Pet dni petega mednarodnega festivala sodobnega plesa 5Front@ v Murski Soboti se je končalo 28. avgusta s hrvaško predstavo Vodoinstalater Natalije Manojlovič&Teatar ITD in prav na koncu tudi z zadnjo zabavo v disco vzdušju … seveda v poznih urah.
Sicer se je dnevni festivalski utrip začel že zjutraj ob 10. uri na plesnih klasih Plesnega izziva, ki sta ga združeno organizirala Javni sklad za kulturne dejavnosti RS/JSKD in festival Front@, vodili pa nastopajoči in gostujoči plesalci Stephanie Cumming, Rosana Hribar, Gregor Luštek, Mickael Marso Riviere, Tamsin Fitzgerald in Maša Kagao Knez. Delavnice v svetlih športnih dvoranah ŠRC Spartacus so zapolnili plesalci iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Glavna prizorišča plesnega utripa pa so bila telovadnica Osnovna šola 1 (v scenski preobleki), Galerija Murska Sobota – Trg kulture, ploščad pred gradom, MiKK – festivalske pisarne in srečevališča.
Istega večera sta bili uprizorjeni še obe festivalski premieri: To whom it may concern/Koga naj se to tika, v koreografiji Rosane Hribar in Gregorja Luštka s hrvaškimi plesalci, in A kind of magic/Neke vrste magija, kanadske koreografinje Stephanie Cumming z avstrijskimi in slovenskimi plesalci ter ustvarjalci.
In da bi se umetniški nivo festivala lahko približal gledalcem, je bilo organiziranih več brezplačnih avtobusov iz Budimpešte, Zagreba Čakovca, Avstrije, Madžarske. Končni seštevek kaže, da je festival obiskalo 2500 gledalcev. Kot kaže, se festival že ambiciozno širi v smeri Velike Britanije, saj letošnji izbor festivalskega programa združuje tudi plesno sodobnost angleške prestolnice London, organizatorja Olimpijskih iger.
In kaj smo zanimivega videli na 5.festivalu Front@ sodobnega plesa?
Predvsem ples, ki v svoji izpovedni veličini in v različicah plesnih praks posega v človekovo intimo, se spopada z aktualnim sedaj, ko združuje geografske razdalje, etnične in časovne razlike. Kvaliteto izbranega programa so obiskovalci ne le nagradili z burnim aplavzom dolgih amplitud, ampak so zanimanje za plesno sodobnost izkazali tudi s prisotnostjo ob zaključnih pogovorih po predstavah, ki jih je vodila Andreja Kopač.
Gostje iz Anglije, 2Faced Company pod vodstvom Tamsin Fitzgerald in Company Decalage pod vodstvom Mickaela Marsa Riviere, so fascinirali v gibalnih povezavah akrobatskih veščin, breakdancea, pouličnega in sodobnega plesa, tudi ameriške borilne veščine cpoeire.
M.M.Riviere se je predstavil kot plesalec, režiser in koreograf skupaj s soplesalko Lilo Mae Talbot in glasbenikom Jasonom Kalidasom v desetminutni predstavi Appel. Predstavo se da razumeti kot povabilo k plesno-glasbenemu dialogu; ko glasbenik ob zvokih bansura flavte vabi plesalko k plesu in ob zvokih tolkala table na sceno vstopi še plesalec. Sledimo čutni komunikaciji glasbe in plesa, ki se žal nenadoma in nekam nasilno zaključita v objemu plesalke in plesalca. V svoji solistični devetminutni predstavitvi Eteins pas skuša Riviere nenavadno iluzijo zunajtelesnega stanja vpeti v sceno plesne in zvočne improvizacije; uprizoritev izzveni zanimivo, nenavadno.
Svojstveno obliko plesnega jezika je začrtal madžarski koreograf in plesalec Krisztian Gergye v solistični predstavi E.SCH.EROTO, kjer se zgodi preplet javanskega plesa s sodobnim plesom; veščine starodavnih plesov Indonezije je avtor študiral na otoku Java. V izčiščenem plesnem izrazu moške erotične moči in prefinjenih gibov azijske ženske, ki se izoblikuje tudi s pomočjo pristne indonezijske maske, pritrjene na zatilju, avtor slikovito in misteriozno posega v globine dualnosti in procesno spreminjanje identitete.
Nič manj izpovedno izrazna in svojstveno gibalno začrtana ni bila premierna uprizoritev koreografskega tandema Rosane Hribar in Gregorja Luštka To whom it may concern, ki je avditorij zapolnila s plesno energijo napetosti in sproščanja. Rob umetniške eksistence, gluha ušesa in nerazumevanja pripeljejo do skrajnih osebnostnih stanj, in zdi se, kot da bi avtorja hotela s to svojo predstavo zdramiti vse tiste, ki jih to zadeva.
Z Dunaja je prispela Stephanie Cumming in predstavila svoj solistični prvenec Ah, poetry, ki konceptualno posega v različna časovna obdobja in umetniške zvrsti, ko sledi liku Orlanda pisateljice V. Woolf in odslikava osebnostno stanje globoke žalosti. V svoji premierni predstavi A kind of magic z nekoliko več gibalne dinamike in s pridihom komedije avtorica spregovori o iluzijah, ki jim sledimo v življenju, o našem nepoznavanju in dojemanju nadnaravnega. V predstavi sta poleg Avstrijca Luke Bala nastopila še naša plesalca Katja Kos in Sebastjan Geč.
Mednarodno priznani koreografski tandem Maša Kolar & Zoran Marković sta zastopala hrvaško sodobno plesno sceno. V koprodukciji z Mestnim gledališčem Kristalna kocka vedrine iz Siska je nastala njuna predstava Bonet, zbir treh miniatur: Do you still feed the animal?, Colour-Lab in Bonet. Tudi v tej predstavi zaveje barviti kolaž medsebojnih odnosov in preplet strasti ter užitkov, ki jih protagonista izrazno in gibalno še dodatno podkrepita ter izkrivljata v prispodobah časa.
Festival sodobnega plesa Front@ pod umetniškim vodstvom Matjaža Fariča in v organizaciji mednarodne mreže Beyond Front@ se je znova izkazal kot največji mednarodni plesni festival v Sloveniji, ki je gledalcem znal ponuditi novo, atraktivno in kvalitetno, skratka sodobni ples scensko vpet v današnjo problematiko, tudi gibalno stilno prepleten in čutno obarvan.
