V prijetni večerni atmosferi dvorišča Mekinjskega samostana v Kamniku je bila 20. junija uprizorjena plesna predstava Banat Hewa − Evine hčere v produkciji kulturno umetniškega orientalskega društva (KUOD) Bayani, ki ga vodi plesalka in koreografinja Nataša Kočar, sicer profesorica geografije in sociologije.
Nataša je tudi strokovna pisateljica, ki se je s svojo pedagoško vnemo in študijsko natančnostjo lotila osnovnih korakov in telesnih oblik plesa, ki izhaja iz arabske tradicije, izdala je tudi priročnik: 1001 gib orientalskega plesa. V okvirih KUOD Bayani Kočarjeva pleše, koreografira in poučuje že od njegove ustanovitve 2004, kar kaže, da je društvo že praznovalo svojih 15 let plesnega delovanja. Leta 2014 so ustanovili tudi Bayani Orient Akadamijo (BOA), ki je zaživela na spletni strani KUOD Bayani, namenjena pa vsem plesalkam orientalskega plesa, ki se želijo poglabljati v svet Orienta − tako v ples kot v njihovo kulturno dediščino. In se na njihovi spletni strani lahko najdejo razne informacije s tega dela sveta, tudi berejo poučni članki, ponudili so še video o osnovah plesa s prstnimi činelami.
Nataši Kočar je od leta 2014 uspelo postaviti stalno skupino plesalk, njih devet, ki ji vsa ta leta sledijo, so tudi sestavi del njene uprizoritvene skupine. Tega večera jih je zaplesalo osem na odru dvorišča samostana Mekinje: Nataša Kočar, Nerlisa Osmičevič, Jana Bogdanovski, Urša Perčič, Špela Perčič, Špela Rakovec, Nilke Sekulo in Julia Tomšič. So ženske, ki se razdajajo in uživajo v plesnem svetu Orienta, kar se je začutilo tudi v uprizoritvi tega večera, ki je nastal po zamisli vodje in režiserke Nataše Kočar ter v koreografiji Nataše Kočar in Urše Perčič.
Predstava se začne v tišini, ko na oder vstopi ženska v elegantni dolgi obleki zlatega sija, njeni lahki koraki zakrožijo prostor, obraza ji ni videti, ko na rami in nad glavo drži kocko določene teže, dozdevno leseno. Že sam vhod oznani orientalski utrip uprizoritve, medtem ko se ob skrivnostni kocki zastavljajo vprašanja, tudi se vrtinči radovednost. Gotovo gre za drugačen, nov pristop k orientalskemu plesu našega časa. Ženska se obrača, vse dokler odprtina kocke ne odkrije njenega živega pogleda, obraza, nato kocko spusti na tla. V gledališkem listu zapišejo, da je rdeča nit predstave ženska dveh različnih kulturnih okolij, poimenovali pa ju vzhod in zahod.
Kdo je ta ženska s kocko na rami, po obleki in njeni gibalni eleganci sodeč je žensko vzhoda, ki domnevno zakriva lastno ujetost, neizrečeno bolečino, težo. Kaj pa jo obremenjuje: mogoče njena kultura, zakriti lasje, glava, obraz, misli (kakšne?) … Tovrstna vprašanja se največkrat porajajo in spletejo v zahodnem okolju; tokrat pa zaradi nejasno zaključenega izhoda, čeprav je njen vhod dovolj skrivnosten, tudi sila zanimiv scenski detajl, vendar ko kocko sname z rame in jo položi na tla, se žal tudi prehitro konča. Sicer se ženska v toku dogajanja le postavi na kocko, daje pa občutek nestabilnosti, negotovosti, obremenitve tudi brez kocke na rami-glavi, na koncu pa se s kocke le spusti na tla.
V tem preletu scenskega Orienta se prelivajo različni orientalski plesi, povezni največkrat z ženskimi okrasi, tančico, tudi barvito zasnovanimi orientalskimi kostumi; kostumografija Karmen Bergant, Urša Perčič. Ples žensk v burkah je orisan kot mehko prelivajoče se gibanje, ko burke izpostavijo valovito skladnost ženskih telesnih linij, na videz pa še podaljšajo telesa. (V času slave francoske filmske igralke Brigite Bardot so bile aktualne rute, ki prekrivajo glavo in tupirano lasišče, tudi lase, povezane v ’konjski rep’, predvsem pa polepšajo videz in obliko glave.) Plesi se posamično, toda povezano uprizarjajo na sceni odra, v danem trenutku se med izhodi in vhodi sočasno združijo ženske različnih kultur, tako kot se to dogaja v našem času mešanja kultur, ki sočasno bivajo v danih okoljih. V tej združljivi sceni je aktivna tudi ženska zahodne strani v sodobni rdeči opravi, športnica, tekačica, akrobatka, tudi se izpostavi moč uniformirane ženske, odete v suknjič in hlače, tudi možna prispodoba moškega. To je scena, ki ukazuje na nove čase osvobajanja ženske Orienta, najprej v bolj odprtih kostumskih oblikah, vse do razgaljene telesne estetike, ko ženska ni le skulptura poželenja, ampak je samozavestna, ozaveščena in odločna zrela osebnost.
Vsebinsko zanimiv pristop k primerjanju in umeščanju orientalskega plesa v sodobne okvire, ko se iskrijo zamisli, tudi intuitivno stečejo oblike, za zaokroženo in bolj jasno zasnovano obliko pa potreben tudi bolj poglobljen scenski uvid. Celotna skupina se predstavi na visoki izvedbeni ravni, tako kot bi sledili učnemu orientalskem priročniku Nataše Kočar, ki je v teh letih tudi svoje gojenke izvrstno pripravila; ko so plapolale zračne roke, valovali drobni orientalski vzgibi, poskakovale plešoče noge, oprsja, boki in medenice, tudi so njihov nastop krasili sijoči pogledi in nasmeški na obrazu.
Predstava Banat Hewa je svoj premierni izziv doživela marca 2020 na Dunaju v Lalish teatru, ki ga vodita Kurda: Shamal Amin in Nigar Hasib, v Evropo sta prišla leta 1991, do takrat pa delovala na Bližnjem vzhodu (1985−1992), tudi raziskovala kulturno fizične koncepte. V pogovoru je Kočarjeva omenila, da je kontakt, ki ga je postavila z Lalish teatrom, vsekakor bil dobrodošel, ko so že dvakrat nastopili s predstavama Hamsa in Hamsa krog in enkrat s predstavo Ankh, vselej pa povabljeni na podlagi že videne, izdelane predstave. Tokrat je njihovo povabilo, kot je dejala, bila tudi spodbuda za novo uprizoritev, ko so jo neposredno vprašali, če ima kak novi projekt. Sama pa takrat že razmišljala o kocki na ramenih, ki je bila del ustvarjalnega procesa v sklopu Javnega sklada za kulturo, tudi kako in kje naj bi kocko umestila. Tako se je začelo oblikovanje nove predstave Evine hčere − o ženskah in njih težavah v različnih kulturah, o samem začetku in kreaciji pa avtorica dodala: “Začetek sem si zamislila kot uvod v predstavo. Vidimo žensko v zlatem (to sem bila jaz), ki se s kocko na rami sprehodi po odru. Ta kocka v osnovi predstavlja breme. To breme na videz odloži, a se potem znajde ujeta na majhnem prostoru tega bremena (kocki) in skuša najti izhod. Tudi ostale ženske, ki ji križajo poti v življenju (na odru), nosijo svoja bremena: burka − arabsko oblačilo, ki zakriva celo telo, zunanjost (ženska, ki pride na oder v lepem bleščečem kostumu, je obremenjena s svojim videzom) in tančica (ženska, ki pride na oder s tančico, je ujeta svoj sanjski svet in je izgubila stik z realnostjo). Vsaka je na svoj način ujeta v svojo zgodbo, iz katere se ne vidi ven, nato pride svoboda − revolucija − osvoboditev (to je bila rdeča ženska), ki jih vse omreži, jih ustavi in prisili, da se zazrejo vase in postanejo drugačne.”
Drugačnost na sceni simpatično naznanijo s popularno pesmijo z zahodne strani: It’s a Wonderful World. Tudi se v ritmu dobrega starega jazza orientalske plesne prvine kar inovativno prevajajo v urbano sodobnost hitrosti in gibalnih ostrin. Predstava Evine hčere v postavitvi in izvedbi ustvarjalk in plesalk KOUD Bayani se izkaže kot prijeten in zaželen novi val orientalskega plesa v sedanjiku časa, ki se usmerja k fuziji različnih plesnih oblik, tudi k oblikovanju orientalske plesne postavitve na podlagi aktualnega koncepta.
Obiskovalci so z navdušenjem pozdravili nastopajoče, gospa ob meni pa je dodala, da jim redno sledi in jo tudi vsakič znova navdušijo.
