Exodos v osemnajsti obleki

Osemnajsti po vrsti Exodos Festival sodobnih odrskih umetnosti je s svojimi 25 predstavami in 80 gostujočimi umetniki dodobra osvežil odrsko ozračje prestolnice ter prevetril ulične prehode od enega do drugega prizorišča v ožjem in širšem mestnem krogu. Pestro in množično dogajanje je potekalo na odrih in ploščadi Cankarjevega doma/CD, na velikih in malih odrih Španskih borcev, v Stari Mestni elektrarni, v Gleju, na odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana LGL, v Slovenskem mladinskem gledališču/SMG, v Kinu Šiška, v Galeriji Jakopič, v NUK-u … Glavna festivalska junakinja pa je gotovo direktorica festivala Nataša Zavolovšek, ki je še posebej za letošnjo programsko uresničitev morala poleg slalomskega vijuganja po ovirah recesije in izpraznjenih malh imeti še obilje moči ter trme, da se je Exodos sploh izpeljal.

Na tiskovni konferenci v Galeriji Jakopič se je Zavolovškova še posebej zahvalila trem pomembnim podpornikom festivala (z grenkim priokusom finančne pomanjševalnice), brez katerih se ta mednarodni projekt ne bi niti mogel zgoditi: Mitji Rotovniku, ki jim je vedno stal ob strani, festivalskemu donatorju Tobačni tovarni in rešitelju Mestni občini Ljubljana. Navkljub mednarodni festivalski naravnanosti, ko se je v boljših finančno-kulturnih časih vabilo na slovenske odre tudi velika svetovna imena, pa Ministrstvo za kulturo RS v vseh teh 18 festivalskih letih mednarodnega in kulturnega pomena Exodosa očitno ni opazilo in ga posledično niti ni nikoli finančno podprlo.

Letošnji kurator, po priporočilu njegovega predhodnika Jan Fabra, je bil umetnik in pisatelj, Britanec Tim Etchells, ki je, kot je dejal, skušal izbirati predstave minimalnih sredstev, vendar živih in aktualnih programskih procesov, ki neposredno vznemirjajo in širijo miselno-čutna  obzorja.

Festival je bil slovesno odprt s slovenskim gledališko-glasbenim projektom Gremo vsi! v produkciji Maske, gledališkega režiserja, performerja in dobitnika zlate ptice Mareta Bulca, ki se je osredotočal na aktualne migracijske procese. Slovenski odrski prispevek je prišel še iz SMG s sočno vsebino jugoslovanskega razpada in repetiranja smrti ter oživljanja življenj Oliverja Frljića: Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki se že od premierne uprizoritve leta 2010 pospešeno in uspešno predstavlja po evropskih festivalih.

Tretja naša uprizoritev je bila enodejanka Exodos na zofi, performans klepeta z izbruhi operetnega smeha v različnih legah in obsegih jakosti, predvsem namenjenega lastni zabavi dveh dam v krznenih plaščih, po domače dveh finih opravljivk na zofi, dueta plesalk Leje Jurišič in Teje Reba, ki sta v svoji ostrini ženskih pogledov in misli obdelali ter obglodali vse mogoče in nemogoče festivalske situacije. Menim pa, da bi se gotovo našla tudi kakšna dobra slovenska plesna uprizoritev ali aktivni gibalni performans, ki bi nas lahko uspešno predstavljal na 18. izvodu Exodosa, žal pa tega ni bilo.

Največ obiskovalcev je bila gotovo deležna predstava priznanega brazilskega umetnika, ki več kot 20 let deluje na Nizozemskem, Duda Paiva, plesno lutkarski performans Bestiaires, v izvedbi njegove skupine Dudapaiva Company, kjer so nastopili poleg režiserja in direktorja Dude Paiva še igralci in plesalci: Iztok Lužar – igralec in animator LGL, Ester Natzijl iz Nizozemske in iz Srbije Ilija Surla, v dramaturgiji režiserja  Jaka Ivanca. Slovenska premiera se je zgodila v LGL 17.4., sledila ji je repriza in potem še nedeljska predstava za Exodos; in vse dni je prizorišče odra pod zvezdami bilo prepolno. Pa naj še kdo pomisli, da slovensko občinstvo ne zna izbirati odrskih kvalitet! Duhovito so se ustvarjalci lotili zgodb grških bogov, njihovega pohoda v novi čas in na koncu Zevsovo glavato velikanko še izvozili na Kitajsko. Ni kaj reči, predstavili so enkraten šov fantazije in fantastičnih lutk človeških obličij in velikosti, voljnih in demonskih, ki plešejo in igrajo v nevidnih rokah lutkarskih ustvarjalcev, ko se zgodi niz prelestnih pas de deux v poetiki igre, glasbe, plesa in doživetij likovne lutkarske  sugestije, in kjer meduzo zaigra tokrat on.

Onesnaženosti okolja v obliki likovne instalacije ob vsej možni navlaki odpadkov, čistilnih zaščit, celo mask in poslikav smrti se je scensko  lotil koreograf Clement Layes s projektom Stvari okrog nas, ko je oder prašno obdelal ter očistil s svojo trojko nastopajočih performarjev in plesalcev/Felix Marchand, Ante Pavić, Vincent Weber, ki so vestno opravljali svojo čistilno nalogo in obenem vzbudili spomine na otroško pašo radovednega opazovanja cestnih pometačev ob njihovem rednem delu. Nekaj več likovnega navdiha pa so dodali raztresi peska in  grobih odpadkov, ki so se sproti barvali in oblikovali z velikimi omeli, ob tem pa izrisali prostorske rozete v stilu japonskega oblikovanja peščenih površin.

Avtorica projekta Temna snov, Kate Mcintosh, nizozemska plesalka, performarka in umetnica je pod drobnogled vzela fiziko in znanost, predvsem pa se  izkazala kot odlična igralka in pripovedovalka kultiviranih gibov, sicer lepotica v svetleči zeleni obleki, ki je iz odvrženih predmetov  vsakdanje rabe ob svojih dveh pomočnikih osvetlila območje znanosti in znanstvenih zablod podkrepljenih z globino konkretnega razmisleka.

Gibalno oprijemljiva in realno zagreta v svojem tekmovalnem duhu fizičnega gledališča je bila nizozemska skupina Schwalbe v  uprizoritvi  tekmovalne agresije Schwable goljufa, v skovanki "reality showa" in v gibalni igri kdo bo koga prej slekel. Ob gibanju in ruvanju osmih performarjev je zorel surovi in oprijemljivi boj za zmago tudi v prestopih meja dovoljenega, pa vendar dopustnega in očitno dogovorjenega. Organizirali so tudi štiridnevno delavnico Schwalbe in na koncu posredovali še javni zaključek delavnice.

Povsem novo, mladostno, nam nepoznano ter osvežujoče je na Exodos pripeljal – izbral kurator azijske platforme Tang Fu Kuen, sodobno obarvane gibalne in plesne fenomene Koreje, Indije, Filipinov, Japonske, Burme, Singapurja, nizko proračunske solistične uprizoritve nadarjenih ustvarjalcev in izšolanih plesalcev ter koreografov. Slike osamljenosti, prispodobe utesnjenih bivalnih prostorov v  dialogu z računalniškimi zasloni in presenetljive želje po spremembi spolne identitete so bile najpogostejše teme, ki so smiselno in premišljeno priplavale na površje azijske platforme. V skrivnostnem objemu s svojim objektom poželenja – sesalcem za prah – Korejka Geumhyung Jeong izkleše novo gibalno figuraliko duhovitih partnerskih prispodob v duetu z lastno nogo (sesalna cev) in z masko na vrhu stopala, ko v svoji odrski imaginaciji Hidravlični vibrator odseva življenjsko realnost, povrh pa še pod lupo postavi surovost delavnega okolja, ki ga vznemiri s svojo žensko pojavnostjo. 

Svoj mini bivak je korakoma meril klasični in sodobni plesalec, Japonec iz Osake, Zan Yamashita, ko je svoje telesne vzgibe izvajal pa  kratkih ekranskih navodilih, kjer je upoštevan tudi "timing" namenjen kašlju/Samo jaz sem, kašljam. Izpisane elektronske napotke, s katerimi je polnil platno in po njih preživljal del dneva, je izoblikoval iz citatov proste haiku poezije Hosaija Ozakija, sam pa zavibriral v poeziji  osamljenosti.  

Filipinska plesalka Eisa Jocson je v barskem vzdušju plesa na drogu obesila samo sebe in uprizorila Smrt plesalke ob drogu, pri tem pa  predstavila svojo žensko podobo vabljive telesne mehkobe in lepote, da bi takoj za tem uprizorila neverjetno fizično vizijo lastne telesne preobrazbe in v obliki Mačo pleas izrisala prispodobo mladeniča mišičastega obličja, ki se manekensko razkazuje v siju svetlobe.

Na drogu in v predstavi Gej Romeo se je izkazal tudi Daniel Kok, plesalec, koreograf in vizualni umetnik iz Singapurja, ki je v svoj performans aktivno in v točno določenih časovnih presledkih vpletal gledalce, ko so prebirali izpisani gejevski dnevnik, in jih sede za računalnikom počasi popeljal po svojih sferah intimnega razmišljanja ter poteh podarjenih spominkov. Burmanski vizualni umetnik in performar Moe Satt pa se je študijsko poglabljal v delavne gibe rok ljudi iz mesta Yangon, posnetke pa predstavil v dokumentarcu Roke po Yangonu. Lotil se je tudi izrazne govorice prstov in dlani ter z rokami v višini glave odseval stanja občutkov, ki jih, kot pravi, lahko zaznamuje že na 108 čutnih zaznav, del teh pa podal v zanimivem posnetku Obrazi in prsti. 

Trdna stanja v odnosih glasbe, plesa in novodobne tekmovalne evforije so v gibanju izpisali člani belgijske skupine Kobalt Works, ki pod vodstvom Arco Renza velikokrat sodelujejo z azijskimi umetniki, ko so javansko plesno tradicijo podrejali strategiji pop kulture in improvizaciji gibalnih užitkov ter zavibrirali svoj gibalni futurizem.

Tudi Indijka Sujata Goel se je posvečala narodnemu izročilu, ko je v slikovitih pozah in v igri svetlobe secirala  plesno klasiko bharatanatyama ter izoblikovala svoje gibalno vzporedje plesne sodobnosti v performansu Plesalka.
Kulturna raznolikost in ustvarjalna pestrost gostujočih umetnikov je te festivalske dni Exodosa bogatila slovenska umetniška obzorja in se zgovorno izpostavljala kot živo nasprotje svetovnim globalnim trendom. Upamo le lahko, da se bodo tudi naši ustvarjalci – še posebej plesalci – končno začeli ozirati po svojem narodnem izročilu ter preusmerjati v raziskovanje Nomad Dance Academy.

Nedvomno pa v upanju pričakujemo tudi novo okno, ki razpira svetovna obzorja uprizoritvenih umetnosti in ki bi nam ga lahko po svojih možnostih ponudil že naslednji Exodos. 

View Gallery 16 Photos