Po izdaji uspešnega priročnika za plesalce je plesna pedagoginja, trenerka, nekdanja aktivna tekmovalka latina Martina Plohl napisala novo knjigo Ples, utrip življenja!
Draga Martina, pozdravljena, in čestitke k izdaji tvoje druge knjige Ples, utrip življenja. Kako je nastajala, iz kakšne potrebe si se lotila ponovnega pisanja?
Pozdravljena, Barbra, in iskrena hvala za čestitke. Pisanje te zasvoji tako kot ples. Ko enkrat poskusiš, želiš nadaljevati. Že ob izidu prve knjige sem vedela, da je ta knjiga sicer moja prva in bo pustila prav poseben pečat v mojem življenju, vsekakor pa ne bo zadnja. Svoje znanje, izkušnje in občutke prenesti na papir in jih ubesediti je za avtorja dela nekaj prav posebnega. Hkrati pa te navdaja občutek, da boš za seboj pustil pomembno sled, nekaj, kar bodo lahko prebirale številne generacije in bo ostalo za zmeraj. Kljub tehnologiji in napredku še vedno najraje vzamem v roke pravo knjigo ali ročno napišem misli na papir. To mi daje večji občutek stvarnosti in bolj živo doživljanje sveta okrog mene. Tema za drugo knjigo se je rodila že zelo zgodaj, lahko bi rekla, da kar na predstavitvi prve knjige, ko je nekdo od povabljencev v sproščenem pogovoru izrazil željo, da napišem knjigo, ki ni tako specifična in usmerjena bolj ali manj na tekmovalce in trenerje, pač pa je nekoliko bolj splošna in združuje vse starostne skupine ljudi in ples, podobno razmišljanje je pozneje izrazilo še kar nekaj ljudi. Ideja se mi je najprej zdela zelo spontana, a hkrati izjemna za moje nadaljnje pisanje in raziskovanje. Tako je prvi knjigi sledila naslednja, ki je namenjena tako vsem mojim dosedanjim in prihodnjim varovancem kakor tudi tistim, ki za ples slišijo prvič, tistim, ki ples spremljajo le iz udobnih domačih naslonjačev, tistim, ki so se za ples odločili le ljubiteljsko, in tistim, ki jim ples pomeni način življenja in je del njihovega vsakdana. Z eno besedo, je moja nova knjiga namenjena vsem. Navdih za pisanje sem tako dobila v izjemno težkem in negotovem obdobju za celotno človeštvo, v času koronavirusa oziroma covid-19. V času popolne karantene in samoizolacije, ki je preplavila svet tako rekoč prek noči. V času, ko se je svet ustavil, času, ko ni bilo več delitve na dobro in zlo, in v času, ko ni bilo več razlik med ljudmi, pač pa smo bili vsi le ljudje, ki si želimo le, da bi bili zdravi. V omenjenem obdobju sem imela čas, za katerega do tedaj nisem vedela, da sploh obstaja. Tako sem v času, ko se je svet zaustavil, začela pisati svojo drugo knjigo. Papir je bil prazen, glava je bila spočita in misli so bile jasne.
Knjiga je torej zelo drugačna od prve in namenjena širšemu bralstvu ter ne samo tistim, ki se aktivno ukvarjajo s plesom?
Tako je, knjiga je drugačna od prve, združuje ju le ples. Prva je namenjena predvsem plesalcem tekmovalcem ter njihovim trenerjem in ljudem, ki imajo pomembno vlogo v plesnem svetu, saj so s svojim posredovanjem plesnega znanja drugim, širitvijo plesne besede in giba izjemno odgovorni, česar pa se vsi žal ne zavedajo. Tako sem v prvi knjigi želela bralcem približati metode, načine in principe učenja, treninga in poučevanja plesalcev in trenerjev. Že prva knjiga je dosegla izjemno lep odziv, še posebej pa me je navdušilo, da ni dosegla le športnikov, kot so plesalci, pač pa je našla dom pri mnogih športnikih iz drugih športnih zvrsti in disciplin.
Knjiga z naslovom Ples, utrip življenja pa bralca popelje v svet plesa na drugačen način. Tako da mu predstavi vse pozitivne in zdravilne razsežnosti, ki jih ima ples na človeka, ne glede na starost, življenjsko obdobje, v katerem se nahaja, trenutno telesno in duševno zdravje. Knjiga pokriva vsa življenjska obdobja, vse od zarodka pa do starostnika. V njej so predstavljene tudi izbrane skupine ljudi ter krizna obdobja življenja. Knjiga Ples, utrip življenja je namenjena vsem tistim, ki za ples slišijo prvič, tako kot tudi tistim, ki so že nekaj časa veliki plesni navdušenci, in kar je najbolje, v knjigi se najde prav vsak.
Se Slovenci in Slovenke sploh zavedamo, kakšen plesni narod smo, ne glede na plesno zvrst in ne glede na to, ali smo v plesu aktivni ali pasivni?
Slovenci in Slovenke se niso najbolje zavedali, kakšen plesni narod smo vse do priljubljene oddaje Zvezde plešejo. Plesna oddaja je ples zelo približala ljudem in širši množici ter navdušila ljudi vseh starosti. Žal se je ta oddaja, ki je bila najboljša promocija plesa v Sloveniji (tudi v tujini), prekmalu zaključila. Veliko ljudi še dandanes povprašuje po oddaji, prav tako pa je še vedno viden vpliv plesne oddaje na ljudi. Saj bolje razumejo ples, se želijo tudi sami preizkusiti v plesu, se odločijo s partnerjem za skupno dejavnost, tudi bolj cenijo omenjeni šport in umetnost, uživajo v plesu ter k slednjemu spodbujajo tudi svoje otroke. Kljub kratkemu obdobju spremljanja plesa po TV-zaslonih je le-ta naredil močan vtis na ljudi po vsej Sloveniji. Za nekoliko večjo promocijo plesa pa bi bilo potrebno, da skupaj stopijo vsi funkcionarji s področja plesa celotne Slovenije, da se regije nekoliko bolj povežejo med seboj in ne da vsak skrbi samo za svoj majhen košček, ki ga pokriva. Potrebnega bi bilo več povezovanja, sodelovanja in več nesebičnega pristopa.
Deluješ na področju latina in standarda; že nekajkrat sva kar na glas povedali, kaj je narobe oz. kaj bi bilo treba spremeniti na področju tekmovalnega športnega plesa. Pa se mi zdi, da še vedno nič ali me boš popravila? Kaj se dogaja?
Res je, moja primarna dejavnost so standardni in latinskoameriški plesi. Velikokrat sem se že oglasila in na vljuden ter prijazen način opozorila na številne pomanjkljivosti v želji, da se stvari izboljšajo in da se ustvari zdrava skupnost, ki skrbi za dobrobit plesa, za svetlo prihodnost in številnejši podmladek, vendar sem vedno naletela na gluha ušesa in prazne obljube.
Zadnjo tekmo lani junija v kombinaciji je zaznamovalo dejstvo, da je bila to tekma z najmanjšo udeležbo parov do zdaj (32), a z najdaljšo časovnico, saj je tekma trajala kar štiri ure. Zakaj takšen amaterizem pri organizatorju, kako je letos s številom tekmovalnih parov?
Zakaj je bilo temu tako, ne znam pojasniti, to bi bilo treba vprašati organizatorja. Sama menim, da če se nekdo odloči za organizacijo tekmovanja, ga je treba primerno izpeljati ne glede na število tekmovalcev. Saj je to en človeški odnos do vseh, ki se trudijo, vlagajo, vztrajajo in tekmovanja obiskujejo. V prvi vrsti je treba biti človek človeku ne glede na to, za kakšno situacijo gre. Kako je s številom plesnih parov, ne vem, saj v to nimam vpogleda. Vem le, koliko novih parov sem ustvarila v plesnem studiu Plohl.
Končno, ja, končno, saj se mi zdi, da objaviti razpis tako pozno, ko bi tekme že praktično morale biti, res ni preveč profesionalno, to, da manjka kraj dogodka, bova spregledali, je na spletni strani objavljen razpis za vsa tri državna prvenstva letošnjega leta. Kakšna so pričakovanja, s kakšno ekipo se podajaš na te tri tekme?
Datumi državnih prvenstev so zunaj, mi pa se aktivno pripravljamo na vsa tekmovanja sezone že od avgusta 2022. Seveda je državno prvenstvo neka krona vseh tekmovanj skozi leto, česar se skupaj z mojimi tekmovalci vsi zelo veselimo. Moj cilj je vedno bil ustvariti kakovostnega tekmovalnega plesalca, ki ima teoretično in seveda praktično plesno znanje ter lahko tekmuje na višji mednarodni ravni. Še vedno stremim k temu načelu in verjamem, da je to še vedno edini pravi način. Na državna prvenstva se odpravljam z obogateno ekipo plesnih parov, saj sem v zadnjem času ustvarila kar nekaj novih plesnih parov, ki bodo kmalu preizkusili tekmovalni plesni parket. Pisanja njihove lastne plesne zgodbe se zelo veselim in jim brezpogojno stojim ob strani.
Lahko narediva kakšno primerjavo s tujino, saj vem, da veš, kako tam stvari delujejo? Nam poveš, kako je tam, kjer ti sodeluješ oz. si seznanjena s tekmami?
V drugih državah opažam nekoliko več povezanosti med samimi klubi in glavnimi funkcionarji plesnega sveta, kar pa se odraža v večjem številu plesnih parov. Ena od takšnih je Italija, kjer stvari zelo očitno gredo navzgor in v pravo smer. V smer spodbujanja kakovosti plesa, širitve (večjega števila plesnih parov), povezovanja z drugimi ter večje prepoznavnosti plesa.
Sama menim, da bi se tudi Slovenija morala več povezovati s sosednjimi državami (Hrvaška – Balkan, Italija, Madžarska, Avstrija), saj je v Sloveniji veliko premalo tekmovanj.
Kako pa je s tekmovalnim plesom danes v tujini?
Po pandemiji je tudi ples, tako kot ostali športi, potreboval nekaj časa, da se znova postavi na stare tire. Mislim, da se stvari vračajo na stara pota in da se je tudi v tujini že vse bolj ali manj normaliziralo. Tekmovanj je vedno več, tudi obisk je zelo dober in čutiti je nekoliko več sproščenosti ter tistega starega vzdušja, ki smo ga bili vajeni pred pandemijo.
V tvojem studiu Plohl se odvijajo tudi dejavnosti za netekmovalce. Zakaj in po kaj pridejo udeleženci tvojih aktivnosti?
Moj glavni cilj ustanovitve plesnega studia Plohl je združiti ljudi vseh generacij, ki jih povezuje ljubezen do plesa. Vesela sem, da mi je to uspelo v domačem kraju Slovenska Bistrica ter da sem tako lahko dala delček sebe svojim sokrajanom, ki se vedno znova z mano veselijo mojih uspehov in uspehov mojih plesnih varovancev. To je kar težko najti v današnjem svetu, zato sem za te odzive še toliko bolj hvaležna. V plesnem studiu Plohl ponujamo vadbene programe in tečaje za vse, ki želijo plesati solo ali v paru, plesni tečaj za naše najmlajše od 3 do 6 let, poročne pare, starostnike/upokojence ter seveda vse tiste, ki se želijo s plesom ukvarjati profesionalno.
Hvala za tvoje misli in želim krasno predstavitev knjige, ki se bo odvila v soboto, 11. 2., v Studiu Plohl v Slovenski Bistrici.
Hvala in naj zaključim z mislijo iz nove knjige: Naj bo ples vaše življenjsko vodilo in vaše zdravilo.
