetnice Fleur Elise Noble: Rumovž (Rooman), ki slikovito zareže v stanja osame, sanj ter vsakdana v zanimivem kolažnem lepljenju in filmski projekciji, tudi lutkarski animaciji brez nastopajočih živih oseb, ko je celotna uprizoritev delovala kot ena velika črno-bela slikanica, občasno tudi pisano obarvana. Elise Noble je inventivno orisala vsakdan povprečne ženske srednjih let, ki redno ob istem času stoji na isti avtobusni postaji in čaka avtobus, ki jo tudi odpelje. Ko ženska izstopi, se ji sledi do vhodnih vrat in premičnega dvigala, nato še do njenega delovnega prostora pred računalnikom. V istem prostoru so tudi njeni nemi sodelavci, lutke, ki nepremično zrejo v zaslone ter ob natančno določenem času tudi zapustijo prostor. Vse, kar se na projekciji dogaja, je premično: hoja, zbujanje, avtobus, dvigalo, tudi lutke, in je izrisano v obliki lepljenega kolaža, samo ona, glavna akterka je posneta v živo. Edini nepričakovan dogodek, ki se ji zgodi, je v sanjah, ko sreča in ljubkuje elegantno odetega postavnega rumoža, človeka kenguruja živih svetlečih oči. Celotna projekcija Fleur Elise Noble zrači bolečo otožnost, tudi nostalgijo po življenju ter težo osame, vendar bolj kot našteto se vtisne srhljivi hlad teh neživljenjskih, robotskih podob (lutk), posedenih pred zasloni, in ta večno enako izklesana pot. Zgodi se še zdravnik, z njim pa obilje tablet za spanje, kajti ženska se ponoči prebuja, prižiga luč, jemlje tablete, tudi sanja, in sanje niso vedno barvite, v dobro dramaturgije bi lahko kakšno sanjsko sceno tudi izbrisali. Ta na videz preprosto zasnovana pripoved o osamljenosti ob večpomenskem izrisu Elise Noble da kar misliti, tudi se lahko dojame kot avtoričin nemi klic k prebujanju.
Na festivalskem programu je rezerviran tudi termin za slovenske uprizoritve, tokrat kar za rekordno število štirih predstav domačih avtorjev, za tri reprize in premiero: Velika pričakovanja v izvedbi Beton Ltd. Na festival se vabijo in se ga tudi udeležujejo tuji producenti ter gosti, ta vpogled v slovensko produkcijo pa je gotovo dobrodošel.
Zabavala ter nasmejala gledalce Mladih Levov sta Uroš Kaurin in Vito Weis s svojo avtorsko uprizoritvijo Heroj 2.0, predstava vseh predstav, ko sta se razgalila z vseh strani, tako fizično kot igralsko, tudi bila samosvoja režiserja, oblikovalca svetlobe in lučkarja, pa še scenografa povzdignjenega lesenega podija ter obveznih lebdečih meglic, ob vsem naštetem sta izpustila kostumografijo, pravzaprav sta se predstavila kot vsevedna scenska multipraktika brez kostumov. In je njuna predstava vseh predstav tudi že njun drugi herojski podvig, pač nadaljevanje uprizoritve Heroj 1.0, kjer sta izpostavljala svoje individualno herojstvo, medtem ko se v predstavi vseh prestav Heroj 2.0 herojsko borita za prevlado naj igralca, njuno orodje pa monologi in dialogi, igralske manire ter osebne zgodbe, prav tako so padale besede na račun klasičnega in sodobnega gledališča ter performativnih izdaj. Izpostavljala sta medsebojne razlike, ena teh je Urošev prodor na baletno sceno, ki pa jo je urno zapustil, ko sta ga lovila dva iz klasa, zato, kot je dejal, tudi odhod v Ljubljano. V tem svojem dvoboju za naj heroja prav herojsko napadata onega drugega potencialnega heroja, in kot pravita: "Danes šteje samo zmaga. Zgodovina si zapomni zgolj tiste, ki so na vrhu. Ostali so le statisti." V svoji igri pa iskrena in naravna, kar na koncu sproži tudi val navdušenja s strani gledalcev.
Prav tako se slovenski režiser Marko Bulc v svojem solo projektu Prva altruistična predstava razgali ter predstavi z družinsko sago, ko ga posluša in mu sledi njegovih 19 tečajnikov, njegov sodelujoči zborček gledalcev in pridnih ovčk. V svojem začetnem nagovoru Bulc kot vodja dogajanja najprej napove dnevni red oziroma izpostavi osem dejanj svoje altruistične predstave, ob tem pa še avtoritativno zahteva sodelovanje v predstavi ali pa takojšnji odhod s prizorišča. Altruizem se idealizira kot srečno in srčno dajanje ter sprejemanje, kar pa režiser že na samem začetku zelo nazorno povezuje z egoizmom. In to ob ritualnem čaščenju svojega instrumenta didžeridu, ko ga v prvem dejanju združi s svojim falusom, in je torej moški ego umetnika na ogled. Ko pa častitljivo zaigra na inštrument ter se usidra oziroma zagozdi z zatičem stola na koncu polkroga, ki ga oblikujejo njegovi sodelujoči gledalci, stečejo še skupni užitki za vse prisotne. Na kakšen način pa sodelujoči v predstavi lahko izkažejo svoj altruizem? Zato služijo zatiči, s katerimi si eden drugemu stabilizirajo stole, tudi pridno sledijo vodji, kar je, kot kaže, dobrodošel del te scene. Prva altruistična predstava (generala) Marka Bulca kar zamaskirano cilja na današnji čas umetnosti ter družbe, ki jo ljudje soustvarjamo, tudi se razume kot vsestranska aluzija o medsebojnem sodelovanju med izvajalci in ustvarjalci, na odru umetnosti pa seveda med umetniki in prisotnimi kupci oziroma gledalci ter tečajniki.
Brazilska plesna skupina Anti Status Quo Companhia je s predstavo Iz mesa in betona v Športnem društvu Tabor 1. septembra tudi zaključila festivalsko dogajanje in druženje na mednarodnem festivalu Mladi levi. To je bila njihova druga predstavitev na letošnjem festivalskem prizorišču, sicer so uprizorili tudi urbano instalacijo izginjanja teles, ko gola telesa postanejo živi poslikani reklamni panoji, tudi vizualni stresi na svojem pohodu po mestu. Plesna skupina pod umetniškim vodstvom Luciane Lara se omenja kot neodvisni umetniško eksperimentalni laboratorij sodobnega plesa, kar lahko pomeni upor in nestrinjanje z dejanskim stanjem. V tem smislu se je odigrala tudi njihova koreografska instalacija v dvorani Športnega društva Tabor po konceptu njihove umetniške vodje ter v izvedbi plesalcev: Camilla Nyarady, Cristhian Cantarino, Déborah Alessandra, Joäo Lima, Luciana Matias, Marcia Regina, Roberto Dago҄. Robson Castro, raziskovali in ustvarjali pa: Camilla Nyarady, Christian Cabtarino, Joäo Lima, Robson Castro, Laura Learth, Raoni Carricondo, Vinicius Santana, kostumi pa skupni prispevek Luciane Lara in plesalcev. Uprizoritev v času treh ur in več se gradi na prijetnem sodelovanju med gledalci in akterji, ki so pomešani na odprti dvoranski površini. Tudi če se kdo od gledalcev drži stranic dvorane, se ob prijetnem pogledu in dani roki zgodi pohod prijateljskega dueta. Potem se kar neopazno prelivajo in usmerjajo scenska dogajanja, ki luščijo čas dogajanja, ko čas niti ni v ospredju, ampak je človek in so prisotni gledalci. Sočutno se plesalci ovijejo tudi okoli stoječih nog, potem sledi fluidno premikanje sodobnih plesnih teles po odrski površni, ko občasno prevzame vodilo kakšen del plesalčevega telesa ali pristopi pomoč obiskovalčeve roke, prepoznavni kontakti pri uigravanju sodobnih plesnih povezav. Potem se scena te plesne idile izlije do dveh kupov rjavih vreč, neopazno naslonjenih na steno. To je scena razmetavanja odpadnih vsebin vreč, ko se smetišči širita, akterji pa neutrudno trpajo kostume z odpadnimi materiali, in ko več ne gre, pridejo na pomoč še roke obiskovalcev. Po prostoru se komaj gibljejo humorne karikature, napihnjena telesa v slogu reklamnega možička michelin gum, seveda v njegovi veliko večji groteskno napihnjeni izdaji. Tako se zgodi slika vsemogoče človeške navlake, ki polni in prazni življenjski prostor, tudi nič manj živi telesni organizem. Prenatrpana telesa pa skušajo svoje napihnjene življenjske naboje prazniti v medsebojnih bojih vse do razgaljene lastne telesne estetike, s katero se tudi konča ta dovolj zgovorno izpoveden koreografski ciklus, s prefinjeno čutno umetniško roko in ob skupinskem sodelovanju se tudi čas čudežno razmeji.
Včasih je festival Mladi levi sameval ob koncu avgusta v Ljubljani, danes pa je ta čas zapolnjen s presežkom kulturno-umetniškega dogajanja tako v sami prestolnici kot tudi po drugih večjih mestih Slovenije. Zato je organizator poskrbel za ponovitve ter tako mnogim omogočil vpogled v festivalske dogodke. Gledalci so hitro polnili prizorišča Mladih levov, vstopnice pa bile največkrat že veliko prej oddane. Nekateri so celo upali in čakali, da bo kakšna rezervirana vstopnica le ostala, kar se je tudi kdaj obrestovalo: vstopnice pa znova brezplačne, ko je njihova cena posegla po enem kulturnem evru.
Tako je festival Mladi levi v svojem živahnem vzdušju in druženju, tako kot je bilo napovedano, odpiral prostore med osebnim in skupnim ter intimnim in javnim v okvirih današnje globalne družbe, ki jo gradijo, kakor ji tudi nasprotujejo tako posamezniki kot skupine ali množice.
