28. mednarodni festival Mladi levi je letos potekal od 23. do 30. avgusta, programu sem sledila le v prvi polovici festivala (od 23. do 26.8.) in zapisala vtise.
Zaključni avgustovski dnevi očitno predstavljajo zaželeni čas za festivalska dogajanja, ko se v tem času vrstijo mednarodni festivalski progami sodobnega plesa: Mladi levi, Flota@ Murska Sobota (26.-30.8), Platforma sodobnega plesa Maribor (30.8.-6.9.), Festival plesnih perspektiv Ukrep (3.-7.9. ) in letos prvič v organizaciji skupine En-Knap Festival kratke plesne forme: (4.-6.9.).
28. festival Mladi levi je direktorica zavoda Bunker Alma R. Selimović oznanila za festival, ki se vrača k svojemu krovnemu poslanstvu, k mladim ustvarjalcem in njihovim pogledom na življenje. Čeprav so se tokrat izogibali velikim krovnim temam, so se obdelovale še teme prihodnosti in sledijo vpogledi v preteklost.
Selektorici programa 28. edicije festivala Mladi levi sta Mojca Jug in Klara Drnovšek Solina. Mojca Jug je poudarila, da si v Bunkerju prizadevajo za kontinuirano spremljanje umetnikov in sodelovanja z njimi. Medtem ko je Klara Drnovšek Solina dejala, da letošnja festivalska izvedba daje poseben poudarek predstavam mladih ustvarjalcev, ko so nekateri še na začetku svoje kariere, nekateri projekti so nastali še v študijskem času. Vsa ta leta smo bili vajeni, da Mladi levi snujejo žanrsko raznolik festivalski program, ki je v širšem kontekstu enako izzvenel tudi letos. In so Mladi levi 2025 poskrbeli za novo presenečenje; to je steklo že ob otvoritvi festivala, ko se je sledilo ustvarjalnosti mladih umetnikov, ki so nas prevzeli z močjo uprizoritve, tematiko in ustvarjalno svežino. Tokrat se je intenzivno dogajalo že ob omizju namenjenem prodaji vstopnic, kajti karte so v večini bile razprodane (oddane) že pred začetkom festivala. Pred začetkom katere od predstav se je ustvarila vrsta čakajočih za možno opuščeno vstopnico, v kolikor kdo zamudi ali odpove svojo rezervacijo.
Prva otvoritev festivala Mladi levi je stekla 23.8. ob 20.00 na Odru pod zvezdami, v Lutkovnem gledališču Ljubljana, druga pa nekaj korakov dlje na odru Stare elektrarne ob 21.00. Oder pod zvezdami je zaživel ob lirični predstavi dveh mladih in obetajočih italijanskih umetnikov, možnih bodočih zvezd; brata in sestre Alice & Davide Sinigaglia, ki prihajata iz turistične La Spezie. Uprizorila sta 30 minutni avtorski projekt nenavadnega naslova: Smrdljivi koncert na štirih tacah. Alice se predstavila, kot avtorica slam poetke, je režiserka predstave, spevna recitatorka ter gibka igralka. Davide je bil zadolžen za glasbo, je glasbenik klaviatur in bobnar, ki se ob Alice izkaže še kot simpatični performer. Projekt sta zasnovala po zaključeni sezoni v svojem praznem mestu, ob zimskih sprehodih po opustelih ulicah, ko sta premišljevala o knjigi: Žival, ki torej sem, pisatelja Jacquesa Derridaja. V svoj spevni recital sta izlila generacijsko nemoč in srd o stanju zapuščenih živali, ki tavajo po mestnih ulicah, o bivanju v urbani praznini, ko živali brez naboja divjine sledijo ljudem, ti pa povsem enako otopeli v svojem življenjskem vsakdanu. Tako kot je izzvenela slam poetika Alice v italijanščini in klic: ‘Zatulimo skupaj psi in ljudje!’ Na projekciji je bil posredovan prevod v slovenščini in angleščini; žal pa se je stežka lovilo izpisane besede, kajti impresija predstave je povsem prevladala, pogled na projekcijo pa se je bolj redko preusmeril, oziroma sem ujela le kratke presledke prevoda. Ob koncu se je tudi v živo premlevalo o aktualni urbani tematiki ter umetniški impresiji brata in sestre Sinigaglia.
Drugo otvoritveno festivalsko predstavo: Je radost II, so postavili magistrski študenti mednarodnega programa predmetnega in snovnega gledališča na praški akademiji DAMU. Pod režijo 60 minutnega projekta se podpisuje Aljoša Lovrić Krapež (diplomant dramaturgije na AGRFT Lj, prejemnik študentske Prešernove nagrade, magistriral na DAMU Praga iz dramaturgije in oblikovanja svetlobe) in ostali ustvarjalci: oblikovanje zvoka: David Ficek, scenografija: Jasmine Molinari, kostumografija: Pedro Gramegna Ardiles, Jasmine Molinari, nastopajoči: Michaela Čajkovičová, Michal Sawiński, Ana Nežmah, Filip Mramor, Sai Morikawa, David Ficek; umetniško svetovanje: Sodja Zupanc Lotrek.
Ob vhodu v dvorano, je bil prostrani oder Stare Elektrarne še prazen, da bi kmalu postal skladišče odpadnih gradbenih in tehničnih materialov, ter odpisanih hišnih kosov: cevi, pralni stroj, sesalec, sušilec, ventilator, hladilnik, kolo, voziček, in še mnogo večje krame, tudi mobilne, ki jih iz nekih skladišč ozadja nalagajo na kup, ki raste v višave in se širi po odru; niti konca mu ni bilo videti, saj se vedno znova kaj našlo ter pridodalo. Akterji nalagajo, preizkušajo, se zabavajo ob svoji gradnji, in v glasbenem ritmu , ki se s časom krepi. Ko se že sprašuješ čemu vse to, se utrnejo luči ter izginejo akterji. Skulptura naenkrat zaživi v novi svetlobi, ki jo presvetli od znotraj in navzven, ko vsak nastopajoči najde svoj kotiček za počitek, ali obleži na delu pohištva. Stroji hupajo, ventilatorji brnijo; ko se naenkrat zaveš, da je vsak postavljen odpadni predmet bil načrtno vkomponiran v celoto skulpture. Uspeh se prelevil v slavje (rave) in akterji pričnejo svoj zmagovalni ples okoli postavljenega gradbenega projekta, se veselijo, poskakujejo, tečejo, so akrobati, tudi se gibko zlijejo s tlemi, drsijo, obračajo, animirajo, zabavajo sebe in obiskovalce, se sproži smeh in vsesplošno navdušenje. Nato se izkaže, da so še sedeži postali sila zaželeni odrski eksponat. Začelo se je dviganje obiskovalcev s sedežev, ki so obstali stoje, pač brez sedežev, stole pa so odnašali ter vrstili okoli hrupne skulpture. Ob glasbenem ritmu, ki ne da miru, temveč vsiljuje poskočnost ter radost, je v tej plesni atmosferi zavibrirala vsa dvorana. Predstava Je radost II, se izkaže za izvirni žanrski poskus oblikovanja vsesplošnega optimizma, ki se napaja in se prepleta z vsakodnevno realnostjo, bodri ter krepi z generacijsko svežino in delavno vnemo.
Sledil je 24. avgust, ko se zvrstili trije zanimivi dogodki, sicer so se odrske uprizoritve, kot tudi drugi umetniški dogodki razporejali ter ponavljali po dnevnem in urnem festivalskem programu. V Mali dvorani ŠD Tabor se je ob 19.00 predstavil še en diplomant AGRFT Ljubljana smer dramska igra, Filip Mramor, ki je magistriral na DAMU Praga, sicer je član Kolektiva Počemučka. Predstavil se je s svojim 50 minutnem magistrskim projektom: 3. julij 1998, Nič nikoli zares ne umre. Scena v ospredju Male dvorane je bila bolj podobna predavalnici, kot odru uprizoritve; postavljena miza s pladnji obloženimi z narezanimi kumaricami in korenčki v obliki palic, v bližini mikrofon in še stol. Akter Filip Mramor je sestavni del scene, ki se je v danem trenutku z rahlo gesto in korakom usmeril k mikrofonu, kot bi hotel stopiti pred mikrofon in še kaj povedati. Vendar obstane, se preusmeri k pladnjem, a obstane in zatopljeno ‘gricka’ korenček in kumarice. Njegov nerealizirani trenutek se kar ponavlja, on pa se izkaže kot dober gostitelj, ko paličaste vitamine vljudno ponuja gledalcem. In smo veselo ‘grickali’ vitaminske (dramatične) dodatke tudi mi. Dobi se vtis, da vsebina igre Filipa Mramorja sloni na nemi tihoti, skoraj neopazni mikro-animaciji, na avtosugestiji, ko njegova sugestivna misel zaobjame prostor in zavibrira napetost pričakovanja (soustvarjanje, dramaturgija, oblikovanje svetlobe in scenografija: Pedro Gramegna Ardiles; mentor: Lukáš Jiŕička; svetovalka: Sodja Zupanc-Lotker). In, če so premiki minimalni ter koraki bolj redki ali neodločni, v ospredje stopi možna tihota praznine, kar da slutiti na igralčevo nemoč, napetost, ob vprašanju Kako začeti? ali pač Kako in s čim ustvarjati? V izhodišče nastale situacije je Filip Mramor posredoval video projekcijo dveh manjših izsekov družinskega arhivskega posnetka VHS-kasete, celo njegove osebne povezave z dogodkom iz leta 1998. Na video posnetku se predstavijo tri učenke Glasbene šole Lendava, verjetno ob njihovem zaključnem nastopu na glasbilu citre. Video sledi še obiskovalcem, večinoma prisotnim staršem, babicam… in ostalim (nastopajoči: Filip Mramor, Brina Jenček, Pedro Gramegna Ardiles, Sofija Bičič, Michal Salwinski, Aljoša Lovrić Krapež, Ana Nežmah, Klara Drnovšek Solina, Bruno), ki več ali manj sledijo dogajanju in jih kamera (oblikovanje videa Filip Mramor) še zabavno portretira. V svojstvenem stilu (filmske) igre, ki jo avtor in igralec Filip Mramor kompleksno ponotranji, se že od samega začetka dobi vtis, da se sledi predstavi nakopičene brezčasne linearne dimenzije, ko ‘nikoli nič nikoli ne umre’.
Mladi levi, po besedah izvršne producentke Maje Vižin, si že od samega začetka poleg produkcij predstav in umetniških dogodkov, prizadevajo postati prostor skupnosti. V tem smislu se povezujejo ter sodelujejo z lokalnimi institucijami, kot je Športno društvo Tabor in Dom starejših občanov Tabor. No, skupnost tvorijo tudi ustvarjalci, producenti, delujoči. Tega večera se je ob 20.00 povezala skupina (skupnost zainteresiranih) obiskovalcev z DISKOlektivom, ob vodenju Gregorja Kamnikarja po 50 minutnem uprizoritvenem sprehodu: Aplavz, ki steče od ŠD Tabor do naslednje uprizoritve v Slovenskem mladinskem gledališču/ SMG. Ustvarjalni napotek skupnosti Aplavz, naj bi bil navdih trenutka, ki se nadgradi z aplavzom; ko nekdo od prisotnih odkrije tisto kar je vredno aplavza. In se aplavdiralo lepoti dreves, zeleni luči semafora, poslikavam železniškega podhoda , tudi sebi samim na zrcalnem odsevu fasade , še posebej slavnim na Navju ter brezi ki samotno kljubuje…Tako so tega večera odmevali aplavzi v predelu Ljubljane ob železniških tirih, zabavali tako pohodnike, kot sprehajalce ob medsebojnih srečanjih ter na križiščih poti. Aplavz so še posebej namenili gostitelju SMG, ki je skupino pospremil v skoraj polno Malo dvorano SMG. Vstopili pa smo tik pred začetkom 99. edicije Tehnoburleske Tatovi podob, ko njihova kraja podob poteka že od leta 2013, in so v tem času kar dobro osvojili svoj tatinski žanr, saj nekateri kraljujejo v različnih (tatinskih) podobah že od samega začetka. Oder je blestel v barvitih tonih osvetljave, tudi so se lesketali kostumi posuti z bleščicami, tatinske misli pa so prekrivali eksponati barvitih lasulj in klobukov. Na odru se je plesalo, prepevalo, igralo in pelo, gledalci, pa smo jih ob vsakem izhodu tudi glasno nagradili. Med drugimi jih je nagovorila še gostujoča ga. Kip Svobode, vendar brez bakle, saj je v roki držala brzostrelko; in so v ritmu glasbe frčali streli po dvorani, ampak navdušenja niso mogli utišati.
28. avgusta je sledil še večer dveh sodobnih plesnih predstav. Ob 19.30 je bil uprizorjen 30 minutni Spust plesalke Mélisse Guex (koreografija Lucei Meyer, umetniško svetovanje Bast Hippocrate) na igrišču ŠD Tabor. Plesalka Mélisse Guex se s svojo izurjeno telesno močjo povzpenja po ulicah, pročeljih, poslopjih, trgih, v dialogu z bobnarjem Clémment Grin (oblikovanje tona Charlotte Vussoz), ki gostujeta tudi v gledališčih in nočnih klubih. Charlotte Vussoz je plesalka in je skladna performerka, ki v višavah s svojo eksplozivno gibko atrakcijo privlači poglede obiskovalcev ter mimoidočih. Zanimivo, kako se vse več plesalk usmerja k vratolomnim višinskim atrakcijam, ki jih največkrat oplemenitijo ob dobri ideji, koreografski zasnovi ter glasbenem ritmu, kar je s svojim nastopom dokazala in navdušila tudi plesalka Mélissa Guex.
V koreografiji iranskega koreografa in avtorja Armina Hokmia je ob 20.30 na prostranem odru Stare elektrarne zaživel plesni ritual nekega drugega obdobja oziroma časa. 60 minutna plesna predstava Širaz je nastala po arhivski študiji umetniškega festivala Širaz (1966-1977), ob posvetovanju kustosa Valia Mahloujia in ustvarjalnem sodelovanju Emme Venna. Oder se je tokrat ovil z bleščečo belino (scenografija in koncept svetlobe Felipe Osorio Guzmán; oblikovanje svetlobe Vito Walter), ki se je odsevala od beline plesnega podija in so se še kostumi vsako toliko presvetlili v čisti belini (kostumi: Moriah Askenaizer; predelava kostumov: Katharina Fitz). Ko na oder tiho stopi skupina plesalcev steče plesna zgoščenka njih devet , ki v plesu in igri sila skoncentrirano potujejo po odrski belini, upočasnjenih skoraj nevidnih lebdečih korakov: Daniel Sarr, Luisa Fernanda Alfonso, Aleksandra Petrushevska, Efthimios Moschopoulos, Johana Ryynänen, Emma Venna, Charlot Madeleine, Utzig Xenia. Njih drža je vzvišena, ponosna, premiki pa nepredvidljivi, kot bi jih usmerjala gibljiva plošča programiranih vzvodov; saj nenehno spreminjajo smeri hoda, se premikajo po linearnih smernicah iz kota, ob strani, poševno ali vodoravno ter po sredini, v manjših skupinah, duetih in tudi v razširjeni skupini. Prefinjeni gibi, vzgibi ter geste so slikovito strukturirani, prav gotovo v dimenzijah nekih drugih (brezčasnih) časov.
Na izgled je to njihovo odrsko popotovanje enostavno, ampak po enourni poglobljeni koncentraciji usmerjeni k skupinski enotnosti ter preciznosti, vsekakor docela utrudljivo. Shiraz se dojema, kot sugestivno predstavo plesne estetike, ki se gradi na mikavni glasbi, ko njih devet sočasno oblikuje svoje gibke vezne vzorce, nagibe, poglede… Je izvorno strukturirana sodobna koreografija, ki se oplaja in stilno dotika vizije dvornih plesov, tudi gala plesnih dvoran nekdanjih dni. In tako, kot je njih devet neopazno stopilo na oder Stare elektrarne, so počasi ter po preteku ene ure, tudi tiho izginili v zaodrju. Ob koncu je avditorij za trenutek obsedel, se očitno hipnotično zlil z likovnim plesno-glasbenim obredjem Shiraz vse dokler se niso zavedali, da je konec uprizoritve. Nato so sledili pokloni in glasno navdušenje.
Glavno mesto iranske province Fare se imenuje Širaz (perzijsko Shiräz), je peto najštevilnejše mesto Irana, ki je veljalo za eno najstarejših mest starodavne Perzije. Shiraz je mesto kulture, znano po pesnikih, literaturi, cvetočih parkih, sadju in dveh velikih skupnostih: krščanske in židovske. Po zamisli ter v organizaciji kraljice Farah Pahlavi je bil leta 1967 prvič organiziran Shiraz Arts Festival, platforma mednarodnih kulturnih izmenjav, ki se je v izvedbi domačih ter tujih umetnikov osredotočala na glasbo, dramo, ples in film. In je hvalevredna umetniška zasnova koreografije predstave Shiraz vzniknila iz sodobne umetniške zgodovine Shiraz Arts Festivala.
Festival Mladi Levi se je zanosno začel obdan z mlado energijo, in se je na večer 23. avgusta prelil v otvoritveno zabavo z DJ Minjas & DJ Ajsi. Festivalski teden je, kot so zapisali, potekal na visokih obratih vse do sobote, 30. avgusta, zaključil pa se je z odo občinstvu Hvala da ste tukaj, priznane belgijske skupine Ontroereng Goed. Moj vtis ob ogledu prvih festivalskih dni ukaže, da je 28. Festival Mladi levi na novi prelomnici, ki kot magnet privlači občinstvo, kar me opomni na tiste njihove začetke, ko se je ob koncu avgusta množično romalo na Mlade leve.