Fajn publika in mega predstave. Slavila 55+ & En mali radio

Letošnji jubilejni 20. Ex Ponto je stekel v znamenju uprizoritvenih umetnosti in gledališkega eksperimenta, ki se vse bolj dopolnjuje z novimi scenskimi praksami in se čedalje bolj povezuje s plesno in glasbeno umetniško bazo. Stalni gledalci, ki že leta polnijo izbrane predstave Ex Ponta, so se tudi letos izkazali s številčnostjo obiskov in z izborom najboljših predstav, ki so jim dodelili tudi največ točk. Ob tem je treba poudariti, da se po dogovoru organizatorja ne ocenjujejo domače premiere, in te so bile: Zlati dež, Rdeči rod, Slovenka na kvadrat in Little Blonde Riding Wolf.

Največ 4,7 točke od možnih 5 točk si je nabrala predstava 55+ hrvaškega Montažstroja iz Zagreba v režiji Borisa Šeparovića, skupine odpisanih, utrujenih, vendar še vedno aktivnih volivcev, ki postajajo vse bolj glasni in slišni, pa čeprav na svojih plečih nosijo 55 in več križev. Nastopilo je 33 naturščkov, s triintridesetimi življenjskimi zgodbami, kjer je vsaka trajala toliko sekund, kolikor je bilo let. To je bil enkraten dogodek, nepozaben scenski "reality show", kjer so tekle solze, se razlival smeh, se plesal boogie-woogie in je upokojena balerina pripovedovala svojo baletno zgodbo … Ko  so gledalci velike dvorane SMG od navdušenja vstali in nikakor nehali  ploskati, so utrujeni akterji pomahali v slovo in samodejno odvihrali z odra. Pravijo, da jih hrvaške oblasti ne vidijo rade. Gotovo, ko pa je njihova razgaljena življenjska resnica oblastem težko prebavljiva, zato pa so jim mednarodna gledališka vrata na stežaj odprta.

Prvo mesto si je z Montažstrojem in z istim številom dodeljenih točk delila bolgarska predstava En mali radio v režiji Tedija Moskove v briljantni solistični izvedbi profesionalne igralke, odlične klovnese, pevke, plesalke, vsestransko nadarjene Maye Novoselske, ki jo kritiki imenujejo Chaplin v krilu, in ki se je v svoji zgodbi potepala po poteh realnega in sanjskega, ob tem pa zabavala in očarala  gledišče SNG Drame Ljubljana.

Drugo mesto s seštevkom 4,6 točke si je prislužila predstava teatra absurda Stoli Eugena Ionesca v režiji Ljubča Gjorjevskega in v produkciji Mal dramski teater Bitola z odličnim igralskim triom: Joano Popovsko in Atanas Pop Dimitrovom iz Makedonije ter Bolgarom Zdravkom Stojmirovim. Pohvalno pa je, da je predstavo v Mini teatru obiskalo večje število študentov  AGRFT Ljubljana.

Tretje mesto in s seštevkom 4,3 točke je pripadlo satirični komediji Anamnesis, pri nas že dobro poznanega madžarskega režiserja Viktorja Bodóa. Predstava Anamnezis se gleda kot scenski dokumentarec o posnetih zdravstvenih in bolniških sprejemnicah. Če se ne bi na sceni  Linhartove dvorane CD govorilo madžarsko in ne bi bralo prevoda, bi povsem lahko pomislili, da se predvaja avtentični posnetek kakega slovenskega zdravstvenega doma ali kliničnega centra. Smeh se je tudi dodatno stopnjeval ob podoživljanju identičnih situacij v naših tovrstnih sprejemnicah, ko je tim sester obsijanih s sijem ljubke in vzvišene pomembnosti ter v svojih mondenih petkah veselo štorkljal ter  ubrano odplesal zabavno koreografijo lova na zdravnike. Zdravnik pa zavoljo delovne nespretnosti (tokrat ne kirurške, ampak postajanjem med vrati) pa bolniku tudi odščipnil kak prst … in ko bolnik po neskončnem iskanju in čakanju na izgubljeni kadaver svoje žene na koncu koncev še sam obtiči na hladnem –  v prostoru klinične zamrznitve.

Slovenske premiere, še zlati tiste tri, ki so dramsko zgodbo prepletale z likovno scensko estetiko in se poglabljale v izrazoslovja plesnega  medija, bi si gotovo zaslužile zavidljivo število dobrih ocen. Zlati dež se dogaja v okvirih likovnega performansa barvitih scenskih poslikav in se gleda kot oživela slika intenzivnih barv slikarjevega platna, kjer avtorica Tina Kolenik v vlogi grške Danaje vizualizira rojstvo Perzeja, zaplojenega z zlatim dežjem, ki ji ga v znak ljubezni pošlje sam bog Zevs. Vizualna umetnica in kostumografinja Tina Kolenik v svoji teatralni inscenaciji še sarkastično zariše v aktualni čas kapitala, ko zlati dež dobi groteskni prizvok padajočih bakrenih novčičev, ki jih dva velika črna sesalnika hitita požirati in jih usmerjata v črno odeta služabnika -birokrata – bančnika; ko nebeško blagostanje izgine s scene dogajanja v domnevni "bančni mašineriji" …  Kolenikova se je predstavila kot  umetnica prefinjenih gibov in izrazne miline v posvečeni igri z vodo, ko v 20 minutah vizualizira dominanten portret ženske in uprizori ritualno lepoto nastajanja novega življenja na malem odru Opere, na novi scenski pridobitvi tega prenovljenega kulturnega hrama.

Slovenka na kvadrat v režiji Nicka Upperja / Nika Goršiča je sila zabavno in humorno obarvano literarno pričevanje slovaške pisateljice in znanstvenice Stanislave Repar o naši birokratski neučinkovitosti, o težavah in žalitvah, ki jih je kot  tujka doživljala v tovrstnem državnem aparatu, ko se je primožila v Slovenijo in želela nadaljevati svojo profesionalno pot. Dramaturg in režiser Goršič je prozno čtivo domiselno kadriral in povezal v soju luči zabavnega kabareta, ob tem pa izpostavil umetniški potencial igralke in pevke Lucie Siposove, tudi slovaške filmske zvezdnice, duhovite animatorke, plesalke prefinjenega ritma, ki za povrh obvlada še aktualni rap, skratka sanjske vsestranske umetnice naših dni. Pripombo bi imela le na koreografski doprinos Vaclava Púčika, ki ni znal izkoristiti gibalnih potencialov Lucie in je svoj koreografski doprinos površno odložil na polici prevečkrat prežvečenega gibalnega stila pop zvezd, kar je Siposova znala oplemenititi s svojim neverjetno pristnim igralskim šarmom.

Little Blond Riding Wolf je režijski prvenec gledališke igralke Daphne Millefoa, ki je gledalcem ponudila zanimivo doživetje gledališkega stripa, kjer se na sceni kot v izrisu zaporednih skic uprizori zgodba odraščanja in trganja od že zatrdele materine popkovine. V razgibani scenski postavitvi in učinkoviti igri svetlobnih efektov je Daphne v igri ženskih pravljičnih likov izpovedala intimno zgodbo o odnosu med materjo in hčerko, ki se začne z otročjo Rdečo kapico, steče preko fetiša čeveljčkov Trnuljčice do zgodbe o Princu, Sneguljčici in osovraženi materi (mačehi), sotekmovalki v osvajanju moškega zrelega srca – lovca, in kjer volk na koncu gledališke iluzije podleže vampirski pohotnici. Svoj prvenec je Daphne dovršeno in premišljeno razgalila na sceni Velikega odra Španskih borcev, kjer se je še sama predstavila kot zanimiva igralka sugestivne obrazne mimike in v bogati razsežnosti lastnega gibalnega potenciala. Skupaj s svojo mamo (ne le na sceni)  baletno solistko Lane Stranič sta v plesu in na baletnih špicah živo izrisali odnos dveh žensk, dveh različnih življenjskih obdobij. Princ, postaven kitarist in avtor glasbe je bil JonCha Schwartzmann , lovca in volka je upodobil zabaven performar Otar Savali. Atraktivno razgibana scena in kostumografija v stilu novodobnih spotov je  tudi kreativen prispevek Daphne Millefoe. Gledališki prvenec o mladi blondinki, ki zajaha volka, je pozitivno vzburil režijske duhove, vseeno pa bi bil za pikico na i dobrodošel še kak režijski nasvet, zlasti ob zaključni sceni, kjer se končno dejanje nejasno izgublja v preveč temačni osvetlitvi.

Kot posebnost festivala uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto je zaplapolal koreografski prispevek Pas de deux nemškega dramatika in prepoznavnega sodobnega evropskega umetnika Raimunda Hoghea,  plesalca s prirojeno telesno hibo, z grbo, ki je deset let sodeloval tudi s Tanztheatrom slavne Pine Bausch. V tej dvourni plesni predstavi se na odru PTL vzpostavi dialog dveh različnih kultur, duet dveh različnih moških postav in let starosti, ki svoje kritično oko nastavita času vojn, radiacijam nukleark, pogubnim posledicam dveh atomskih bomb nad Japonsko in splošnim tegobam kapitalnega časa. Raimondov plesni partner v tem nenavadnem in osupljivem duetu življenjskih in etničnih ritualnih kontrastov je japonski baletnik Takashi Uoeno, plesalec izjemne plesne skladnosti in poglobljenih tenkočutnih izraznih dimenzij. Ob vsakem še tako upočasnjenem premiku, koraku, nenadnem skoku ali ponujeni roki Takashi širi spokojnost in sočutje zena, omamno lepoto  človeškega duha, ki se odseva v gibalnih globinah japonskega buta. Njun duet se oplaja v emotivni glasbi znanih melodij, vrhunec uprizoritve pa zapečati oglušujoča eksplozija – video posnetek atomske eksplozije, in od tu dalje se odrska iluzija razvlečeno utaplja v dialektičnih orisih  vzročnosti in igrivosti življenja, ki navkljub katastrofam ves čas utečeno teče. Meditativno komponirana predstava v duhu vzhodnjaške filozofije gotovo ni bila osvežujoč zalogaj za marsikaterega gledalca in zato  je nekaj njih že po enournem poteku zapustilo prizorišče dogajanja.

View Gallery 9 Photos